Somrak kazino kapitalizma

(Foto: Luka Cjuha)

Namesto z Angelino Jolie, Bradom Pittom, Sharon Stone in drugimi zvezdniki kalifornijske tovarne sanj pa so tokrat družbo poslovno-politični eliti v Davosu delali azijski igralci, kot sta kitajski junak akcijskih filmov Jin Li ter starosta indijskega Bollywooda Amitabh Bachchan. Nekateri so v tem prepoznali »zvezdno znamenje«, da se svet nagiba na vzhod, ciniki so navajali, da je poprejšnji glamur izginil skupaj s kaviarjem, jastogi in dom perignonom, ki so jih na sprejemih zdaj zamenjali šunka, sir in buteljke belega.

Rdeča nit včeraj sklenjenega enotedenskega elitnega druženja je bilo »urejanje pokriznega sveta«. In kakšne so bile nove velike ideje? Če je bilo še pred dvema letoma v Davosu prepovedano v istem stavku povezovati državo in gospodarsko regulativo, so bili tokrat tisti poslovneži in bankirji, ki so se še upali prikazati na ekonomskem forumu, pripravljeni pogoltniti tudi najobilnejše zalogaje državnega intervencionizma.

Da politiko vedno znova mika urejanje gospodarstva, se tokrat v Davosu ni dokazovalo z udeležbo ruskega ali kitajskega premiera Vladimirja Putina in Wen Jiabaa, ki sta z rokami globoko v njem, temveč s plejado državnih vodij (kar 41), ki so zapolnili sicer že leta vnaprej rezervirane razkošne apartmaje firm, kakršne so (bile) Lehman Brothers, Citigroup, Goldman Sachs... Angela Merkel, Gordon Brown in Taro Aso so v minulih mesecih z milijardnimi državnimi vložki globoko vdrli v finančne in druge gospodarske trdnjave, še do pred kratkim samozavestne multinacionalke, ki so kot države nad državami premeščale proizvodnjo in kapital v lovu za dobički sem ter tja po svetu, pa so naenkrat izgubile moč nad vladami.

Da se včerajšnji neoliberalistični svet ni popolnoma obrnil na glavo, gre zahvala zgolj skupnemu strahu pred protekcionizmom. Prepričanje, da bi slednji sprožil dokončni polom, pa je, kot kaže, edina oprijemljiva vizija pokriznega sveta, ki se je izrisala v Davosu – seveda bolj artikulirano v sferi politike (finančnih ministrov) kot gospodarstvenikov, ki so zdaj, ko voz drvi navzdol, pripravljeni uporabljati vse zavore, ki so jih na poti navzgor ovirale. To se je še posebej pokazalo v odnosu s Kitajsko. Slednja seveda ne more ubežati globalni krizi in tudi pričakuje padec gospodarske rasti z dosedanjih deset in nekaj odstotkov zgolj na pet odstotkov, ima pa milijardne presežke v menjavi s tujino in še vedno nenasiten trg s poldrugo milijardo prebivalcev. A če ne bo na Zahodu prostora za kitajsko blago, tudi Kitajska ne bo rešilni pas, ampak še en kamen okoli vratu v krizi utapljajoče se globalne ekonomije.

Tega problema se ne da rešiti z milijardnimi injekcijami davkoplačevalskega denarja v saniranje izgubljenih vložkov hazarderjev v igralnicah z vrednostnimi papirji, ampak z ohranjanjem kupne moči potrošniško najbolj dojemljivega srednjega sloja prebivalstva. A prav tega se z recesijo in povečano nezaposlenostjo iztreblja brez neke učinkovite zamisli kako, kdaj in kje ta trend zaustaviti v izogib katastrofalnim posledicam.

Na slednje je letos udeležence srečanja v Davosu dramatično opozorila mednarodna sindikalna konfederacija (ITUC), ki finančno krizo vidi kot tempirano bombo, ki bo eksplodirala v socialnem konfliktu. Generalni sekretar konfederacije Guy Ryder je s povedno kuliso stavkajočih v Franciji in Nemčiji spomnil, da so poslovneže in politike že pred letom dni v njihovem švicarskem raju opozarjali, da globalna ekonomija drsi v prepad, a so mnogi še mesece veselo grabili kratkoročne sadove gospodarske deregulacije in špekulacij. »Skupaj so ustvarjali krizo, ki pa je sami ne morejo rešiti brez sodelovanja sindikatov, zaustavitve izparevanja delovnih mest ter oživitve gospodarstva v novih okvirih regulacije,« je prepričan predstavnik okoli 168 milijonov delavcev v 157 državah. Tisto, kar mu pritrjuje, je podatek, da bo letos po svetu izgubilo delo 50 milijonov zaposlenih in da jih bo kakšnih 200 milijonov dodatno zdrsnilo pod prag revščine.

To je pravzaprav cena svojevrstnega »kazino« in ne neoliberalnega kapitalizma, kot nam skušajo prikazati tisti, ki so še včeraj prisegali na absolutno tržno svobodo, zdaj pa bi ji natikali vse mogoče uzde. Gre za kapitalizem, ki se je lani januarja v obliki petmilijardne evrske izgube poosebil v Jérômeju Kervielu s Societe Generale. Za sodno vejo oblasti je le eden tistih, ki so prekoračili pooblastila in spravili delodajalca v težave, sebe pa predvidoma za nekaj let v zapor, a ga je tako daleč zanesla strast igranja z vrednostnimi papirji, ki so jo vsi okoli njega nagrajevali. Ali je to strast zadovoljeval s fiktivnim trgovanjem ali gradnjo tako imenovanih finančnih piramid, kot donedavni dobrotnik z Wall Streeta Bernard Madoff s petdesetmilijardno dolarsko prevaro, nikogar ni zanimalo,
dokler je bila sreča na njegovi strani. Pravzaprav na strani Societe Generale, saj po dosedanji preiskavi sodeč ni delal za svoj žep, ampak za dobiček firme, pri čemer niti ni dobil v celoti izplačane obljubljene nagrade za izkupičke v letu 2007.

Letošnje srečanje v Davosu se je končalo v istem mrakobnem vzdušju, v kakršnem se je tudi začelo. Tako stalni gosti, ki jih tokrat ni bilo, kot drugi, ki še vztrajajo, so po vrsti odgovorni za položaj, v katerem smo. Ameriški predsednik Barack Obama je storil prav, da je ohranil »deviškost« pred tem bogataškim forumom, ker se zna zgoditi, da bo moral bolj prisluhniti alternativnemu socialnemu forumu.

Izsek

Obama je storil prav, da je ohranil "deviškost" pred bogataškim forumom v Davosu, ker bo moral bolj prisluhniti alternativnemu socialnemu forumu.