Plečečnikov stadion?

(Foto: Franco)

Država je dolžna zavarovati versko svobodo, je po današnjem sestanku z muftijem Islamske skupnosti v Sloveniji Nedžadom Grabusom dejal premier Borut Pahor. Gradnjo verskega centra podpira, vendar meni, da "ne more biti tak, da bi s svojo podobo izzival nestrpnost tistih, ki mu nasprotujejo".

(24 ur, Pop TV, 8. januarja 2008)

***

Čeprav je islamska skupnost po desetletjih končno dobila lokacijo in začetna dovoljenja za gradnjo džamije oziroma versko-kulturnega centra, s čimer se bo Slovenija vsaj delno razbremenila hude hipoteke versko netolerantne dežele, se zdi, kot da saga še ni pri koncu. V zadnjih dneh sta nadaljevanko zaznamovali dve intervenciji: marginalizirana NSi, ki je prek vroče teme hotela opozoriti nase. Demonstrirala je tipično obliko latentnega predsodka. Načelno so za, vendar... In pomembno je predvsem tisto, kar zabeleži za tem vendar. Torej NSi kakopak podpira versko svobodo in dialog, vendar pa ima "pomisleke" glede džamije.

Predsednica NSi Ljudmila Novak ljubljanskega župana Zorana Jankovića zato sprašuje, ali se zaveda posledic, ki jih ima gradnja takšnega objekta za slovensko kulturo, in mu zažuga: "Slovenija naj bo zgled strpnega dialoga." Torej, župan ruši strpni dialog, ker je omogočil muslimanom pridobiti zemljišče in izhodiščne pogoje za gradnjo. No, problem pa niso samo desničarji z eksplicitnim ali latentnim generiranjem predsodkov, ampak tudi levoliberalni politiki. Ti morda nimajo latentnih predsodkov, imajo pa latentni strah, in zato se je zgodba vlekla kot jara kača. Želijo ugoditi muslimanom, ker jim to narekuje stopnja prosvetljenosti, a hkrati bi radi to naredili tako, da se ne bi opazilo. Zato po navadi soglasje opremijo z obveznim navajanjem, da pač mora biti minaret, in sploh celotni videz, v skladu z mestnimi gabariti ali kaj podobnega. Vsako tovrstno modrovanje je popolnoma odveč, ker ne velja le za džamijo, ampak za vsak objekt, ki hoče pridobiti ustrezna soglasja. Obupno. No, ob vseh neumnih izjavah okoli džamije pa je samega sebe tokrat presegel premier Pahor, ki je ob srečanju z muftijem kajpak podprl gradnjo, in dodal "vendar". Vendar? Da, objekt "ne more biti tak, da bi s svojo podobo izzival nestrpnost tistih, ki mu nasprotujejo". Genialno! Kdor džamiji nasprotuje, ji nasprotuje na Barju, ji nasprotuje v mrtvem trikotniku ljubljanske železnice. Povsod. In v vsakršni obliki. Z vsakršno vsebino. Morda bi zato veljalo razmisliti o potopnem minaretu, ki bi ga kot rusko balistično raketo dvigovali ali spuščali glede na politično ozračje v mestu in državi. Ko bi bilo ozračje neugodno, bi bil povsem pri tleh, ko bi bila ugodno, malo više, a spet ne previsoko, da ne bi skrbelo Pahorja.

Vedno se bo našel kdo, ki nasprotuje. In vedno so kakšne volitve, zaradi katerih je tvegano dajati soglasja. Zato se je enkrat preprosto treba ojunačiti in odločiti. Župan Janković se je odločil in glej čudo. Preživel je. Še več. Niti popularnosti mu ni znižalo, ker je razdražil predvsem tiste, ki jih že tako ali tako iritira. Pokazalo pa se je tudi, da je v mestu mnogoterih interesov preprosto treba tvegati. In se odločiti. Prvih štirinajst dni po tistem, ko je Janković zaprl Tromostovje in staro Ljubljano za promet, se je zdelo, da ne bo preživel naslednjih 14 dni, da se mu bo ljudstvo uprlo in ga odneslo iz magistrata. Prepričan sem, da bi bilo zdaj obratno. Da bi ljudje šli na ulice, če bi komu prišlo na misel, da vrne promet na Tromostovje in v staro Ljubljano. Šele zdaj je stara Ljubljana res zaživela. Namesto smrdeče pločevine so na osrednjem mostu Plečnikovega Tromostovja klopi in na njih mladina, ki se nastavlja soncu in pogledom. Lepo. Zdaj niti ideja, da bi med Figovcem (ali celo Kozolcem) in Šubičevo zaprli Slovensko cesto za ves promet razen mestnega javnega prevoza, ni več znanstvena fantastika. Si predstavljate, da bi srednji pas Slovenske ceste ozelenili, postavili klopi, ob straneh pa bi tu pa tam pripeljal mestni avtobus? Sanje?

No, za takšno idejo in sploh za praznjenje pločevine z ulic ožjega, prenatrpanega centra potrebuješ podzemne garaže. Veliko garaž, da bodo spravili pod zemljo pločevino stanovalcev mestnega središča ter tistih, ki v center mesta pripotujejo in so pripravljeni parkiranje plačati. Teza, da bodo garaže privabile še več obiskovalcev in dnevnih migrantov v mesto, se ne izide. Namreč, množica avtomobilov se že zdaj privali v mesto in v najboljšem primeru se lahko kratkoročno večanje ustavi z ukinjanjem poceni uličnih parkiranj v središču in preusmerjanjem na dražje parkiranje v garažah. Velik obrat je mogoč le s postavitvijo omrežja tramvaja ali cestne železnice. A verjetno se s tramvajem še dolgo ne bomo vozili. V najboljšem primeru lahko v nekaj letih upamo na gradnjo tretjega ločenega pasu na vpadnih avenijah (Slovenska, Celovška, Tržaška, Dolenjska) za hitro pomikanje mestnih avtobusov. Že to bi preusmerilo veliko več potnikov v javni promet.

A kakor koli. Po tistem, ko je Ljubljana leta in leta razvojno spala, se zdaj vendarle premika. Ne tako hitro, kot je bilo obljubljeno, pa vendar. To je opaziti na vsakem koraku. A tisti, ki s štoparicami beležijo minute zamude pri projektih, se hkrati trudijo, da bi to zamudo povzročili in povečali, kjer se le da.

Poseben ljubljanski fenomen so vsekakor čuvarji arhitekturne dediščine, ki neredko delujejo kot iranski čuvarji islamske revolucije. Še huje. Pri Plečnikovem stadionu, pa tudi Kolizeju in Cukrarni se obnašajo kot ata Fritzl, ki je skušal zaščititi svojo hčerko pred pogubo tako, da jo je sam pogubil. Denimo, Plečnikov stadion, ki je kajpak slovenski fetiš. Dolga leta so ga pustili propadati, nobene ideje, nobene investicije. In zdaj, ko je prišel človek, ki bi vložil svoje zaslužke v njegovo obnovo, so ga zaklenili. V redu. Se strinjam, da nihče ne more na Plečnikovem objektu graditi po principu "naredi sam", po lastnem okusu in volji. A jasno je, da vsaka obnova stadiona za potrebe sodobnega igranja nogometa Plečnikovo zapuščino neizogibno zakrije, zasenči. Tudi ideja splošnega rekreacijskega centra se ne izide, ker za množično rekreacijo potrebuješ prav toliko ali še več dodatne infrastrukture kot za nogomet. Rešitev? Denimo. Naj se Pečečniku vrne vloženi denar, omogoči nadomestno zemljišče, stadion pa preuredi v to, kar je prvinsko bil. V avditorij "open air". Za velike koncerte, velike prireditve. Če ima kdo denar. Toda vprašanje je, ali Ljubljana, po tistem, ko je nad garažami na Kongresnem trgu, torej v samem središču, dobila lep multifunkcionalni forum, takšen prireditveni prostor potrebuje. Res pa je, da zdaj ni enega spodobnega prostora za velike prireditve, proslave, koncerte. Dopisnik španskega dnevnika ABC, Simon Tecco, je svoj čas duhovito zapisal, da smo verjetno edina država na svetu, kjer svečane državne proslave potekajo na razsutem, zamaščenem javnem parkirišču.

Čistunstvo varuhov arhitekturne dediščine pa se najbolje demonstrira ob vprašanju Kolizeja. Kolizej je sramota v samem središču Ljubljane. Večina arhitektov se strinja, da ne gre za kakšno mojstrovino, ki bi jo bilo vredno objokovali, kot Bruseljčani žalujejo za Maison du Peuple, secesijsko mojstrovino Victorja Horte, ki so jo porušili. Če bo zasebni investitor poleg svojih samoumevnih nepremičninskih interesov realiziral tudi koncertno dvorano in uredil ploščad, bo Ljubljana in Slovenija namesto nemarne ruševine nekdanjega kurbišča dobila kakovosten urbani prostor. Miha Jazbinšek, ki nasprotuje rušenju, je uporabil parafrazo: "Dokler bo stal Kolizej, bo stala Ljubljana; dokler bo stala Ljubljana, bo stala Evropa." Še dobro, da se Jazbinšek najpogosteje moti, sicer se nam ne bi pisalo dobro. Ne Ljubljani ne Evropi. Namreč Kolizej bo zdaj zdaj padel. Če ne pod buldožerji investitorja, pa se bo sesul sam vase.