Po zlati dobi

(Foto: Franco Juri)

Jaz razumem, težko je vladati po naši vladi, po obdobju naše vlade, ki je imela res, dejansko, lepe uspehe na področju gospodarstva in sociale.

Dr. Milan Zver o razlogih za Pahorjeve težave (TVS, 2. marca 2009)

***

Cinizem, ki si ga je pravzaprav dr. Zver prej dovolil, ko je rekel, da je res težko vladati po bleščečih uspehih njihove vlade, je res, bom rekel, najboljše spričevalo tega. Res, dobra klima je pomembna, še posebno, če jo družina Petek instalira.

Minister Gregor Golobič, o ugodni klimi v času prejšnje vlade (TVS, 2. marca 2009)

***

Vse, kar je lahko, je šlo narobe, je izjavil minister Žbogar o receptu za vladno katastrofo. Seveda minister Žbogar ni meril na delo vlade, ampak na ponesrečeno radikalizacijo odnosov s sosednjo Hrvaško, kar je na koncu na oslovsko klop postavilo Slovenijo; jo postavila v položaj, ko se mora braniti in opravičevati pred evropskimi istitucijami. A murphyjevski recept je nadvse uporaben za orisovanje stanja v domači štali. Uf, uf. Res ni dobro. Kajti, kot sem že drugod povedal, deluje vlada Boruta Pahorja, kot da bi slavila stoletnico, in ne prvih sto dni. Utrujena, apatična, brez pravih idej, brez pravega elana. Zadeve ne gredo postopoma na boljše, ampak rapidno na slabše. Pravzaprav bi položaj lahko orisali z zguljeno frazo, da je stanje katastrofično, toda še ne resno. Saj je premier Pahor s svojim izdelkom nadvse zadovoljen. Kako bi šele bilo, če ne bi bil. No, vlada je vseeno žrtev podobe, ki jo s svojo vlogo izrisuje premier Pahor. Sicer pa, koliko je mogoče po stotih dneh sploh realno ocenjevati uspešnost vlade? Vlada sicer v prvih sto dneh nima kakšnih presunljivih dosežkov, a tudi kakšnih prav hudih fiaskov ne. A vseeno: leva koalicijska vlada je v očeh večine razočarala. Ne zato, ker bi bila slabša od Janševe, ampak zato, ker so bila pričakovanja izjemno velika. Septembra 2008 so ljudje šli na volitve (tudi) zato, da so dali svoj protestni glas. Da bi odplaknili Janševo politiko. In, česar seveda Pahor ne bo priznal, glasovali taktično. Pahorjevo SD so tako volili tudi mnogi tisti, ki bi sicer lahko tudi katero drugo stranko iz levega trojčka. In v fotofinišu je projekt dal rezultat. Tako prepričljivo zmago leve opcije, kot tudi tesno prednost SD pred SDS. Prav slednje se je pokazalo kot še kako pomembno. Saj je Janša skušal problematizirati volilni rezultat zaradi nekih obrobnih prekrškov v volilnem postopku. No, najbolj bizarno v tistem zapletu je bilo, da štiri leta prej, ko je zmagal Janša, takšna pravila preverjanja sploh niso veljala. Če se je torej še pred volitvami zdelo, da sploh ni pomembno, ali je SD prva ali druga, če skupno zmaga levi blok, se je kasneje pokazalo, da Janša, v žlahtnem slogu postkomunističnih avtoritarnih politikov, ni zmogel priznati poraza opcije in pravice levici do mandatarstva, čeprav je leta 1996 trdil ravno nasprotno kot leta 2008. Češ, že res, da je (takrat, leta 1996) posamično zmagala LDS, a je desnica zmagala kot programski blok. Pač Janša kot Janša.

A po razposajeni povolilni veselici je nastopil maček, ki sliši na ime Borut Pahor. Res je sicer, da so Pahorja vsi poznali. Poznali njegov slog. Vedeli, da bo deloval tako, kot deluje, čeprav niso zares verjeli. In zdaj je čudenje, zgražanje, bolj alibi, bolj samoopravičevanje in obliž na bolečo rano kot pristna reakcija.

A kakorkoli. Ta koalicija ne more zamenjati Pahorja, kot se v teh dneh namiguje. Nasprotno. Kvečjemu lahko Pahor zamenja koalicijo in vlado. Notranjega strankinega puča pa tudi ne bo doživel, ker je stopnja samoponiževanja in samonorčevanja z dvakratnim glasovanjem o zaključnem računu dosegla točko, po kateri so vsi notranji resursi rezistence izčrpani. Na provokativna vprašanja se samo še nelagodno nasmihajo: "Ah, naš Borut!" A Borutu je to očitno dovolj. Zveza je kot formalna zakonska pogodba med zakoncema. Manjkajočo ljubezen Pahor (sicer neuslišano) išče drugje. Kar ni bil problem, dokler so to bile interne zakonske težave na relaciji SD-Pahor. Zdaj je drugače. Vložki v jesenske volitve so bili veliki. In poraz, ki bo sledil, bo hujši kot oni leta 2004. Če bo ta koalicija razpadla in/ali bo zmedena vladna politika pripeljala do poraza, to ne bo več poraz za eno legislaturo, ampak na dolgi rok. Ni si treba delati iluzij. K slovenskemu nacionalnemu karakterju, ki ga označujejo tradicionalizem, konzervativnost, zaprtost, neredko tudi nestrpnost, bolj paše desna kot leva vlada. Levoliberalna opcija lahko naravno zavezništvo med nacijo in politiko ogroža le z večjo učinkovitostjo, racionalnostjo, kot je to uspevalo v času Drnovškove ere. Če bodo Slovenci in Slovenke pred izbiro med dvema slabima koalicijama, bodo vselej izbrali desno.

To v teh dneh najbolj čuti ministrica Kresalova, ki je z izpolnjevanjem dolga iz razsodb ustavnega sodišča do izbrisanih ostala osamljena na krhki ledeni plošči. Ker počne to, kar pač mora početi. Nihče od koalicijskih partnerjev ji sicer (za zdaj) ni skočil v hrbet, a kakšnega gorečega istovetenja, vsaj pri Pahorju, ni čutiti. Pa tudi apela k razumu predsednika republike, ki je v zadnjem času nekajkrat odmevno nastopil (denimo v odnosu z Italijo, odnosu s Hrvaško) ni bilo dovolj glasno slišati. Kajti v teh dneh so internetni in medijski forumi resnični prebili "plafon" in zastrupili ozračje. Naj so spontani ali koordinirani iz strateških centrov (portal SDS je že eden takih), se iz polja svobode spreminjajo v zid resnice, znan iz podivjanih časov kitajske kulturne revolucije. V ponedeljek zjutraj sem v avtu ujel kontaktno oddajo Vala 202 Ime tedna, v kateri so med petimi možnostmi dali poslušalcem na izbiro tudi Kresalovo zaradi začetka izdajanja odločb izbrisanim. Jasno, da se je usul plaz negativnih izbir kot zli duh, ki je pobegnil iz steklenice. Eden od glasovalcev je ministrico poimenoval kar kot "prasico", ki naj se pazi. Takšno kulturnorevolucionarno sproščanje po medijih ne zadane le vsakokratno imenovane in napadene osebe, ampak medijsko svobodo kot tako. K ničemur ne prispeva, le k netenju vsesplošne nestrpnosti. Sicer pa poglejte, kaj prinašajo spletni forumi anonimnih "komentatorjev" pod časopisnimi članki, komentarji, kolumnami. Ljudje, ki nikoli niso zastavili javne besede, ki nikoli niso dali prispevka k širitvi polja demokracije in svobode, ki ne premorejo toliko državljanskega poguma, da bi se pod svoje "misli" podpisali, zmerjaško, hujskaško dopisujejo po ves dan, kot da bi bili na forumih zaposleni. Del teh je verjetno res profesionalno organiziran, kot so bila in so morda še internetna glasovanja stranke SDS. Precejšen del pa je gotovo spontanih, nekoordiniranih.

A strah pred posledicami odpravljanja posledic izbrisa je neosnovan. Vse koalicijske stranke so pred volitvami napovedale sanacijo problema v skladu z dvema odločbama ustavnega sodišča. In vseeno na volitvah zmagale. Če bodo zdaj izgubile, ne bodo zaradi izbrisanih, ampak zaradi lastne neverodostojnosti.