Sam sem si ob njegovih besedah za trenutek predstavljal enega svojih slikarskih znancev, rahlo zasanjanega, rahločutnega ter sila redkobesednega fanta, h kateremu nekega dne v atelje dobesedno vdre okornovski adrenalinski torpedo ter njega in njegove slike torpedira direktno v njujorško MoMA. Tam, v moji predstavi, je ta sramežljivi poba povsem izgubljen s svojimi slikami pod pazduho krožil naokoli, od daleč bežno ošvrknil nekaj slik, nato pa se prestrašen umaknil pred grozečo množico pomembnežev. Med potjo v hotel je kasneje na metroju narisal še nekaj podob v svojo skicirko, nekje pomotoma založil vse svoje slike ter se na koncu ves potrt in praznih rok vrnil domov, ne da bi v New Yorku kdor koli slišal zanj razen našega veleposlanika, ki mu je prijazno pomagal, potem ko so mu ukradli potni list in denarnico.
Če sem povsem iskren, si kakršen koli drugačen razplet te tragične zgodbe predstavljam neprimerljivo teže kot pa recimo to, da bi Mitja Okorn s svojo neukrotljivo samozaverovanostjo, vztrajnostjo in energijo vodilne ljudi v MoMA prepričal, da tam razstavijo njegove otroške risbice.
V dobi Damiena Hirsta je umetnikova samopromocija postala že skoraj neločljivi del marsikaterega ustvarjanja, v skrajnih primerih pa že kar njegov prevladujoči del. Spomnite se le zgodbe o Hirstovem delu, za katerega so ugotovili, da samo po sebi, brez avtorjeve prisotnosti, nima prav nobene vrednosti. Umetniki samopromocije niso več le samopromovirani umetniki, temveč so si izborili samostojen in nadvse ugoden položaj na globalnem trgu, kjer svojo meglo prodajajo za včasih naravnost astronomske vsote. Prah, ki ga neko delo dvigne, počasi postaja pomembnejše od dela samega.
V resnici seveda ti ljudje zgolj spretno izkoriščajo poplavo "svega i svačega", kot bi temu slikovito rekli na Balkanu. Izkoriščajo neizbežno površnost odjemalcev umetnosti, ki je v nekem trenutku pač morala nastopiti zaradi popolnoma predozirane ponudbe. In v kakofoniji se pač slišijo le najglasnejši kričači, pri čemer pa še zdaleč ne pomeni, da je prav vsak kričač Damien Hirst.
Sicer je že treba priznati, da smo ustvarjalci že zaradi svoje nečimrnosti nagnjeni k navidezno nedolžni samohvali. Radi komu kaj namignemo o svojih uspehih, radi nevsiljivo izstopamo iz širnih anonimnih množic in v resnici brez večjih zadržkov vsakodnevno tržimo sebe in svoja dela. Čeprav se vsi prepričujemo, da to počnemo zgolj zaradi lastnega preživetja v sprevrženem kapitalističnem svetu, pa mnogi pri tem tudi bolj ali manj na skrivaj uživamo.
A dejstvo je tudi, da gre enim samopromocija precej bolje od rok in da jo potemtakem tudi dojemajo dosti bolj resno in odgovorno. So ljudje, ki ta posel odlično obvladajo in si zato mimogrede zagotovijo prepoznavnost, ugled, sponzorje, in če je potrebno, si celo priigrajo kakšno nagrado. So ljudje, ki znajo izrabiti možnosti, ki jih ponuja sodoben medijsko-cirkuški prostor, se v njem umestiti ter se na najboljši način predstaviti in tudi prikupiti večinoma nezainteresirani javnosti. Medijska pojavnost se tem ljudem pogosto zdi pomembnejša od lastnega ustvarjanja in svoje delo radi vrednotijo izključno z zanimanjem medijev zanj. In to celo takrat, ko so to zanimanje v celoti sprožili sami s svojim samopromocijskim delovanjem.
Po drugi strani pa obstaja v njihovi senci cela množica ustvarjalcev, podobnih mojemu slikarskemu znancu, ki se nočejo, ne znajo ali ne zmorejo promovirati. Bodisi jim muca popapca jezik takoj, ko v njih usmerijo mikrofone ali kamere, bodisi so posebne vrste tiči, ki slabo prenašajo pozornost širnega in njim nepoznanega občinstva, ali pa so pri svojem nastopanju tako štorasti, da se samopromovirajo v lastno škodo. Ti ljudje pogosto ustvarjajo izjemna umetniška dela, a se izključno zaradi svoje človeške narave ne prebijejo v ospredje in posledično je njihovo ustvarjanje slabše poznano, dostikrat pa tudi slabše ovrednoteno, kot bi lahko bilo.
In junaki hirstovskega časa so prepričani, da takšni introvertirani umetniki nimajo kaj iskati v tretjem tisočletju, da so zgolj v naftalin potopljeni fosilčki, ki jih okorele in preživete kulturne državne inštitucije umetno vzdržujejo pri življenju ter jih negujejo v njihovi neprilagojenosti času in prostoru. Po njihovem mnenju predstavljajo ti, v subvencijsko gnezdece zazibani samopromocijski nedonošenčki nelojalno konkurenco vsem, ki se, prepuščeni samim sebi in svojim piarovskim sposobnostim, borijo za vsakdanji kruh in pet minut slave.
A malce smešno je, ko v naslednjem trenutku ti isti ljudje pozivajo državo, naj s kakšno izdatno subvencijo podpre njihov projekt ali pa naj jim pomaga vsaj z novo politiko davčnih olajšav, s katerimi bi potem laže prišli do sponzorskega denarja. Takrat se namreč razkrije sprevržena narava podalpskih samopromotorjev, ki svoje samooznanjene veličine ne zmorejo zaračunati prebogatim snobovskim naivnežem in bi zato svoj račun izstavili kar na domače kulturno ministrstvo oziroma, preprosteje rečeno, davkoplačevalcem.
In zato je treba pri obstoječem sistemu subvencionirane kulturne ponudbe biti do tovrstne promocije skrajno zadržan in celo radikalno odklonilen. Če bomo namreč še naprej dovoljevali, da pozivi k splošni samopromociji umetnikov prihajajo neposredno iz studia naše javne televizije, potem nikar ne bodite presenečeni, ko bodo na kakšnem od prihodnjih expov ali bienalov državo Slovenijo predstavljale otroške risbice kakšnega neustavljivo blebetajočega piarovca, ki z resnično umetnostjo ne bodo imele prav nobene zveze.
P.S.: Spoštovani gospod Janez Janša, če sem vas s svojim zapisom kakor koli užalil ali kako drugače prizadel, se vam vnaprej iskreno opravičujem.
