Pahorjevo prepričanje

(Foto: Nace Bizilj)

Če se prepričanja držiš, ga prodaš le težko ali pa ga sploh ne moreš prodati. Če si ga pripravljen prodati, pa ni kaj dosti vredno. Ima še nekaj drugih značilnosti. Če ga je težko dobro prodati, ga je lahko zamenjati. Rok trajanja je nepredvidljiv. In velikokrat ga izgubijo.

Prepričanje, pravijo, se posebno slabo obnese v politiki. Politik brez prepričanja, bi lahko rekli, je kot riba brez kolesa. Velikokrat se sliši, da je vrednota, če se politik zna odreči prepričanju. Vem pa, da so tudi taki politiki, ki imajo nešteto prepričanj – odvisno od tega, s kom so nazadnje govorili ali s kom se trenutno pogovarjajo. Zato je nenavadno, po svoje simpatično in nekako osvežujoče, če se pojavi politik, ki se ponaša s svojim prepričanjem. Še bolj nenavadno je, če se s prepričanjem ne postavlja samo, ko se ponuja volilcem, temveč celo potem, ko se je do kakega visokega položaja dokopal. Kdo bi verjel, da imamo takega politika na Slovenskem? Da, takšen politik vodi našo vlado. In takoj na začetku moram reči, da nisem prepričan, da je to neoporečni blagor.

Problem je lahko seveda v prepričanju. So prepričanja, ki me pustijo neprizadetega, in taka, ki me motijo, ki jih ne maram in jim nasprotujem. Ampak v vseh teh primerih gre za moje osebno mnenje, ki določa moj odnos do kakšne politike ali kakšnega politika, ni pa vseobvezujoča ocena tistega, na kar se nanaša. Še več, tudi politiku, s katerim se ne strinjam ali mu nasprotujem, lahko priznam, da je dober politik: da svoj posel dobro opravlja (četudi v škodo nekaterim, mnogim ali celo občemu dobremu). Problem je lahko tudi v tem, da se kakšno prepričanje – se pravi človek s kakšnim določenim prepričanjem – znajde na napačnem mestu in za povrh morda še ob nepravem času. Potem je mučno gledati, kaj se dogaja s takim prepričanjem (oziroma z njegovim nosilcem). Nič manj ni mučno videti, kaj to prepričanje, če ga le podpira dovolj močna volja in pravšnja mera premetenosti, povzroči. In naposled je lahko problem to, da prepričanje ni nič drugega kot gesta ali poza.

Pri našem predsedniku vlade gre po mojem mnenju za kombinacijo vseh teh problematičnih vidikov. Prvi je v določenem pogledu najmanj pomemben. Z njegovimi političnimi pogledi se preprosto ne strinjam. Kolikor gre za mnenjsko razliko, o njej ni treba govoriti. Govoriti pa velja o tem, kaj se zgodi in kaj se dogaja, ko postane mnenjska razlika politična, javna: ko omenjeni politični funkcionar začne s svojimi pogledi okupirati, naseljevati in onesnaževati tisti del političnega prostora, v katerem bi se lahko artikulirala – kako naj rečem? – spodobna, solidna in pametna leva politična pozicija. V tem je zame razlika med političnimi pogledi Pahorja in, denimo, Janše. Ne strinjam se ne z enimi ne z drugimi. Ne volim ne enega ne drugega. Ampak medtem ko Janša legitimno zavzema tisti del političnega prostora, ki ni »moj«, Pahor okupira potencialno »moj« segment političnega prostora s pogledi, ki spadajo drugam. Ne govorim iz nostalgije po starem režimu. Ko pravim, da Pahor ni politik levice, ga ne premerjam z merili, ki jih bolj ali manj upravičeno povezujejo s starim režimom. Pahor je politični tajkun, ki si je prilastil javno lastnino, materializirano v politični organizaciji nekdanje ZKS. Zaradi tega ni niti komunist niti naslednik ali dedič ZKS – kar sicer niti spodobna, solidna in pametna levica danes ne more biti. Pahor nima kaj veliko skupnega, če sploh kaj, ne z enim ne z drugim. S preteklostjo se je okoristil, v sodobnosti si nabavlja garderobo. In takšen je, kar je: demokratični dobičkar, politični tajkun. Do tega ima toliko pravice, kot jo imajo drugi tajkunski dobičkarji do svojega nagrabljenega premoženja in moči. Ne vidim pa rad, da je na čelu nominalno leve vlade.

Tudi kljub mojim političnim preferencam Pahor s svojimi prepričanji in pogledi ni pravi človek na pravem mestu (ob pravem času). Njegova blagovna znamka je postala tako imenovana politika konsenza, povezovanja in partnerstva. Konkretni učinki te politike so povezovanje premierja z desno politiko in izključevanje levih pozicij. Ampak tu želim opozoriti predvsem na načelni vidik. V sistemu političnega pluralizma, v demokraciji, taka politika po definiciji ne more biti cilj predsednika vlade. Takšen cilj bi si lahko postavili morda v medverskem dialogu, v kakšnih terapevtskih skupinah ali v zakonskem svetovanju – vsakokrat oprto na ustrezna strokovna znanja in kvalifikacije in upoštevaje potrebe prizadetih in sodelujočih. Če pa tako stvari zastavijo na vrhu izvršilne oblasti, imamo v najboljšem primeru farso.

V takšni farsi postane prepričanje poza. A ne le to. Postane tudi izgovor za politične napake, neumnosti ali nedelo. Vse, kar je Pahor naredil takega, da je razburilo javnost, je, kot ni nikdar pozabil povedati, storil iz zvestobe samemu sebi, na podlagi svojega prepričanja. Prepričanje je univerzalni alibi partikularne politike. Prepričanje je sredstvo za preprečevanje razprave: o političnih odločitvah ne razpravljamo, ker so izraz prepričanja, ki je sveto. Prepričanje postaja osnova za iracionalizacijo politike.

Na tej točki se vrnimo k začetnemu vprašanju: Do kod seže prepričanje? Kje se sprevrže v blodnjavost? Na tiskovni konferenci ob dopolnjenih 100 dneh nove vlade je njen predsednik izrazil prepričanje, da je vlada delovala uspešno. Problem je to, da javnost meni drugače. Gre za normalno mnenjsko razliko ali za izgubljanje stika z resničnostjo? Premier vidi problem v javnosti, ker da se je njena »pozornost morda preveč preusmerila v nekatere kontroverzne odločitve«. Kdo pa je kriv za to? Kdo je sprejemal tiste odločitve? Premier je tudi rekel, da vlada »100 dni miru« preprosto ni imela, »saj je bila že ob začetku svojega mandata soočena s finančno in gospodarsko krizo«. Kot zunanjemu opazovalcu se mi zdi, da vlada tistega »miru« ni imela predvsem zaradi »kontroverznih odločitev« svojega predsednika. Sprašujem se, koliko jih je sprejemal zato, da se mu ne bi bilo treba ukvarjati z resničnostjo?