Hlapič pa gre naprej

Mercklejeva usoda je eksemplarična in poučna. Sin uspešnega podjetnika po študiju prava v 60. letih nadgradi očetove posle, jih razširi v koraku s časom in v skladu z novimi zahtevami trga (vlaganje v ekološko farmacevtsko industrijo Ratiopharm), hkrati pa je utelešenje Webrove protestantske etike: oster, nepopustljiv, delaven, skromen do fanatičnosti. Nemška discipliniranost v dobrem in slabem. Človek, ki nobene niti ne prepusti komu drugem, človek, ki ve vse in ve najbolje, s 30 milijardami evrov letnega prometa med stotimi najbogatejšimi državljani sveta.
Kaj ga je sesulo? Napačne kalkulacije, borzne špekulacije. Iz realnega gospodarstva, ki mu je nosilo zlata jajca, je prestopil v virtualni svet ustvarjanja dobička brez podlage. Zakaj je ta štiriinsedemdesetletnik, ki je imel vse, hotel še? Ker si je dopustil nedopustno: opijanila ga je moč, fasciniral je samega sebe z astronomskimi številkami dobičkov, ne da bi se vprašal, od kod so, zameglil si je presojo, verjel v borzne pravljice za naivne vlagatelje, v to, da je nezmotljiv in vsemogočen. Neverjetno sposoben in hkrati neverjetno samozaslepljen. Ob padcu ni prenesel »gole resnice«, da je nasedel, da je zmotljiv, kot vsi drugi. In poln tistega sprevrnjenega ponosa in dojemanja časti: pogoj za decembrsko premostitveno bančno posojilo je bil, da se njegov sin – nečastno – umakne iz uprave. In tega ni prenesel, kot tudi ni imel poguma, da bi svojo napako nosil, da bi skušal rešiti, kar se rešiti da, da bi pogledal v oči 100.000 zaposlenim v svojih firmah, ki jih je zakockal. Žalostno strahopetno.

Na drugi strani je delavec. Tisti, ki je desetletja ta imperij gradil, mu pripadal, z njim dihal, verjel celo v utemeljenost svoje nizke plače, ki mu bo vendarle prinesla zanesljivo pokojnino in mirno starost. Verjel je v šefovo modrost in odgovornost, ker mu je ta to vero desetletja vcepljal v glavo. Zdaj je brez vsega. Ni izgubil časti in napuha (tega razkošja ni imel nikoli) kot njegov šef, izgubil je osnovo za preživetje. Njun položaj ni v ničimer primerljiv; Merckle bi ob vseh izgubah lahko do konca svojih dni namakal nogice na Sejšelih, saj bodo banke pomagale njemu, ne delavcu.
Nešteti direktorji so v minulih desetletjih nekdanjo logiko počasne, a zanesljive rasti proizvodnje zamenjali z zahtevo lastnikov po hitrih in velikih finančnih učinkih, ki jih ni bilo mogoče doseči drugače kot z naglim spreminjanjem proizvodnje, proizvodov, lokacij, naložb, kadrov. Socialni kapitalizem je zamenjal (neo)liberalni kapitalizem. Za to preobrazbo so potrebovali svetovalce, tisto posebno kasto diplomantov, ki so firme in ljudi v njem razumeli kot abstraktno igro, v kateri se da s premetavanjem doseči več in hitreje, pač z nekaj kolateralne škode. Ko je ta nastopila, so bili oni že nekje drugje, z enako vehemenco so v kakšni drugi firmi zagovarjali iste abstraktne modele s kratkoročnimi učinki za lastnike, ki jih v stvarnosti, na koži realnih ljudi, nikoli niso imeli časa preveriti. Poučna je zgodba BBC, katere novi direktor je v 90. letih nastopil zoper »zaprašenost« tradicionalnih novinarskih znanj ravno s takšno svetovalno firmo. »Svetovalci, mladi moški, ki so pred kratkim diplomirali na poslovnih šolah, so se o poslovanju učili medtem, ko so ga reorganizirali. Na koncu so svetovalci pobrali denar in odšli, organizacija pa je za njimi ostala v razsulu,« poroča v knjigi Kultura novega kapitalizma Richard Sennett. Sicer pa – spomnite se kljukca Jeffreyja Sachsa, ki je, kot pravi Sennett, »s Poljsko ravnal, kakor da gre za eksperiment«, in so ga po rokah nekaj časa nosili tudi naši politiki. En sam diplomant (pa četudi Harwarda), ki ima vse odgovore na prestrukturiranje političnega in gospodarskega sistema! In spomnite se naših mladih ekonomistov, njihovih ciničnih pometanj s »tenkočutnostmi«, kot je socialna država. Mnogi med njimi danes vrtijo drugo ploščo, kot da smo vsi brez spomina, za svoje neumnosti nihče ni nikoli odgovarjal – univerza je milostna mati.

Tudi direktorji so, kadar so ugotovili, da so se zakalkulirali, ali zaslutili, da bo šla stvar navzdol, preskočili na sosednji vlak, običajno z dobrimi nagradami in odpravninami – vsaj pri pogodbah, ki so jim jo zagotovile, so pokazali neverjetno skrbnost in čut za človeka, t.j. sebe in svojo socialno varnost. In tako od potopa do potopa, nihče nikoli ni odgovarjal, veliki slovenski utopljenci, od Elana do Iskre, od Tama do Mure, so piramide, kjer so se uprave zamenjevale kot spodnje hlače, brez odgovornosti, do končnega izžetja. Ko berem, da bo dobil Korže deset milijonov odškodnine, kar predstavlja celoten znesek dokapitalizacije podjetja, me zato ne more zanimati, ali je pravno zadeva čista, ker je to pač imel zapisano v pogodbi. Nekdo, ki mu je in ki si je, medtem ko je šlo firmi slabo, v pogodbo vtaknil takšno »premijo za uspeh«, in jo je pripravljen pobasati, medtem ko delavci umirajo na obroke, je brezsramen. O onem, ki je z njim tako pogodbo podpisal, pa seveda vemo še manj…

Nova pravila torej veljajo le za bazo, ta se mora prilagajati, tej vodstva in svetovalci klobasajo o potrebi po fleksibilnosti dela, delovnega časa, zmanjševanja stroškov, pravic, več dela, o tem, da morajo znati vse, torej v resnici nič. Vsak je lahko novinar, so mladeniči razlagali na BBC, pač po svojem vzoru, saj so tudi oni opravljali delo, za katerega niso bili sposobni.
Isti človek je zmožen voditi enkrat železnice, drugič tovarno, tretjič elektrarno. Toliko genijev v tej državi, toliko multipraktikov: zadnjič sem prebrala, da ima neki gospod, ki dela na Inštitutu za varovanje zdravja, torej v javnem sektorju, zraven še štiri firme. Ker je revež seveda močno obremenjen, je bila ena izmed firminih telefonskih številk, dokler tega ni razkrilo Delo, kar številka na IVZ. Pustimo ob strani umazano podrobnost, da gre očitno tudi za kolizijo interesov med njegovim zasebnim in državnim delom. Gre vendar za neverjetno podjetniškega duha, zlato tradicijo vajenca Hlapiča: sedem muh na mah. Sedem firm na mah. Na koncu so muhe seveda mrtve. Hlapič pa gre naprej.

Izsek

Na koncu so svetovalci pobrali denar in odšli, organizacija pa je za njimi ostala v razsulu.