Kozmus in tlačanstvo

V tem je problem Primoža Kozmusa, ki mu živelj kar naenkrat očita, da izsiljuje, v bistvu gre pa samo zato, da se je človek potem, ko je osvojil zlato olimpijsko kolajno v atletiki, še oglasil in dal vedeti, da tudi misli. Nezaslišano, kot manekenka, ki bi bila lahko tudi pametna. Problem je v tem, ker je človek v resnici vrhunski, kar gre pa v nos mnogim tistim, ki se najboljše počutijo, če je v tej državi vse povprečno, saj to pomeni možnost, da sami v nedogled razlagajo, kaj vrhunskost je. No, pričakoval bi, da bi bila oporekanja temu, kar zahteva, najmočnejša v vrstah sistema, torej med politiki in funkcionarji, kar se sicer dogaja, vendar pa z izbranimi besedami, medtem ko civilni sektor obračunava osupljivo nespoštljivo.

Če reakcije določenega dela civilne javnosti na Kozmusove ideje primerjam z reakcijami taistih na razne Patrie, volitve, pristope h koalicijam voljnih, razmetavanje davkoplačevalskega denarja za razne domislice in podobno, lahko ugotovim, da se vse našteto sprejema kot malodane državotvorno dogajanje, ob katerem se seveda benti, vendar pa državo ohranja v nekem normalnem teku, medtem ko Kozmusova ideja, da bi olimpijski zmagovalec oziroma športnik dobival državno rento, izziva malodane občutke ogroženosti samih temeljev republike. Zabavno, saj sam za vsem skupaj prepoznavam predvsem post tlačansko zgroženost nad tem, da bi nekdo uspel na račun svojega telesa, pa čeprav je izmet kladiva v resnici vrhunska sinteza telesa in uma. Sam sem za to, da se dokazanim športnim šampionom zagotovi neke vrste pokojnina oziroma beneficiran staž. Prešernovi nagrajenci, torej umetniki, katerih delovna opravilnost se izteče bistveno kasneje kot športnikom (razen seveda baletnikom), imajo na primer pravico do izrednih pokojnin, pa so v primerjavi z olimpijskim prvakom v metu kladiva vseeno zgolj lokalci.