"V vaši kolumni v časopisu Dnevnik ste dne 7. 1. 2009 izjavili, da je naša stranka gospod Janez Janša za seboj pustil precejšnje opustošenje - izpraznjeno državno blagajno, zapravljene prihodke za ceste, razmetavanje državnega denarja za predvolilne golaže.
(…) Ravno obratno, vsa ravnanja naše stranke so bila v celoti nasprotna ravnanjem, ki ji jih očitate v vaši kolumni, kar je neposredno dokazljivo z javno dostopnimi uradnimi makroekonomskimi podatki.
Naša stranka zato ocenjuje, da so vaše neresnične izjave o dejstvih v celoti nedopustne in vas zato poziva, da jih prekličete oziroma se zanje opravičite, v nasprotnem primeru bomo primorani vložiti tožbo in zadevo urediti po sodni poti."
Odvetniška pisarna Zidar Klemenčič posreduje Janševo grožnjo tožbe kolumnistu.
* * *
"Kdor na javnem prostoru, v govoru, v pisanju, razširjenem v javnosti, ali, uporabljajoč sredstva družbenega obveščanja bogokletno nastopi ali hudo žali nravnost ali se žaljivo izraža glede vere in Cerkve ali zbuja sovraštvo ali prezir, naj se kaznuje s pravično kaznijo." (Kanon RKC 1369)
Pravna osnova za tožbo
***
Ne vem, kako si Janša in njegova odvetnica predstavljata demokracijo in medijsko svobodo. Če ne bi tako mislil, ne bi tako zapisal. Mar pričakujeta, da bom zanikal, kar mislim? Za kaj takega je vsaj trideset, štirideset let prepozno. V zvezi z zapisanim sem pripravljen diskutirati in popuščati edino ob dilemi, ali so bili predvolilni golaži iz svinjskega ali govejega ali mešanega mesa.
No, drugo je seveda opravičilo. To je še kako potrebno zaradi vsega, kar se je v zvezi z Janšo in zaradi Janše dogajalo ter se še dogaja.
Torej: Opravičujem se, iskreno, osramočeno, da je Janez Janša s svojim avtoritarnim, predmodernim in preddemokratičnim načinom vodenja pripeljal državo v skrajno neprijeten položaj. Tako se opravičujem in obžalujem, da je na tajnem sestanku 12. avgusta 2005 organiziral trgovsko-politično borzo in Laškemu omogočil nakup državnih delnic Mercatorja, v zameno so predstavniki Laškega izstopili iz nadzornega sveta Dela, te pa so nadomestili "Janševi fantje", ki so urno spremenili uredniško ekipo in uredniško politiko Dela ter vpeljali popoln politični nadzor nad medijem, šikaniranje novinarjev in norčevanje iz bralcev. Opravičujem se, ker je Janševa koalicija spremenila Zakon o medijih in Zakon o RTV z bistvenim povečanjem vpliva in možnostjo pritiska politike na medije, kar je znižalo že dosežene standarde medijske svobode in avtonomije, sramotilo Slovenijo v mednarodnih strokovnih združenjih ter poželo izjemno količino negativne publicitete po Evropi.
Opravičujem se tudi, da se je v času Janševe vladavine dogodila skrajna politizacija policije, ki je sodelovala pri pregonu, omejevanju gibanja in nedopustnem nadzoru romske družine, kar je prav tako izredno negativno odmevalo v svetovnih medijih. Opravičujem se, da je Janševa vlada izvajala sistematični in množični kadrovski cunami ter obnovila institut politične primernosti in lojalnosti v kadrovskih selekcijah. Opravičujem se, da je pod Janševo vladavino prišlo do občutne demontaže pravne države, do nejasne razmejitve med izvršno, sodno in zakonodajno oblastjo. Prav tako se opravičujem in obžalujem, da smo v istem času dobili tako rekoč državno religijo in Cerkev ter da kljub načelnim soglasjem Janševa politična opcija zavira uresničevanje ustavnih pravic drugih religij. Še posebej pa se opravičujem zaradi sistematičnih poskusov onemogočanja raziskovanja domnevno netransparentnega naročanja vojaške opreme. Opravičujem se in obžalujem, da je v času Janševe vladavine slovenska policija sistematično izgubljala Interpolove depeše, povezane s trgovino s patrijami. Ne nazadnje se opravičujem, ker je Janša brez navedb jemal (kradel?) kompleksne citate iz govora Tonyja Blaira, ne da bi navedel vir, potem pa to dejanje opravičeval z nedokazljivim in neresničnim (lažnim?) argumentom, da sta se oba zgledovala pri Masaryku. S čimer je tako doma kot v tujini lik slovenskih politikov osmešen. Opravičujem se tudi za vse ostalo, kar nisem napisal, pa sta Janševa politična opcija in Janša osebno nečednega storila. Opravičujem se in obžalujem. In si želim, da bi Janša čim dlje ne bil v ponovni priliki za skušnjavo.
Dobro. Opravičilo iskreno velja. A ne pomaga kaj dosti. Drugo morajo storiti tisti, ki so po formalni, strankarski ali prijateljski liniji blizu Janezu Janši. Svojčas sem že zapisal, da ni ključni problem Janeza Janše, da ima sovražnike, ampak da nima iskrenih prijateljev in svetovalcev. Tudi nisem prepričan, da mu odvetnica dobro svetuje in dela v njegovo korist. Če odmislimo površno pripravljen dopis, kjer niti niso jasno citirani domnevno sporni stavki, je skrajno nedopustno, da je zahtevek za preklic in opravičilo poslan na službeni naslov kolumnista (na Fakulteto za družbene vede). To razumem kot perfiden pritisk in zastraševanje delodajalca. FDV nima nič z mojimi kolumnami, v kolumnah se nikoli ne podpisujem kot sodelavec fakultete.
Ker moj zasebni naslov ni znan, bi bilo korektno, da bi zahtevek poslali na Dnevnik. No, drugo je vprašanje svetovanja. Predstavljam si, da je dober svetovalec tisti, ki zna reči: "Ivan, počasi. Ta teden si že dovolj tožil." Morda pa se motim in imam preveč idealizirano podobo pravnega svetovalca. Consigliere, kakršnega je upodobil Robert Duvall, morda ni lik, ki bi bil dosegljiv v naših nadaljevankah. No, da ne bo nesporazuma. To ni zgodba o Janševih odvetnikih. Niti ni vprašanje, ali je kaj spornega v Ziherlovi izjavi ali v mojem zapisu in še kje drugje. To je zgodba o Janši. Pravzaprav tragična zgodba, kakršnih poznamo kar nekaj. V bivši Jugoslaviji smo nenehno zbirali podpise za tiste, ki so prišli v konflikt z oblastjo. Vedno smo s prezirom pisali o institutu verbalnega delikta. Enkrat v zvezi s Šešljem, drugič s Šeksom, tretjič v zvezi s Parago in najbolj glasno in množično seveda v zvezi z Janšo. In glej čudo. Ko so se stvari obrnile, ko so se dokopali do politične moči, so vsi našteti imeli težave z razumevanjem in toleriranjem svobode izražanja drugih. Tudi tistih, ki so pred tem zastavljali svojo besedo zanje.
Vsak, ki je prebral mojo kolumno ali vsaj citirani del dopisa Janševe pravne zastopnice, ve, da v zapisu ni nič takega, kar bi lahko bilo zrelo za tožbo. Kaj šele, da bi imelo možnost uspeha. Takšna tožba v prav nobeni demokratični državi z vladavino prava nima možnosti za uspeh. Celo kakšen Putin ne bi prišel na sodišču skozi. Morda v Belorusiji. Morda.
V teh dneh seveda dobivam številne reakcije. Ljudje iščejo tudi psihološke, neredko precej duhovite odgovore na pojav serijskega tožnika. Serijski tožnik? Uf.
P.S.: No, ne glede na vse predlagam pobot. Janša naj se mi opraviči za grožnjo s tožbo, jaz pa se bom potem delal, da tega nikoli ni bilo.