Arhitekt, profesor, oblikovalec in mizar Janez Suhadolc je le eden izmed mnogih med takimi avtoritetami, je pa verjetno najbolj prismuknjen. Ko je protestiral proti gradnji garaž pod tržnico, je na vprašanje, kaj bo storil, če se bo gradnja le začela, odvrnil: "Vrgel se bom pred buldožer."

Izjava zveni kot fanatizem, vendar je v bistvu racionalna. Rekel je namreč "pred" buldožer, ne "pod" njega - kar pa že ves čas počne. In ne le on. Gre za ljudi, ki se mečejo pred buldožerje, še preden ti sploh zarohnijo.

Vogalovarstvena gverila za ohranitev ljubljanskega baroka, Plečnika in modernistične ljubljanske šole arhitekture je iznajdljiva in organizirana. Novodobni protestniki, ki podpisujejo peticije na Petition Online in organizirajo akcije na Facebooku, so v primerjavi z njimi pravi amaterji. Nič ne vžge tako kot metanje pred buldožer. Imajo celo svoje interno glasilo, AB (Arhitektov bliten). Zadnjo številko so v celoti posvetili Kolizeju.

Tega se mi sicer ne ljubi brati, ampak materiala je dovolj že od prej. Damjan Prelovšek, direktor direktorata za varstvo kulturne dediščine, je za Kolizej že pred leti napisal, da gre za primerek "romantičnega historizma" in "poznobidermajerskega mešanja novogotike z zgodnjo renesanso", ki je kot "Cankarjev dom XIX. stoletja (…) dal Ljubljani velemestnost". Mestni svetnik Miha Jazbinšek pa je nekoč za Šumi - ki danes sicer ne stoji več, vendar so dela blokirana, ker so se množice demonstrantov metale pred buldožer - napisal, da je "edini (primer) italijanske neorenesanse z mediteranskim nadihom v mestu".

No, saj vidite, kako to gre? Podrtijo historično klasificirajo, nedvomno celo točno in neizpodbitno, in pričakujejo, da se bo vsa Slovenija podelala v hlače od strahospoštovanja pred strokovnjaki, ki so to pogruntali, in pred stavbo samo, ki bo v perspektivi privabljala horde turistov, ki kaj takega ne morejo videti nikjer drugje na svetu. V resnici pa gre za nepomembno, anonimno, neizvirno, nadomestljivo, obsoletno, nefunkcionalno stavbo, ki je napoti vsem in vsemu, ki živijo in kar obstaja v današnjem času.

In če še ta uzurpacija vrednotenja arhitekture ne zaleže, je treba uporabiti še druge argumente, ki ponavadi vžgejo. Dandanes je tak argument pavšalno pljuvanje ljudi, ki imajo domnevno preveč denarja in premalo kulture. Tako je v inkriminirani številki AB nihče drug kot Leo Šešerko - morda v funkciji nekdanjega zelenega ali kaj? - lastnika Kolizeja Jožeta Anderliča, ki namerava tam postaviti kulturno-poslovno-stanovanjsko-družabni kompleks, označil za "brezobzirnega tajkuna".

Pa to je neverjetno! Takole zmerjati človeka, ki je kupil podrtijo za približno 20 milijonov evrov in bi v nadomestno gradnjo, ki bi obogatila mesto, še desetkrat toliko investiral, če bi mu dovolili? Pazite: dovolili! In ne samo to! Privrženci Kolizeja celo pozivajo k razlastitvi zakonitega lastnika! In to po hitrem postopku, če smem dodati. Ne smemo dovoliti, da se bodo kapitalistične svinje (tako kot leta 1948) redile na račun naših anonimnih velearhitektov z začetka XIX. stoletja in siromašile deprivilegirane sodržavljane, ki z nesebično ljubeznijo do kulture vsak dan ponosno hodijo mimo trohnečih, useless poznobidermajerskih opek!

Brezumne in že kar pobesnele reakcije samozvanih varuhov kulturne dediščine izvirajo iz velikih kulturnih in socialnih razlik. Te same po sebi niso nič spornega in zaskrbljujočega, vendar zaradi majhne socialne distance v slovenski družbi eskalirajo v odkrite in nepotrebne konflikte. Zato je tipično, da tradicionalistična klika arhitektov in njihovih satelitov nastopa s takšno aroganco prav v Ljubljani, kjer je koncentracija ljudi, denarja in različnih kulturnih preferenc največja, in prav na področju urbanizma. Slovenarski nazori, po katerih je edina prava kulisa za kulturo kontemplativna tradicija, se prav tu križajo in cepijo s tem srednjeevropskim prezervatizmom obnovljenih fasad v pastelnih barvah in kvečjemu decentnih posegov v zgodovinsko tkivo s kančkom peskanega stekla in aluminija ter z novo strešno kritino.

Ljudem kot Jože Anderlič, ki mora poslušati očitke, da z denarjem legitimira svojo brezobzirnost, svetujem, naj svojim napačnim očitarjem postrežejo z odgovorom, da brezobzirnosti ne legitimira niti kultura. Še tem manj. In še več: zmanipulirana kultura lahko povzroči veliko večjo kulturno škodo od kapitala. In prav to počnejo naši vogalovarstveniki. Manipulirajo do te mere, da nastaja vtis, kot da so buldožerji na parcelah zato, da kidajo kulturo - kar pa je lažna, izmišljena situacija.