Številni podobni primeri zadnjih let, ko so neozdravljivo bolni ljudje ali njihovi svojci zahtevali pravico do prekinitve uporabe tehnike za podaljševanje biološkega življenja pri nezavestnih bolnikih, kažejo, da potekajo ti boji v čudnem trikotniku, med človekovo pravico o odločanju o svojem življenju ali življenju tistega, ki ga zastopajo, državo in njenimi zakoni, ki niso vedno dorečeni, predvsem pa ne morejo predvideti neštetih situacij, ki jih prinaša življenje, in versko motiviranimi stališči, ki a priori razumejo življenje kot sveto.

V tem precepu so, ne nazadnje, ampak v samem osrčju, tudi zdravniki, najprej s svojo strokovnostjo, s katero morajo odgovoriti na nerešljiva vprašanja, kot so: se bo človeku stanje izboljšalo, je mogoče upati, da se bo zbudil, bo njegovo življenje, če se to zgodi, vredno življenja ali pa se bo hiranje le nadaljevalo, tokrat pri zavesti. In potem seveda s svojim osebnim pogledom na svet, osebnimi vrednotami in verskimi čustvi. 

Evtanazija legalno poteka v nekaj evropskih državah, večinoma tistih s protestantsko versko tradicijo, brez težav in brez vsakega medijskega pompa, z natančno določeno proceduro in v natančno določenih pogojih, ki onemogočajo zlorabe. Ta praksa zagovarja tisto prvo od treh zgoraj omenjenih možnosti, namreč prepričanje, da o smrti odloča posameznik in ne država ali prevladujoča vera države – seveda pa je protestantizem že sam po sebi, v nasprotju s katolištvom, ukinil posredništvo med posameznikom in višavami in vzpostavil posameznika kot samotnega razsojevalca tudi o božjih zadevah. Pravico do odločanja torej jemljejo zares, zato pomeni tudi pravico do končanja življenja, če ta, ki ga živi, ali oni, ki so mu najbližji, presodijo, da to življenje nima več tistih razsežnosti, ki ga delajo humanega.

Očitka zoper to prakso sta dva: načelna nedotakljivost življenja in možnost zlorab.

Z nedotakljivostjo življenja, ki je splošni etični in ne le religiozni temelj, je križ. Načeloma je mogoče pritrditi, da predstavlja civilizacijski dosežek, brez katerega družba ne bi mogla delovati. Toda – država (ali pred njo druge oblike vladavine) se ni nikoli odrekla pravici do usmrtitve, tako vojska kot policija imata pravico in celo dolžnost ubijati, če tako presodijo odločevalci. Enako je tudi z velikimi religijami, ki se nasilju zoper brezbožnike niso odrekle ne v svetih spisih ne v praksi.

Nedotakljivost življenja torej že uvodoma, četudi naj bi bila absolutni postulat, ni spoštovana, in primer ZDA, kjer kaznjence usmrtijo kot najhujši barbari, ob izjemno slabem pravnem varstvu in ob sramotnih sodnih postopkih, na drugi strani pa histerično branijo neko individualno vegetativno življenje, je izvrsten dokaz hipokrizije in izgube vrednostnih in verskih kompasov.

Tudi Berlusconijeva argumentacija je obupno šibka na duhu: »Nočem čutiti odgovornosti za Eluanino smrt.« Samodržec, ki si jemlje pravico odločati o vsem, ki državo spreminja v karikaturo, kjer mafija pobija kot še nikoli, ki poveličuje fašizem, na mestne ulice pošilja vojsko, ki ima na Lampedusi taborišče pribežnikov, nenadoma postane tenkočuten kot anemona. Seveda se ve, od kod ta tenkočutnost, katera država v državi stoji za njim in zakaj se zadeva spreminja v prvovrstno politično farso: nespoštovanje odločitve sodišča, spor in prestižno merjenje moči s predsednikom Napolitanom, grožnja, da ga bo odstavil. V političnem boju, v želji po spremembi ustave in po diktatorskih pooblastilih je dovoljena vsaka perverznost: »Eluana je ženska, ki lahko tudi še rodi.« Kajpada, in ob ustrezni medicinski pomoči je on, uveli starček, lahko srečni očka. Temu se po njegovo verjetno reče svetost življenja.

Če pustimo te strašne obscenosti in idiotizme ob strani, evtanazije se, kot priznavajo mnogi zdravniki, dogajajo po večini bolnišnic sveta, četudi se jim seveda tako ne reče. Gre za neštete odločitve zdravnikov, da pri brezupnih primerih ne nadaljujejo postopkov, ki bi podaljševali agonijo, pač v skladu s svojimi izkušnjami in presojo, da so medicinske možnosti izčrpane, da ozdravitve ne more biti, umetno ohranjanje pri življenju s pomočjo vse mašinerije, ki je danes na voljo, pa ne bi koristilo nikomur. Seveda pa se zdravniki v tej presoji lahko zmotijo: spomnimo se primera, ko je jeseniški porodničar opustil nego dojenčka, za katerega je presodil, da nima možnosti, a je junaček preživel, četudi odložen na neki pult.
Zdaj smo torej pri tem, čemur se reče praktična etika, tista etika, ki ob zavedanju, da z absolutnimi kategorijami praktično življenje večkrat ne pride na konec, upošteva, da je treba v konkretnih primerih žal pogosto meriti, tehtati odločati. V čigavem interesu je podaljševanje življenja na tak način? V bolnikovem, v družbenem (ohranjanje nedotakljivosti), družinskem?
Bolničina družina je namreč očitno dosegla dno, in ko Berlusconi blodi o možnosti otroka, ne ve, kako je videti človek, ki je bil sedemnajst let v komi, in ne ve, kaj so v teh letih skusili starši. Morda so se za ta skrajni korak odločili, ker ne prenesejo več pogleda na žalostno posodo, v kateri duha ni več ali pa je zaklenjen s stotimi ključavnicami, morda se bojijo, kaj bo, če se njim kaj zgodi, kdo bo v bolnišnici božal uvelo roko, kdo bo pazil, da bo nega med nadaljnjim propadanjem ustrezna, kdo bo poskrbel za hčerko, ko njih več ne bo. Morda od hudega že sedemnajst let niti oni ne morejo ne živeti ne umreti. Neznosna izbira: eno uničeno življenje tehta drugo uničeno življenje. Kdo naj o tem sodi?