Dragi Saloth Sar, dragi Barack

(Foto: Jaka Adamič)

Predsednik Türk: Bom našel čas, ko bom odgovoril tudi na to, ampak rad bi ponovil, danes sem tu zaradi prvorazredne teme in o drugorazrednih temah ne bom govoril.

Novinar: Se pravi, so povojni poboji drugorazredna tema?

Predsednik Türk: Politične špekulacije okrog tega so.

Novinarka: Mediacija o meji s Hrvaško je tudi drugorazredna tema?

Predsednik Türk: V primerjavi z enakopravnostjo žensk da.

Novinar: Vendar so v rovu tudi ženske.

Predsednik Türk: Tega ne vemo. To naj raziščejo ljudje, ki raziskujejo. Hvala lepa.

Predsednik Türk ob 8. marcu nadležnim novinarjem

***

Kaj je bizarno? Prav gotovo to, da tragedijo spreminjaš v posel. V politično kupčijo. In prav to v teh dneh počenjajo tisti, ki jim je bilo dodeljeno odkrivanje in obeleževanje skrivnih grobišč povojnih pobojev

Najprej in najbolj seveda zgodovinar, ki si je (ne prvič, ne edinič) organiziral užitek ob razkrivanju grobov in morišč. Kot da je povojni masaker Hollywood. Predstava, fascinacija. No, da ne bo nesporazuma - podobe so res šokantne. Bolj kot katere koli prej, čeprav vemo, da je bilo na Teznem pri Mariboru zagrebenih morda stokrat več pobitih ustašev, četnikov, domobrancev pa tudi civilistov in vseh drugih kot v tem rudniškem rovu. Toda psihološki učinek vizualnih vtisov pri izkopavanju iz zemlje je bil drugačen. Ko sem zagledal množico okostij, posutih z apnom, sem si rekel: Kot pri Pol Potu, kot Kambodža. Preproga iz okostnjakov!

Toda tisto, kar je bilo najbolj šokantno in je skrunitev vseh teh, krivih ali nekrivih nesrečnikov, ki so končali svojo pot v rudniškem rovu, so bili nastopi in spremni komentarji. Nekateri so bili skrajno bizarni. Eden od dveh izpostavljenih zgodovinarjev, ki vodita projekt odkrivanja in izkopavanja grobišč, je bil okoliščinam primerno zadržan, skromen v besedah, drugi pa, kot da mu "prihaja". Kot da bi si s tem odkritjem organiziral presežni užitek. Triumf. Kot arheolog, ki najde kapitalni ulov. Besede, s katerimi v teh dneh krasi "svoje odkritje", so onkraj dobrega okusa in pietete. Nekrofilno! Skoraj na smeh mu gre pred kamerami, ko tekmuje sam s seboj, kako bi bolj zabelil pripoved o zadnjem najdišču. Kot da tepe svojo partijsko in ideološko senco, svojo pestro biografijo. Takšno vedenje nikakor ni v čast in dobro ime zgodovinski stroki.

A na žalost ta zgodovinar ni edini. Prav posebno sprevrženo vlogo je v teh dneh odigrala nacionalna televizija. Kot da bi iskala način, kako iz tragedije narediti čim bolj obsceno veselico. Oblikovali so celo nekakšen ad hoc tematski "logotip" - fotomontažo vhoda v rudniški rov in iz njega v nadnaravni velikosti štrlečo lobanjo. Kot da bi delali plakat za film a la Indiana Jones, Pirati s Karibov ali kar naslovnico albuma kakega heavy-metalskega benda z okultistično simboliko. Res ostudno. Tako kot so ostudni tudi prispevki, ki prehitevajo drug drugega. Serija prispevkov v poročilih in Odmevih ter posebne oddaje, kakršna je bila Polemika, bolj kot karkoli drugega zavržno zlorabljajo žrtve za komaj prikrite cilje. V omenjeni oddaji je kar voditelj postavljal partizanstvo in njegovega zastopnika na zatožno klop. "Neinteligentno," je voditeljeve prozorne motive in posege zgrožen interpretiral znanec. "Obsceno," sem ga dopolnil podpisani.

In del tega novinarskega rituala "ozaveščene medijske hiše" je tudi past, ki so jo nastavili predsedniku Türku. Če resnično natančno preberete, kar je rekel, mu je težko izreči kakršno koli kritiko o nepietetnosti ali podobnem. Prav nasprotno. Opozoril je, morda prvi na glas in neposredno, da so politizacija in manipulacije tragedije "drugorazredno vprašanje", nevredno predsednikovega odgovora. Kot je bilo videti v danih okoliščinah, je bil kvečjemu komunikacijsko neroden, nepripravljen na nekaj, kar bi kot izkušen politik sicer moral pričakovati. Toda nespodobna ni bila predsednikova reakcija, temveč novinarska intervencija, ki je brez okusa, brez mere in brez pietete.

Še hujša kot novinarska senzacionalistična sla ob razkritju tragedije pa je preračunavanje politikov in "politikov", ki so v teh dneh pohiteli s svečami, ki so jih bolj kot na oltar žrtvam prižgali za lastno promocijo. Tako so med prvimi prihiteli iz stranke NSi. Čudno, a čisto po naključju so bili v delegaciji najavljeni kandidati Nove Slovenije za evropske volitve. Sicer pa je bilo pričakovati, da si bodo marginalizirane politične skupine dajale duška. Enako je s pozivom Bojana Šrota predsedniku Türku, da naj se za svoje izjave opraviči. Pritlehno politikantstvo! Šrot pač ni neki neuki, površni uporabnik množičnih medijev, ki bi bil zaveden z nenatančno in zlonamerno interpretacijo izjave. Nasprotno, odvetnik in politik Šrot je človek, ki v tem primeru zavaja, ki skuša promovirati svojo bolj kot ne zavoženo politiko prek trupel in okostnjakov. In zdi se, da je tistih, ki bi si radi iz posmrtnih ostankov žrtev pogrnili preprogo proti političnemu Parnasu, veliko. Celo v sosednji Hrvaški. Tako je, še preden se sploh ve, kdo so ljudje, ki so zagrebeni v rudniškem jašku, prihitela na "poklon žrtvam" kar hrvaška državna delegacija in skupaj s predstavniki naših oblasti položila vence pri kapeli pred rovom. Čeprav je mogoče in tudi dokaj verjetno, da so med pobitimi v tem rovu tudi in predvsem predstavniki hrvaških vojaških ali paravojaških skupin, za zdaj nikakor ni primeren čas za takšne državniške obiske. Nihče pa jim seveda ne more preprečiti, da bi se rovu približali kot zasebniki.

To zadnje odkritje, ki zaradi posebnega vizualnega učinka presega vsa druga znana morišča po državi, pa je priložnost, da vendarle dorečemo, kar gre in kar je mogoče doreči. Priložnost tudi za to - a ne samo za to - da izsledimo morebiti še žive storilce ter ugotovimo, kdo je stal za ukazi, čigava je odgovornost za polpotovsko krvavo rihto ob koncu vojne, predvsem pa za to, da to mračno senco "vzamemo nase", kot predlaga Slavoj Žižek, ter brez preostanka in nepotrebne relativizacije vpišemo v kolektivni spomin. Protifašizem in partizanstvo s tem ne bosta oslabljena, temveč nasprotno, pokazala bosta svojo moč, moralno superiornost in zmožnost refleksije. Refleksije, ki je kolaborantska stran ni zmožna.

Sicer pa je medijska prezentacija zadnjega najdišča zasenčila temo, ki bi sicer zagotovo pritegnila osrednje zanimanje in najbrž tudi posmeh javnosti. Direktor TV Slovenija Jože Možina, zgodovinar in predsednik programskega sveta RTV Slovenija Stane Granda, publicist Žarko Petan ter dekan fakultete za medije Peter Lah so namreč pisali ameriškemu predsedniku Baracku Obami. Pozvali so ga, naj podpre uporabo načela pravičnosti pri reševanju spora o meji na morju med Slovenijo in Hrvaško ter pri pristopnih pogajanjih Hrvaške za vključitev v EU!? Si predstavljate? Obama si razbija glavo z vprašanjem, kako rešiti morda doslej najhujšo gospodarsko krizo in kako Ameriko potegniti iz sramote v Iraku ter Afganistanu, ne da bi bilo to prepoznano kot še en poraz velesile, naši domoljubi pa mu pišejo o pravični meji v nekem mikrozalivu. Dragi Barack še ne ve, kaj ga čaka.