Lačni Franc

(Foto: Jaka Adamič)

V Mariboru in v vsej severovzhodni kohezijski regiji dobivamo občutek, da postajamo drugorazredni državljani. Kot da ta del Slovenije ne premore dovolj pametnih, razgledanih in sposobnih ljudi, ki bi si zaslužili vaše zaupanje.
(…)
Mislim, da zaradi univerzijade lahko pride do politične krize v Sloveniji.

Župan Maribora Franc Kangler o nizki samozavesti

***

Prosim vas, da v najkrajšem možnem času razrešite nastalo zadrego in končate zadevo, o kateri vam pišem.

Ruplova prošnja ministrici za notranje zadeve, da ustavi policijske preiskovalne postopke

***

Da ne bo nesporazuma, lačen ni Predinov Franc ampak Kanglerjev Franc. Mariborski župan. Pravzaprav, če smo bolj natančni, je nenasiten. In povrh vsega hud demagog in populist. No, slednje že tako dolgo vemo. A kar počne v povezavi z zapleti okoli financiranja univerzijade, je prebilo vse meje dobrega okusa. Tudi po mariborskih merilih.

Kangler je še eden, ki je sledil novi modi slovenskega političnega komuniciranja – javno pismo. In zanimivo. Politična pisma so v največji meri naslovljena na tistega, ki jih je uvedel v politično komuniciranje. Na Boruta Pahorja. Po povratnem pismu dragega Toneta se pisma kar vrstijo. In vsako je po svoje vredno analize. A pismo Franca Kanglerja je kaj več kot le še eno v vrsti. Namreč, ne razkriva zgolj konfliktnega potenciala, ampak tudi značajsko legitimacijo podpisanega. Dejstvo, da se leta 2009 najde župan, ki javnosti sporoča, da za premierja Štajerci ne obstajajo, da imajo občutek, da so drugorazredni državljani, je smešno. A tudi skrajno škodljivo. Namreč, Maribor je dolgo gojil občutek, skorajda kult manjvrednosti, zapostavljenosti, spregledanosti. Kar mu je dajalo potuho za nizko samozavest in neiniciativnost. In v zadnjih letih je ta občutek in javno nažiganje neproduktivnega tekmovanja in primerjanja z »močvirniki« vendarle začelo usihati. Namesto jadikovanja je vzniknila neka nova, produktivna samozavest, ki je dala rezultate. Nič več niso bili uspešni samo Mariborčani in Štajerci na zdomskem delu v Ljubljani, ampak v svojem mestu. Tako postaja Maribor pomembno kulturno in univerzitetno središče z mnogimi kreativnimi imeni. Postopoma se je utrdil občutek, da vlaki in ceste vodijo v obe smeri. In danes ni nič nenavadnega, če se od kulturne ponudbe razvajeni Ljubljančani napotijo dogodkom nasproti – v Maribor. In izbira Maribora kot evropske prestolnice kulture (EPK) je enkratna priložnost, da se utrdi nov imidž. Če ga bo znal izkoristiti, kot so ga nekatera druga evropska mesta. A imidža evropske kulturne prestolnice ne podeli kakšna plesna pa tudi ne mentalna folklora, kakršno ponuja Kangler. Velikopoteznost se ne meri v denarju, ki se zmeče za nepremišljene projekte in objekte (mimogrede: Kangler pričakuje, da bo stroške celotnega projekta krila država!?), ampak v drznih stvaritvah, ki se vpišejo v evropski kulturni, umetniški, arhitektonski zemljevid. Za zdaj ni slišati, da je na vidiku kaj res drznega ali velikopoteznega, kar bo na dolgi rok zaznamovalo Maribor in pridružena mesta. In časa ni več veliko.

A čisto odveč in preveč je ideja univerzijade. Za razliko od kulturne prestolnice, s katero se mesto prebije v elitne medijske termine in med elitne zapise po vsej Evropi, je univerzijada popolnoma marginalen dogodek brez odmeva in brez pravih koristi za tiste, ki naj bi jim bil namenjen. Študentom, univerzi, mestu. Koliko univerzijad pa ste spremljali v zadnjih desetih letih? Koliko ste si jih zapomnili? Zapomnijo pa si jih tisti prireditelji, ki ne dojamejo pravočasno, da univerzijada ni olimpijada, tudi mala olimpijada ne, ter jo organizirajo z nesmiselnimi investicijami, katerih breme ostane še dolga leta potem, ko je spregledani dogodek mimo. Ostane pa tudi vprašanje, kako vzdrževati in kaj početi z vso potrebno navlako. Slovenija se ima za skakalno velesilo, pa ima že leta slabo reprezentanco in popolnoma uničene objekta v Planici, ki bi naj bila ponos Slovenije. In potem, ko se ne morejo in ne morejo dogovoriti o celostni obnovi in razširitvi Planice, se nekdo spomni, da bi za univerzijado v Mariboru zgradili tri nove skakalnice, tri ledene dvorane, pa cesto Areh–Rogla in še in še. A najbolj čudno je, da projekt podpira in zanj agitira Univerza v Mariboru, ki bo z organizacijo univerzijade največ izgubila: namesto da bi agitirali za pobeg iz avanture, dokler je še čas, in zahtevali investiranje države v objekte, ki bi služili študentom, agitirajo za megalomanske projekte »Lačnega Franca«. A kakor koli že. Če hoče Maribor enakovredno stopiti na kulturni, znanstveni, športni, razvojni piedestal, se mora za začetek emancipirati od Kanglerja in tistih, ki vidijo perspektivo v obnavljanju in obujanju starih delitev na Mariborčane in močvirnike, na prvorazredne prebivalce osrednje in drugorazredne prebivalce severovzhodne Slovenije. Maribor ugotavlja, da potrebuje razvojne projekte. Distanciranje od Kanglerja bi lahko bil prvi tak razvojni projekt.

Še enkrat pa se je s političnim pismom oglasil večni dopisovalec, tako rekoč skriboman Dimitrij Rupel. In še enkrat je pokazal, kako razume oziroma ne razume demokracije in pravne države. In še enkrat je potrdil sum, da izgublja stik z realnostjo. Ne prvič ne zadnjič. Se spomnite, kako je reagiral spomladi 2003, ko je takratni direktor vladnega Urada za preprečevanje korupcije Penko zaradi suma storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja v zvezi z ustanavljanjem diplomatske akademije podal ovadbo zoper ministra za zunanje zadeve? »Gospod Penko je naredil veliko neumnost. On ni pristojen za to, da bi mene prijavljal kamorkoli.« In še več. Cerarjevi je takrat žugal, naj si ne drzne procesirati njega, ki nam je ustvarjal državo, in se retorično vprašal: »Kdo se hoče za vsako ceno znebiti zunanjega ministra, edinega člana vlade, ki je bil nekoč član Demosa, pobudnik demokratične in samostojne Slovenije?« Vse skupaj pa je zabelil z grožnjo, da se bo »zoper tiste, ki želijo slabo Sloveniji, boril do konca«. Kajti napad na Rupla je napad na Slovenijo. Že od vedno. Ko je nazadnje (pred volitvami 2004) zamenjal politične barve (prebegnil iz LDS »nazaj« k SDS) in parlamentarna večina na predlog takratne opozicije Rupla ni potrdila za podpredsednika državnega zbora (ki sicer pripada opoziciji), je to interpretiral kot politično sabotažo; ne zgolj kot napad nanj, ampak atentat na demokracijo: »To glasovanje je na neki način nezaupnica demokraciji in redu v tej državi, in to obžalujem, seveda.« Zadnja zahteva ministrici Kresalovi, naj ustavi policijske preiskovalne postopke, tako ni več eksces, ampak rutina in pravilo. Tako pač Rupel razume demokracijo. Tako razume pravno državo. In tako razume sebe.

No, dejstvo, da je Ruplova metla v središču slovenskega političnega dogajanja, je seveda banalno. A osrediščili je niso postopki preiskovanja zlorabe položaja – takšnih primerov je bilo že nič koliko in nikogar doslej niso obglavili – ampak sam Rupel. Rupel bi se moral kot nekdanji član zgledovati po svoji prvi partiji. Ko je dojela, da je konec, je brez pretiranega kravala sestopila z oblasti. Rupel ne odneha in nenehno zganja okoli sebe kraval.

Zato gre Pahorjev posebni odposlanec na svojo prvo specialno misijo. Na MZZ zalivat fikus.