***
George, ljubezen moja, najnovejša novica: najel sem stanovanje!
Velika okna, vrt, razgled na staro mestno jedro, vse novo in še cenejše. Najel sem ga od nekega odvetnika, ki je zase najel manjše stanovanje v bloku, v kakršnem stanuje Sakib. Lastnik stanovanja, v katerem je zdaj odvetnik, je zase najel garsonjero v istem bloku. Lastnik garsonjere, upokojenec, se je preselil v garažo nekje na obrobju. Lastnik garaže je prodal avto, da je lahko popravil streho na hiši. Veš, komu je prodal avto? Odvetniku, ki je meni oddal hišo.
Včasih začutim ponos, ko vidim, koliko ljudi živi od mojega denarja, ki ga, med drugim, zaslužim tudi s kreditiranjem obnove streh.
Nenad Veličković v romanu Sahib o bosanskem soočanju z recesijo
***
"Službena kosila, na primer ambasadorja, tudi če nas je več, plačam sam. Stroške pogostitev v moji pisarni, tudi če imam delovno kosilo, plačam sam. Plačam tudi stroške kosila za gosta ali goste. Sadje in pijača na mizi, vse to je sedaj plačano iz mojega žepa."
Borut Pahor o premierjevem soočanju z recesijo
***
Borutu Pahorju res ni enostavno. Medtem ko je Janez Janša od Toneta Ropa prevzel ekonomsko stabilno in javnofinančno urejeno državo, ki je tik pred tem vstopila v EU in bila kot edina "nova demokracija" v čakalnici za prevzem skupne evropske monete, je Janša pustil za seboj precejšnje opustošenje: izpraznjeno državno blagajno, zapravljene prihodke za ceste, razmetavanje državnega denarja za predvolilne golaže. Zaradi političnega kadrovanja nekompetentnih ljudi je vlada pripomogla k uničenju mnogih podjetij, ki so bila pred tem v polni kondiciji, obremenila proračun s polnjenjem državnega aparata ne samo med mandatom, ampak tudi po volilnem porazu z zgolj partijsko kvalificiranimi ljudmi, za katere zdaj ne vedo, kaj z njimi početi...
Janša je resnično odšel zadnji čas, ker mu gre vsak dan na slabše. Zdaj je namreč začel kar tožiti tiste, ki mu povedo kaj neprijetnega. Da ne bo nesporazuma, tudi vrhunski politik ima po mojem mnenju, ki mi ga sicer mnogi oporekajo, pravico tožiti za neresnične obtožbe, krive obdolžitve. A ne za zgolj žaljive obdolžitve. Tudi resnica je namreč lahko (za koga) žaljiva. Mnenje tudi. A mnenje o politiki in politični praksi v demokratični družbi ne more biti preganjano. Kajti to bi pomenilo revitalizacijo instituta verbalnega delikta. V teh dneh se zdi, da bi ga Janša rad ponovno uveljavil. A ker verbalnega delikta ne preganjajo več po uradni dolžnosti - tudi zvesta tožilka Barbara bi mu težko pomagala - je začel vlagati zasebne tožbe. Zadnja je vredna zaskrbljenosti. Če držijo navedbe STA in reakcije Liberalne akademije, naj bi Janša tožil znanega psihiatra, sicer pa člana in podpredsednika LDS dr. Slavka Ziherla zaradi izjave, da je "s svojim načinom vladanja ogrožal marsikatero liberalno oziroma kar obče človeško vrednoto". Bog pomagaj! Če je to vredno tožbe, potem smo lahko veseli, da se tega ni spomnil že prej, saj bi bili vsi, ki kdaj kaj kritičnega napišemo o politiki in politikih, v sodnem postopku, če ne že obsojeni. Morda bi veljalo začeti pod Ziherlovo izjavo zbirati podpise vseh, ki se z njo strinjajo, pa naj vse toži. Sam se takoj podpišem. In hkrati, če je treba, napišem tudi kaj bolj določnega in obremenjujočega. V Janši se je namreč prebudil star partijski refleks, ki je močno determiniral njegovo že tako avtoritarno naravo. Ni naključje, da je izbral študij obramboslovja na takratni FSPN, predhodnici današnje FDV. Danes se je študij oblikoval v eno od enakovrednih "civilnih" družboslovnih pedagoških in raziskovalnih disciplin, v njegovem času pa je bil režimski, z mnogimi vsiljenimi kadri nekdanje JLA v profesorskem zboru. Sploh je bilo na takratni FSPN marsikaj zanimivega, protislovnega. Po eni strani je bila že takratna naslednica višje partijske šole polna intelektualne hereze, po drugi strani pa je vsako leto organizirala tako imenovane Ziherlove dneve. Strokovno srečanje takratnega družboslovja, ki je nosilo ime po dr. Borisu Ziherlu, starosti slovenske sociologije, ki letos praznuje petdesetletnico, in človeku, ki je predstavljal "naravno vez" med politiko in teorijo družbe. Bil je poln protislovnih tez od trdih ocen o umetnosti in estetiki (denimo, da je treba očistiti "izprijeni impresionizem in ekspresionizem ter smeri, ki so sledile: kubizem, futurizem in nadrealizem") do zakoličenja študija družboslovja in sociologije. Ziherlovi dnevi so bili zamišljeni kot letna retrospektiva raziskovanja politične kulture slovenske in jugoslovanske družbe, na njih so se zvrstili praktično vsi delujoči družboslovci svojega obdobja. Zanimivo je pogledati stare zbornike. Nekateri (denimo nekateri današnji člani Zbora za republiko) bi se svojih prispevkov danes upravičeno sramovali, drugi, danes manj izpostavljeni "demokrati" bi svoje prispevke lahko tudi zdaj s ponosom kazali. Pač takšni časi.
Ideja letne inventure stanja politične kulture na Slovenskem sploh ni slaba. Morda bi veljalo obnovili Ziherlove dneve. Le da se ne bi imenovali po marksističnem filozofu, ampak po psihiatru. Kar je temu času in stanju stvari bolj primerno. Morda je prav zadnja Janševa tožba dobro izhodišče, da Liberalna akademija razmisli o pobudi revitalizacije Ziherlovih dnevov. Sicer pa bi glede na situacijo, v katero vse bolj leze in se zapleta, moral Janša ob vseh svojih tožbah odstopiti vsaj od tožbe uglednega psihiatra Ziherla. Njegovo znanje mu lahko še prav pride.
Kot še marsikomu. Tudi Janševemu nasledniku, ki nas vsak teden znova preseneti. Potem ko je bila njegova želja po všečnosti pripeljana do tako perverzne razsežnosti, da se je začela obračati proti njemu, je v zadnjih dneh začel ubirati metode, ki so bolj značilne za desničarje. Medtem ko je Obama napovedal astronomske intervencije države, ki bodo v glavnem slonele na davčnih olajšavah, evropski bolj tankočutni sistemi pa tudi na projektih socialne pomoči in zaščite najbolj ogroženih in brezposelnih, je tudi naš premier razgrnil svoj program: s populizmom in demagogijo nad recesijo. Ideja je resnično banalna, celo perverzna. Začel bo varčevati pri kavi, vodi, zobotrebcih. Medtem ko ščiti tiste, ki so bili politično nastavljeni v zadnjem trenutku in nimajo danes nobenega dela, ter nastavlja težko zaposljive kadre prejšnje koalicije (Türkovo neimenovanje Rupla za ambasadorja je označil za nič manj kot lustracijo!?), si je omislil še en cirkus, ki nadomešča resne programe soočanja z recesijo. Namesto da bi denimo radikalno oklestil iracionalno razmetavanje astronomsko visokih vsot denarja, denimo za nakup zgrešenih patrij, bo sam plačeval zapitke. Sam? V redu. A potem naj bo dosleden in doseže, da gostinske storitve vladne in parlamentarne hiše dosežejo ekonomsko pokritost. Da bo v ceni ponudbe tudi strošek delovne sile. Danes stane kava v vladni palači (po poročanju Pop TV) 55 centov in solidno kosilo 4 evre. Marsikateri brezposelni ali zaposleni s 400 evri in manj na mesec bi si želel takšne cene obroka ali napitka.
