Bravo, Janez Janša! Odlično! Tako se dela.

(Foto: Nace Bizilj)

Začel je pri starih Grkih, ki jim je bila pravica do pokopa ali sežiga mrtvih sveta, in pri staroveških azijskih barbarih, ki prav tako niso dopuščali, da bi se z mrtvimi ravnalo nedostojno. Drugače je bilo v komunizmu, ko so gojili kulturo smrti in so ne le nezakonito pobijali, marveč pobitim niso izkazali niti spoštovanja, ki gre mrtvim. Tako so padli pod civilizacijsko raven aziatskih barbarov starega veka. Še huje, živim so odrekli pravico do resnice o zločinih in jih podredili svojim lažem.

Janša je slovenski komunizem retorično učinkovito povezal z zločinstvom in kulturo smrti. Prav tako učinkovito je dodal človeški vidik, ko je vpletel zgodbo svojega očeta in se ozrl nazaj na svojo mladinsko ideološko zaslepljenost. Ampak pomembneje je nekaj drugega, kar ni samo politična retorika. Slovenski komunizem je postavil v široka zgodovinska obzorja in v civilizacijske okvire, svoje stališče pa oprl na (popularno rečeno) temelje evropske kulture. Pa še razgledan se prikaže, ker pozna tudi azijsko zgodovino. V teh širokih civilizacijskih obzorjih in na nevprašljivih kulturnih temeljih lahko suvereno razsoja o slovenski novejši zgodovini in tekoči politiki, njegova stališča pa niso poljubna osebna mnenja, marveč apodiktične sodbe.

Predstavi jih kot »nekaj preprostih resnic,« ki jih toliko lažje postavi nasproti komunistični kulturi smrti, ker se z njimi »strinja velika večina ljudi v Sloveniji«: Okupacija je bila podlaga vsega zla.  Upor proti okupatorju je bil častno dejanje. Izkoriščanje oboroženega odpora proti okupatorju za prevzem oblasti je bilo zavržno dejanje.  Samoobramba in upor proti revolucionarnemu nasilju sta bila legitimno dejanje.  Kolaboracija z okupatorjem je bila zavržno dejanje. Medvojni in povojni poboji vojnih ujetnikov in civilistov so bili zločin, ne glede na to, kdo jih je izvedel. Odgovornost in krivdo posameznikov je treba ugotavljati individualno, organizacija, ki ima svojo strukturo in program, pa mora prevzeti temu ustrezno pravno in moralno odgovornost za svoje ravnanje v celoti.

Tako. Jasno in glasno in avtoritativno povedano. Ni pomembno, s čim se ne strinjam in s čim bi lahko soglašal. Pomembno je to, da je Janša postavil izhodišča in okvire razprave. Ni toliko pomembno, da si je Janša dovolil kar nekaj nečednosti, drobnih sleparij, podtikanja, zavajanja in izkrivljanja, kar je škoda, ker bi bilo besedilo brez tega močnejše. Pomembno je, da je to besedilo tudi intelektualna gesta. Tu vidimo na delu intelektualce.

Na levici smo se velikokrat zmrdovali nad »razumniki«, ki so se v naših novih delitvah angažirali ali dali rekrutirati pri desničarskih političnih projektih. Kakih posebnih biserov ali svetovnih blagovnih znamk morda res ni med njimi in večkrat bi si lahko želeli, da bi bila intelektualna raven javnih nastopov in izdelkov višja. Toda po vseh teh letih demokracije smo prišli do tega, da intelektualno raven prevladujočega političnega diskurza na Slovenskem praviloma postavljajo prav ti razumniki. Zakaj? Zato, ker so edini intelektualci, ki resno delajo v politiki. Zato, ker se je leva politika intelektualno izpraznila. Levičarski intelektualci večinoma ne delujejo politično, ali ne najdejo poti v politično javnost, ali pa delujejo politično kot neintelektualci. Tu in tam pa je kdo preprosto izgubil kompas ali pa zašel na poti v Damask. Levičarski politiki (razen kake redke izjeme) pa se ne pretegnejo s pritegovanjem intelektualcev k političnemu delu ali projektom.

Vrhunec deintelektualizacije leve politike in njeno poosebljenje je Boris Pahor. Poglejmo, kakšno stališče o povojnih pobojih je sporočil javnosti. Sporočil je, da od tega vprašanja »ne bo bežal«. Poudaril je, »da osebno ni naklonjen pobudi SDS po preimenovanju vseh ulic in trgov, ki nosijo Titovo ime, ter po umiku Titovih kipov v muzeje«. Novinarjem je razodel »svoje zelo osebno mnenje o Josipu Brozu - Titu«, češ da ga »ne želi skrivati«. »Brez partizanskih enot, ki jim je načeloval Tito, morda naša Primorska ne bi bila nikoli priključena matični domovini, in tega se zavedam,« je pojasnil. Povedal je tudi, da partizanstvo »jaz vpisujem v svoj spomin, in mislim, da bi ga morali tudi v naš narodni spomin vpisati kot nekaj pozitivnega«. Dodal pa je, da je »treba ločiti partizanstvo in vodenje tega gibanja od Titove povojne osebnosti«. Po poročilu STA je dejal, da »povojna osebnost Josipa Broza - Tita kot voditelja nedemokratičnega gibanja ni zanj ne vzor ne navdih za njegovo prihodnje ravnanje, ampak ga jemlje kot opomin za naše prihodnje ravnanje«. Je to dovolj?

Najprej, kakšna odločnost! Ne bo bežal in ne bo se skrival in če bi bilo po njegovem, ne bi preimenovali vseh ulic in trgov, ki nosijo Titovo ime. Predvsem pa: nobenega temelja in nobenega merila za presojanje zgodovine in današnje politike, razen samega sebe. Samo »jaz«, »jaz« in spet »jaz« in še enkrat »jaz«. Ampak koga, za vraga, zanima ta »jaz«? Koga zanima Pahorjevo »zelo osebno mnenje«, čemu je on »osebno naklonjen«, kaj »vpisuje v svoj spomin«, kaj je »zanj« vzor in navdih? Ko bi ta »jaz« vsaj bil kaj zanimivega, izobraženega, izkušenega, modrega, kaj z malo večjo specifično težo... Pa še tedaj bi takšno nastopanje bilo neprimerno. Od predsednika vlade pričakujem politična stališča te vlade, ne pa osebnih izpovedi nezrelega človeka. Takšno govoričenje sodi morda v srednješolski literarni krožek, ne v vrh države. Če ne zna drugače, naj gre za urednika gimnazijskega glasila. Janša je v primerjavi s tem videti kot profesor. In Pahor ob Janši v resnici kot srednješolec.

Ampak morda je tudi Janša podpisal več, kot je hotel. Če se zavzema za resnico proti komunističnim lažem in s tem misli resno, bo verjetno moral revidirati stališče, da laž ni kaznivo dejanje, da je laž torej dopustna (če ne lažejo komunisti). In če je zločin zločin, kot pravi Janša, potem je tudi zakon zakon. Za vse.