Dnevnik.si
- Top iz rubrike
- Zadnje objavljeno
Morda je celo nekoliko paradoksalno, a velike spremembe je najteže narediti takrat, ko gre neki državi dobro. Če večina stvari deluje, čeprav na videz, je večino ljudi zelo težko prepričati o nujnosti sprememb, saj jim je ta nujnost skrita. Najhitreje so se države reformirale takrat, ko so se znašle v krizi. Seznam je dolg. Naj omenimo samo nekaj tistih, ki so šle najdlje: Finska po veliki krizi zaradi propada trgov Sovjetske zveze (brezposelnost na Finskem se je takrat povzpela nad 15 odstotkov), Švedska po finančni krizi v začetku 90. let prejšnjega stoletja, Estonija, Slovaška. Očitno je torej, da je pripravljenost na spremembe večja takrat, ko gre slabo, saj je potreba po spremembah takrat bolj očitna.
Na žalost ima takšna kratkovidnost svojo ceno. Spremembe so bistveno bolj boleče takrat, ko jih spremlja težak ekonomski položaj. Da gre pri tem zares v veliki meri za kratkovidnost, sem skoraj prepričan. Ni namreč res, da je potrebo po spremembah ljudem težko razložiti. Pred zadnjimi predsedniškimi volitvami v Sloveniji mi je takšno potrebo eden od predsedniških kandidatov ponazoril s čisto primero zdrave kmečke pameti: "Streho na hiši se popravlja takrat, ko sije sonce, in ne, ko dežuje."
Pisal sem že, da je politika odgovorna za to, da idejo sprememb zagovarja in implementira. Če vzamemo zgornji primer politika, ki je stvari očitno dobro razumel, pri tem pa verjetno ni bil edini, vseeno pa v volilni kampanji o reformah sploh ni bil govor, lahko na ravni politike in mnenjskih voditeljev kratkovidnosti dodam le še politični oportunizem.
Da se iz izkušenj drugih držav slovenska politika ni ravno sposobna učiti, kaže današnja gospodarska kriza. V njej so ukrepi ekonomske politike, ki so izrazito usmerjeni v stroškovno razbremenjevanje gospodarstva, naenkrat postali splošno sprejemljivi. Znižanje podjetniških davkov naenkrat ni več neoliberalni cunami, ki ruši temelje socialne države, prerazdeljuje od delavcev h kapitalistom in povečuje revščino, temveč nekaj, kar naj pomaga ohranjati delovna mesta. Znižanje prispevkov za socialno zavarovanje upokojencev ne potiska več v revščino, ne omejuje dostopa do zdravstva tistim, ki ga najbolj potrebujejo, temveč je nujno za preživetje gospodarstva in s tem ohranjanja dohodkov ljudi. Najbolj smešno pa je to, da so še pred kratkim tako trdili ljudje, ki so zdaj v vladi. Vodilni motiv reform, da je za višjo blaginjo potrebna višja gospodarska rast, so označili za konservativno revolucijo in fetišizacijo gospodarske rasti. Zdaj isti ljudje predlagajo enake ukrepe, saj preprosto ne vidijo druge možnosti. In ne samo to, te ukrepe namreč predlagajo z namenom preprečevati recesijo, torej znižanje gospodarske rasti. Pričakoval bi, da tisti, ki drugim očitajo fetišizacijo gospodarske rasti, ostanejo podobno ravnodušni tudi do znižanja gospodarske rasti. Vendar ne, pokazalo se je, da jo fetišiziramo vsi podobno, le da si nekateri tega nočejo priznati. Pri vsem pa je "najlepše" to, da vse kaže, da bodo več liberalnih ukrepov kot prej Janševa vlada izvedli tisti, ki so jih prej srdito obsojali. V današnjih kriznih razmerah si nihče med njimi ne bo upal nasprotovati ukrepom, ki bi razbremenili gospodarstvo. Tako je zato, ker nimajo ponuditi alternative. Njihova kritika v minulih letih je namreč bila glasna, vendar prazna. Tisti, ki so prej govorili o nevarnosti razgradnje socialne države, bodo zdaj glasno ugotavljali, da je zaradi cilja pomagati gospodarstvu treba tudi liberalizirati trg dela. Sindikati bodo pri vsem tem precej pohlevni, saj bo vsako njihovo večje nasprotovanje tisoče ljudi stalo trajno izgubo zaposlitve. Ker se bodo tako že takoj prihodnje leto ob napovedanem znižanju prispevkov pokazale luknje v pokojninski in zdravstveni blagajni, pa bo preprosto zmanjkalo denarja. Upam, da si bo še kdo drug upal povedati, da je pokojninski in zdravstveni sistem treba reformirati. Na koncu bomo ugotovili, da je bilo v kriznih časih sprejetih le malo ukrepov, ki neposredno pomagajo iz recesije, več pa takšnih, ki so v bistvu strukturne reforme, ki smo jih predlagali že pred štirimi leti.
Zato sem v teh mračnih časih krize pravzaprav zelo optimističen. Če je bila potrebna zato, da več ljudi uvidi potrebo po strukturnih reformah, potem bo lahko dolgoročno prinesla več dobrega kot slabega. Tisti, ki so svarili pred cunamijem neoliberalizma, si bodo lahko na svoj račun pripisali to, da bodo te spremembe za vse Slovence bistveno bolj boleče, kot bi bile pred dvema letoma. Spremljalo jih bo namreč nekaj deset tisoč več brezposelnih.
Na svoj račun si bodo lahko pripisali še nekaj. Kriza, ki se nam je zgodila, se ni zgodila samo nam. To pomeni, da bodo podobne ukrepe sprejemale tudi druge države. Mnoge bodo pri tem zagotovo bolj drzne kot mi. Če torej želimo izboljšati svoj mednarodni konkurenčni položaj, bi morali biti med najbolj ambicioznimi. Če bi imeli za seboj dve leti prednosti, to ne bi bilo težko. Zdaj bo bistveno težje. Ko vlada torej govori o novi razvojni paradigmi, ki naj bi izboljšala konkurenčnost Slovenije, se verjetno ne zaveda, bo si bo morala izmisliti nekaj, česar si drugi ne bodo. Posnemanje ne bo dovolj. Če bomo samo posnemali, ne bomo prišli iz krize nič bolj konkurenčni.
Zanimivo bo opazovati, kaj se bo izcimilo iz tega. Za spremembe so namreč odgovorni ljudje, ki so še pred kratkim, ko je sijalo sonce, trdili, da naša streha ni luknjasta. Zdaj, ko je prišla nevihta, obljubljajo, da je ne bodo le pokrpali, temveč postavili čisto na novo. Če jim bo to uspelo, jim bom čestital med prvimi.
Vlado Miheljak
Boris Dežulović
Ervin Hladnik Milharčič
Tanja Lesničar - Pučko
Borut Mehle
Tomaž Mastnak
Goran Vojnović
Marta Gregorčič
Dejan Kovač
Sašo Dolenc
Zoran Senkovič
T. Zgaga, odjemalec električne energije
emideluks torek, 06.01.2009 ob 00:22
On a long enough timeline, the survival rate for everyone drops to zero. (Chuck Palahniuk)
ć.bk torek, 06.01.2009 ob 04:18
Hm, a ni ravno totalna liberalizacija v ZDA privedla do krize? Če je torej liberalizacija odgovor na krizo, je to tako, kot bi gasili ogenj z bencinom. Sicer pa ne vem, v čem je korist liberalizacije za širšo družbo, če ta dejansko pomeni slabše zdravstvo in šolstvo ter nižje dohodke za večino. Slovenija se sicer k tem ukrepom bojda zateka le začasno ...
notranji sovražnik torek, 06.01.2009 ob 15:31
čbk, kriv je JJ! On je naredil svetovno gospodarsko krizo, ko je SLO predsedovala EU. Takrat je spustil svoj krizni HIV virus. In zdaj smo pečeni. Povej naprej, ker nadzorovani mediji o tem ne poročajo.
notranji sovražnik torek, 06.01.2009 ob 07:29
Vse bolj postaja jasno, da ta vlada sprejema ukrepe zgolj v prid kaipitala oziroma tajkunov. Slednji se bodo zdaj otresli odvečnih delavcev, še bolj bodo privili plače delavcev in še proračunskih injekcij bodo deležni. Se pravi davkoplačevalci in delavci, navadni ljudje, bodo še bolj osiromašeni, kapital pa bo še dodatno 'stimuliran', se pravi, da bo pobral še večji delež BDP. Ob vsem tem pa sploh še nobene recesije ni nikjer, za letošnje leto pa je napovedana celo sicer skromna, a vendarle rast 1,1% BDP. Očitno vse bolj lezemo v tajkunsko družbo, v kateri je na vrhu tanek sloj privilegiranih bogatašev, sledi tanek sloj srednjega razreda, vse ostalo pa so navadni nagoritniki. Živeli tajkuni! Ljudstvo, jebi se!
nebodigatreba torek, 06.01.2009 ob 13:56
Vsega je krivo ljudstvo, ki je pripravljeno delati v firmah, ki so v lasti tajkunov. Če imajo jajca, naj dajo odpoved... :)))
obad torek, 06.01.2009 ob 16:24
Zdaj se levičarji smejejo liberalcem, ker je pretiran liberalizem privedel do katastrofalnega položaja, liberalci pa se smejejo levičarjem, ker so sami postali navdušenci keynesianizma in levičarjem prevzeli politični kruh. Zresnite se tisti, ki kaj veste o teh stvareh, usedite se skupaj in nehajte razmišljati o sexipilu svoje ideologije, ampak se skupaj posvetite pragmatičnim rešitvam
jagababa torek, 06.01.2009 ob 16:51
Obad, tvoj predlog je za Leksikon naivnosti. tu ne gre za pragmatične rešitve v korist države in ljudstva. Če bi šlo za to, bi se že zmenili za sodelovanje. Tu gre za: leva ruka - desni džep! Tu pa ni sodelovanja: ali 'jaz' ali 'ti'. Ali - ali! Out - out!
goyc torek, 06.01.2009 ob 17:14
Glavno vprašanje ni kdaj menjati streho, ampak s čim naj jo prekrijemo. Toča gospodarske krize nam je naluknjala ekonomsko najbolj ugodno "kritino". Neoliberalizem lahko primerjamo s našimi starimi "salonitkami". Ne le da so reklamirali kako so to najugodnejša rešitev in kako opečnate kritine ne bomo več poznali. Kmalu se je iskazalo, da je izjemno občutljiva na vsekakršne neprilike in da onesnažuje okolje in škodi našemu zdravju.
Z liberalno ekonomijo je povsem isto. Dobrine še nikoli niso izgledale tako lahko dostopne in ob sončnih dneh in rahlih plohah se je super obnesla. Sedaj pa smo videli, da je povsem neodporna že na najmanjše težave, da lahko pripelje onesnaženje okolja do konca civilizacije in da zastruplja naš um in medčloveške odnose s svojim ultrapotrošništvom, je pa večini že znano, čeprav temu vsi občasno podležemo (brezveznemu nakupovanju).
Da nam g. Masten to filozofijo prodaja kot rešitev, se meni osebno zdi precej smešno. Če bi sedaj imeli enotno davčno stopnjo, ki nam jo ponuja kot zamujeno priložnost bi to prineslo ali premajhen priliv v proračun ali še večjo obremenitev spodnjega in predvsem srednjega sloja v primerjavi z višjim. To v vsakem primeru vodi do zloma socialnega sistema in še večje bede najbolj ogroženih. Ob krizi leta 1930 in po II sv. vojni je gospodarstvo izplavalo zaradi povečanja potrošnje države in za to se potrebuje denar (kaj je naredila "železna lady" v UK s svojo neokonzervativno logiko je jasno). Sedaj je čas, da se država bolj angažira v projektih NE-2, drugi tir primorske železnice in predvsem v izgradnjo socialnih stanovanj, ki naj jih nato strogo oddaja.
Kar se tiče tistih 60 oz. 120€, ki jih država namerava dati delavcem, katerih podjetja bi skrajšala delovni čas, je ta ukrep kvečem socialističen ne pa liberalen in noben kredibilen ekonomist ne bi smel zaradi dokazovanja svojega prav tako spreobračati dejstva. Trošenje davkoplačevalskega denarja za reševanje podjetij v ZDA in EU pomeni popolen obrat od neoliberalizma in ker več pravic (do pomoči) pomeni tudi več dolžnosti (do družbe vključno z ekonomskim sistemom, ki je del nje)
Se pa strinjam z liberalizacijo trga dela, saj bi ta prinesla večji delež zaposlenih za nedoločen čas, a tak ukrep na nasprotni strani zahteva boljše delo zavodov za zaposlovanje in celotnega socialnega sistema. Lep primer je Danska.
Osebno ne razumem nekaterih ekonomistov, ki za vsako ceno zagovarjajo skrajni liberalizem, ki je pogorel celo pri svoji ključni dobri točki, maksimaliziranju dobičkov. Sistem prostega trga in svobodnega podjetništva je dober in bog ne daj zopet sanjati o "novem družbenem redu", ki bi pogorel tako kot komunizem, ampak je potrebno poiskati šibke točke in z regulatorji in zakonodajo omejiti glavni razlog za današnjo krizo- špekulativno kupovanje.
Kot dokaz bi rad izpostavil ceno nafte, za katero se je dolgo časa trdilo, da jo špekulantje stabilizirajo če že ne cenijo, sedaj ko so se le ti umaknili iz trga in prodali svoje zaloge pa je cena padla in to ni le odraz manjše porabe saj se ta ni bistvemo spremenila, cene so pa padle za 3X. Pri nafti imamo celo to srečo, da je potrebno za njeno skladiščenje plačevati in to omejuje špekulante, saj je ob nakupih večjih količin tveganje višje in zato sam nakup manj privlačen. Večji problem so delnice, kjer njihovo "skladiščenje" ne stane praktično nič, provizije borznih posrednikov pa tudi ne omejujejo špekulativnega trgovanja v občutni meri. Nerealna rast na LJ borzi v zadnjih letih je posledica takih špekulacij, ki same sebe napajajo z zviševanjem cene delnice, ne odraz vrednosti podjetja+pričakovanih prihodnjih uspehov podjetja kot bi to moralo biti če hočemo imeti stabilen trg.
Drugi problem (poleg špekulacij) je predvsem odsotnost strožjih predpisov na področju bančništva. Država ali centralna banka bi morala določati najmanjši hipotekarni količnik in prepovedati preprodajo hipotek. Banke so tako pomemben del naše družbe, da jih ne moremo pustiti propasti in tisti, ki te vleče iz težav ima pravico preprečiti ponavljanje podobne situacije.
Tomaz100 torek, 06.01.2009 ob 20:12
"Pri vsem pa je "najlepše" to, da vse kaže, da bodo več liberalnih ukrepov kot prej Janševa vlada izvedli tisti, ki so jih prej srdito obsojali.
Tisti, ki so svarili pred cunamijem neoliberalizma, si bodo lahko na svoj račun pripisali to, da bodo te spremembe za vse Slovence bistveno bolj boleče, kot bi bile pred dvema letoma. Spremljalo jih bo namreč nekaj deset tisoč več brezposelnih."
Igor Masten je car. Pove resnico, ki pa je trenutno boleca.
3 leta nazaj so se sindikati drla, da delavci nimajo nic od visoke gospodarske rasti. Danes bo zaradi nesposobnih sindikatov, ki so podpirali lenuhe se toliko tezje.
No, podjetja ki so temelje postavili dobro, zaposlovali dober kader in imajo vizijo, za njih ne bo tezko. To vidim iz "prve roke".
Tezko pa bo tam, kjer so ze prej "lenarili" in svjih izdelkov niso izboljsevali, so tekmovali s Kitajci. V njihovih proizvodih pa ni nobenega znanja ampak samo kopiranje. Tam pa je tezko.
Bi se pa Slovenci, kot pravi Masten lahko nekaj naucili od tujcev, ki so reforme delali, ko so imeli "piz*arije". Pa jih zaradi bedakov nismo mogli izpeljati.
Bo vec joka in skripanja z zobmi.
carni torek, 06.01.2009 ob 22:40
Masten spet masti nesmisle po spletu. Ukrepi ekonomske politike, ki so izrazito usmerjeni v stroškovno razbremenjevanje gospodarstva, niso naenkrat postali splošno sprejemljivi, pač pa so naenkrat nujni. Nujni pa zato, ker se je 'pojavila' kriza, ki pa jo je spočel neoliberalizem. Kriza 'duši' gospodarstvo. Ko gospodarstvo lahko obremeniš, da z njim pokrivaš socialne in druge transferje, to počneš, ko ne, pač ne.