Droben namig je med ponedeljkovim poletom v Haag dala ameriška zunanja ministrica Hillary Clinton. Vprašali so jo, ali je vlada Baracka Obame iz svojega političnega slovarja vrgla vojno proti terorizmu. Odgovorila je, da je vlada nehala uporabljati ta izraz in da jo to dovolj zgovorno. "Nisem slišala, da bi ga kdo uporabljal. Nisem dobila nobene direktive, naj ga uporabljam ali naj ga ne uporabljam. Preprosto se ne uporablja." Preprosto. Ampak kdo je zmagal?

Je to sploh bila vojna? Na prvi pogled bi se jo morda dalo odpraviti kot retorično pomagalo za dvigovanje morale po 11. septembru 2001. Napad na Afganistan je nedvomno sodil pod kategorijo vojne proti terorizmu. Osama bin Laden je res imel bazo v Afganistanu in je od tam res vodil napade na ameriške vojaške cilje. Napad na Irak s terorizmom ni imel nobene zveze. Sadam Husein je bil sovražnik bin Ladna, preden so Američani slišali zanj, politični islamisti pa so bili na njegovih seznamih političnih sovražnikov na prvih mestih. V Irak Američani v družbi voljnih držav niso šli v vojno proti terorizmu. Terorizem je tam stopil v vojno proti njim, ker so mu odprli prostor s sesutjem iraške države in uničenjem družbe. V Iraku ni potekala vojna proti terorizmu, ampak vojna proti Ameriki. Predstavila se je kot spopad civilizacij, zato, da so zavezniki lahko podpisali koalicijsko pogodbo.

Zdaj so besede čisto drugačne. Med Sirijo in Združenimi državami tečejo tihi pogovori o obnovitvi mirovnih procesov s pogajanji o umiku Izraela z zasedene golanske planote. Sirija ni na prvem mestu držav, ki podpira terorizem, ker ima Hamas v Damasku pisarno, Hezbolah pa čez Sirijo dobiva orožje iz Irana. Damask postaja prestolnica države, ki bo v kratkem partnerica v iskanju regionalne razrešitve položaja, ki ga je ustvarila vojna iz leta 1967. Tudi Iranu ne kaže več tako zelo slabo. Na konferenci v Haagu se je Obamov posebni odposlanec za Afganistan in Pakistan Richard Holbrooke prvič po zlomu odnosov srečal z iransko delegacijo. Srečanje je bilo neformalno, vendar zelo opazno. Ni pa bilo zelo presenetljivo. Če hoče Obama Afganistan pomiriti vsaj do mere, do katere je pomirjen Irak, potrebuje Iran vsaj kot tihega zaveznika. Državi že imata skupnega sovražnika. Talibani in trgovina z opijem bolj ogrožajo Iran kot Združene države Amerike. To je tisti Iran, ki je bil leta 2003 kot del osi zla tik na tem, da ga pokončajo še zadnji hip, preden on pokonča ves svet.

V politični govorici vojna proti terorizmu ni več moderna. Ni čisto jasno, kaj se je zgodilo z mrežo tajnih vojaških operacij, ki so jo poganjale naprej. Ob spektakularnih televizijskih operacijah v Iraku in Afganistanu je tekla še skrita vojna, ki se je dotaknila prav vseh civilizacijskih norm. Seymouru Hershu je med predavanjem o ameriški ustavni krizi na univerzi v Minnesoti ušlo, da je v Bushevi administraciji obstajala "izvršna morilska organizacija", ki je bila neposredno podrejena podpredsedniku Dicku Cheneyju. Nad skupino niso imeli nadzora niti obveščevalne agencije niti kongres, zanjo ni vedelo niti zunanje ministrstvo. Imenovala se je Skupno poveljstvo za posebne operacije in je bila organizirana neodvisno od vseh ameriških obrambnih struktur. "Tajno so šli v katerokoli državo s seznamom ljudi, ki jih je bilo treba ubiti. Ubili so jih in prav tako v tajnosti zapustili državo." Sezname so delali neposredno v podpredsedniški pisarni, od koder o tej dejavnosti niso obvestili nikogar. Zunajsodne likvidacije je bil strokovni izraz za operacije. Hersh je najbolje informiran ameriški obrambni novinar, ki mu še nikoli ni bilo treba svojih izjav jemati nazaj. Skupno poveljstvo je tako tajno, da zdaj ni mogoče razbrati niti, ali še obstaja ali pa je bilo ukinjeno.

Vojna proti terorizmu v kontekstu spopada civilizacij je bila resna stvar. Kako je mogoče svetovno vojno preprosto vreči iz slovarja? Ob tem, da v Iraku policijske postaje vsak dan še kar naprej letijo v zrak, v Pakistanu teroristi okupirajo policijske akademije, talibani pa v Afganistanu pridelujejo toliko opija, da bosta zaradi nizke cene heroina propadla Rusija in Iran. Skoraj se zdi, da so islamski fundamentalisti in borci proti njim našli skupno govorico.

Morda se je zgodilo prav to. Med potekom priprav na veliko srečanje civilizacij v Londonu pod znamko G20 je imel imam Fahdove džamije v Sarajevu Nezim Halilović Muderis priložnostno pridigo o svetovni ekonomiji. "Eden glavnih ciljev šeriatskega prava je doseganje splošne blaginje na zemlji," je svojo pridigo začel z besedami, ki močno spominjajo na preambule ustanovnih listin Svetovne banke in Mednarodnega monetarnega sklada. "Koran in hadisi kot izvirni temelji šeriatskega prava narekujejo vse, kar je dobro, in hkrati prepovedujejo vse, kar škodi posamezniku in družbi." To vprašanje je tudi v jedru pogovorov v Londonu, kjer obupano poskušajo najti regulativne mehanizme, ki naj bi svetovni ekonomiji omogočili, da dela dobro, in preprečili, da gredo k vragu posamezniki in družbe, v katerih živijo.

Zveni kot norčevanje, pa ni. Ena glavnih koranskih prepovedi, ki se nanaša na nezakonito prisvajanje tuje imovine, je obrestna mera. Po definiciji obresti označujejo ceno, ki jo izposojevalec plača tistemu, ki mu je posodil denar, ali povečevanje kapitala na škodo drugih ljudi. To je oblika organiziranega ropa.

S sklicevanji na druge svete tekste je to natančno terminologija, ki so jo v ameriškem kongresu uporabljali ob sitnostih z družbo AIG. Večina svetovnih bank je obresti v zadnjih mesecih že znižala na nič.

Vojna proti globalnemu terorizmu je še vedno tukaj. Le preimenovala se je v vojno proti svetovni ekonomski krizi. Podjetja likvidirajo z enakim veseljem, kot so prej teroristična taborišča, v Franciji pa delavci direktorje zajemajo kot talce. To bo šele sveta vojna.