Še več! Ali kolumnistu tožba dvigne rating? Je šele tožba potrditev, da je napisal tisto, kar je res moral, in da je res zadel? Ne. Najbrž ne. Zakaj v od tožarjenja obsedeni Sloveniji se za pravne korake največkrat odločajo od zaslepljenega samopravičništva fascinirani in komunikacijsko disfunkcionalni zoprneži. Ti tako ali tako ne znajo - ne v dobrem ne v slabem - brati in razumeti medijev. Predvsem pa ne znajo doumeti svojega položaja v družbi in identitete, ki jo to potegne za seboj.

Kakorkoli, ta dilema je zdaj bolj relativna kot doslej. Pred dnevi sem namreč tudi jaz fasal svojo prvo tožbo.

A naj se najprej pozabavam s primerom Janša proti Miheljaku.

Miheljak je obtožen "neresničnih izjav", da je Janša "pustil za seboj precejšnje opustošenje: izpraznjeno državno blagajno, zapravljene prihodke za ceste, razmetavanje državnega denarja za predvolilne golaže".

Vsakemu bedaku je jasno, da je to, kar je napisal kolega, obenem resnično in neresnično. Resnično je, če znamo povedano prebrati v medijskem kontekstu političnega komentarja in če dopustimo možnost svobodnega izražanja, ki vključuje tudi uporabo različnih oblik metafor, tudi hiperbole (pretiravanja). Neresnična pa je Miheljakova trditev v primeru, če jo - kot to stori o.p. - preverjamo z "neposredno dokazljivimi" ozirom "javno dostopnimi uradnimi makroekonomskimi podatki". Res je seveda, da Janša ni izpraznil državne blagajne, saj se ne spomnimo, da bi kdaj popolnoma zmanjkalo sredstev za proračunske porabnike.

Ne gre za to, ali je inkriminirana trditev resnična ali neresnična. Gre samo za to, ali je veljavna ali neveljavna, dopustna ali nedopustna - in to pomeni, ali je skladna s konteksti novinarskega izražanja, z razmerji družbene moči medijev in politike ter z obsegom pravic in privilegijev, ki so jih deležni ljudje v medijih in ljudje v politiki. To je vse. Janševa zahteva, da se mu Miheljak opraviči, sicer ga bo tožil, je politično in pravniško - se opravičujem: odvetniško - sprenevedanje, skregano z zdravo pametjo.

Pa kaj bom jaz branil Miheljaka, saj se zna sam. Pa vendar! Da je Janša vložil tožbo proti politikom, ki so ga obdolžili nečesa nečednega ali nečastnega, še nekako razumem. Politiki lahko zaradi mene tožijo politike do nezavesti. Tudi to, da je vložil tožbo proti finskemu novinarju, ki ga je obtožil jemanja podkupnine, še nekako razumem. Z grožnjo tožbe proti Miheljaku pa je le definitivno dokazal, da je od zaslepljenega samopravičništva fasciniran in komunikacijsko disfunkcionalen zoprnež, ki ne zna brati in razumeti medijev, predvsem pa ne doumeti svojega položaja v družbi in identitete, ki jo to potegne za seboj.

Mene (in Telekom) pa toži novinarka, za katero sem na blogu napisal, da je "poveljnica srbske pete kolone v slovenskih medijih". Ker kolumna ni odgovor na tožbo, ne bom zdaj pojasnjeval, zakaj sem to napisal in kaj sem s tem hotel povedati.

Podobno kot v primeru Janša proti Miheljaku se odvetnica Nina Zidar Klemenčič tudi v mojem primeru sklicuje na dobesedno razumevanje napisanega. Sklicuje se na SSKJ, kjer je izraz peta kolona pojasnjen kot "vohunstvo in izdajstvo (…) za delovanje Nemcev in pristašev nacizma, ki v nenemški državi delujejo za nacistične interese". Zato v bistvu ne čudi - čeprav me je prav to najbolj šokiralo -, da je velevažna o.p. moje trditve označila za "protipravne". Protipravne?!

Mogoče bi pa nekdo v imenu kolumnistov moral tožiti Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, da v svojem obupno zastarelem in predvsem omejenem slovarju pri specifičnih izrazih navaja samo dobesedne in izvirne pomene, ne pa tudi prenesenih, in s tem oportunističnim in po potrebi nepismenim odvetnikom omogoča nategovanje zdrave pameti.

Za to, da lahko vsak sodiščni obsedenec ali odvetniški pripravnik v našem pisanju najde kaj spornega in iztožljivega, smo si novinarji vsaj malo krivi tudi sami. Marsikdaj res preveč vehementno in vase prepričano opletamo s krepkimi izrazi. A to seveda ni problem drugih, ni družbeni problem in še najmanj problem prizadetih, temveč interni problem, omejen na okvir te naše zmedene, dezorientirane profesije. Toda kljub temu si ne zaslužimo, da se naš prostor svobode tako počasi, a tako zanesljivo zožuje - četudi gre zgolj za poskuse civilnega discipliniranja, ne pa tudi kaj konkretnega. Da bo Miheljaka morda tožil prejšnji predsednik vlade, mene pa že toži kverulantska kvizlinginja, je simbolično. Če nam namreč kaj visi nad glavo kot Damoklejev meč, potem je to izrojeno razumevanje politike in medijev - ne pa strah pred sankcijami.