Novinarske ničle

V tistem hipu mi je bilo jasno, da so se moji maroški sopotniki v svojih mnenjih sicer razhajali, a da kljub svojemu južnjaškemu temperamentu, povzdignjenim tonom, zariplim in prepotenim obrazom ter vsemu mahanju z rokami drug do drugega niso bili niti najmanj žaljivi. Kopica neznancev se je pač spustila v pogovor in pri tem ni ostala na vljudnostni distanci ali se s pokroviteljskim nasmeškom izogibala konfrontaciji, temveč se je čustveno vpletla, kričala, jezno odmahovala in se nasploh z vsemi močmi verbalne in neverbalne govorice borila za svoj prav. Da si boste lažje predstavljali, je na videz vse skupaj delovalo tako, kot bi oddajo Trenja sinhronizirali v arabščino in povišali zvok na televizorju.

Ne vem, ali je Uroš Slak, preden nam je zakuhal svoj debatni krožek, potoval po Maroku ali kakšni kulturno sorodni državi, a verjamem, da si je v svojem televizijskem studiu zaželel podobno vzdušje, kakršno je vladalo v mojem kupeju. Skupina ljudi, ki vročekrvno in vzneseno sooča svoja mnenja, čim bolj spontano ter, če se le da, brez vnaprej določenih smernic in jasnega cilja. Gledalec mora imeti le občutek, da pretep ni daleč. Še več, zaželeno je, da še sam aktivno sodeluje v razpravi, bodisi kriči s svojega kavča bodisi po telefonu glasuje za svojo stran.

Tisto, o čemer bi po mojem mnenju nekega dne moralo presojati kakšno (raz)sodišče, je to, ali se je Slak v resnici zavedal, kakšno oddajo pripravlja, ali pa je zgolj naivno udaril mimo. Če bo njegova obramba na tem (raz)sodišču nekoč dokazala, da res ni imel pojma o tem, da tovrstne debate niso del našega kulturnega kotla, saj ljudje pri nas niso vajeni daljšega ostrejšega pogovora brez spuščanja na osebno raven, žaljenja ter hitre užaljenosti in še hitrejše jeze, potem naj (raz)sodnica upošteva to kot olajševalno okoliščino pri izrekanju njegove kazni.

A ne glede na vse ostaja dejstvo, da je Uroš Slak od začetka oddaje pa vse do danes načrtno izbiral goste, za katere bi še triletni otrok lahko vsakokrat predvidel, da se bodo v hipu skregali, zmerjali, si žugali in prav nikoli poslušali, razumeli ali kaj podobno družbeno koristnega. To pa pomeni, da je Slak zasnoval, oblikoval in razvijal svojo oddajo z enim samim namenom: v njej naj se gostje z različnimi stališči sprejo, v čim bolj ostri in brezkompromisni razpravi pa naj do konca ta spor še poglobijo. Vse za večjo gledanost. In Uroš Slak bo Jerry Springer informativnega programa.

Načrtno poglabljanje družbenih problemov pa je seveda etično dokaj sporno ravnanje. Ali se ni prav pri najnovejši Slakovi oddaji o izbrisanih še kako jasno videlo, kako prozoren je ta pristop, ki mu ga je pred kamerami očital celo populistični prvak tako imenovani Zmago Jelinčič? In kaj drugega bi bil sploh lahko namen nekoga, ki še enkrat več v oddajo povabi Todorovića, Krivica in tako imenovanega Grimsa? Je Slak pričakoval, da bo tokrat od trojice slišal kakšen nov argument? Je menil, da bo kdo izmed njih kogar koli zunaj studia o čemer koli prepričal, o čemer ga ni doslej? Je Slak res upal, da bodo prav ti gostje, ki jih je povabil v svoj studio, kakor koli pomagali pri rešitvi tega zapletenega pravnega problema? Ali pa mu je bilo že pred oddajo popolnoma jasno, kako se bo vse skupaj razpletalo in do česa bo pripeljalo?

Denis Latin je pred časom o svoji oddaji Latinica, ki tudi obravnava boleče družbene probleme, v intervjuju za TV Slovenija povedal dve pomembni stvari. Pojasnil je, da je cilj oddaje sprožiti oziroma nadgraditi razpravo o posamezni temi, še bolj pa doseči odziv institucij, poklicanih za konkretno reševanje obravnavanih problemov. "Če po oddaji vidim, da se o naši temi razpravlja v drugih medijih, da se je začela policijska preiskava, sodni postopek ali podobno, sem z doseženim zadovoljen. V nasprotnem primeru pač ne," je povedal Latin ter dodal, da je z leti iz oddaje odstranil vse aktivne politike, saj je ugotovil, da s svojim nabiranjem političnih točk in strankarsko obarvano ideologijo onemogočajo resno razpravo ter zamegljujejo bistvo problemov.

Nasprotno Uroš Slak svojo oddajo gradi ravno na tako imenovanih grimsih in tako imenovanih jelinčičih ter vseh drugih populistih, ki v njegovi oddaji pihajo na dušo svojim volilcem in igrajo svoje umazane politične igrice. In po koncu oddaje nikogar ne boli glava, če je obravnavani problem še večji kot pred njenim začetkom. Važno je, da je bila razprava vroča, da so jo ljudje gledali in da bodo z nami spet prihodnji teden. Temu primerna so tudi vprašanja gledalcem in iz njih izpeljani zaključki. V svoji, mislim, da že četrti oddaji na temo izbrisanih se je tako Slaku zdelo primerno gledalce vprašati, ali podpirajo koalicijo ali opozicijo, in zaključiti z ugotovitvijo, da je tokrat zmagala opozicija.

Si predstavljate, da bi Denis Latin pripravil Latinico o vojnih zločinih hrvaške vojske med operacijo Nevihta, povabil v studio zagrizene desničarje, recimo Anta Đapića, Branka Ivankovića in Andrijo Hebranga, ter zaključil z ugotovitvijo, da je pač prevladalo mnenje, da vojnih zločinov hrvaške vojske ni bilo? Najbrž bi mislili, da se mu je zmešalo, da je HTV postal desničarsko trobilo in da je Latin v službi samega Anteja Gotovine.

A Denisu Latinu kaj takega seveda nikoli ni padlo na misel, saj je pač novinar z veliko začetnico, medtem ko so Uroš Slak in večina soustvarjalcev oddaje Trenja v primerjavi z njim navadne novinarske ničle. In pika.