Zamenjava strehe v nevihti

Morda je celo nekoliko paradoksalno, a velike spremembe je najteže narediti takrat, ko gre neki državi dobro. Če večina stvari deluje, čeprav na videz, je večino ljudi zelo težko prepričati o nujnosti sprememb, saj jim je ta nujnost skrita. Najhitreje so se države reformirale takrat, ko so se znašle v krizi. Seznam je dolg. Naj omenimo samo nekaj tistih, ki so šle najdlje: Finska po veliki krizi zaradi propada trgov Sovjetske zveze (brezposelnost na Finskem se je takrat povzpela nad 15 odstotkov), Švedska po finančni krizi v začetku 90. let prejšnjega stoletja, Estonija, Slovaška. Očitno je torej, da je pripravljenost na spremembe večja takrat, ko gre slabo, saj je potreba po spremembah takrat bolj očitna.

Na žalost ima takšna kratkovidnost svojo ceno. Spremembe so bistveno bolj boleče takrat, ko jih spremlja težak ekonomski položaj. Da gre pri tem zares v veliki meri za kratkovidnost, sem skoraj prepričan. Ni namreč res, da je potrebo po spremembah ljudem težko razložiti. Pred zadnjimi predsedniškimi volitvami v Sloveniji mi je takšno potrebo eden od predsedniških kandidatov ponazoril s čisto primero zdrave kmečke pameti: "Streho na hiši se popravlja takrat, ko sije sonce, in ne, ko dežuje."

Pisal sem že, da je politika odgovorna za to, da idejo sprememb zagovarja in implementira. Če vzamemo zgornji primer politika, ki je stvari očitno dobro razumel, pri tem pa verjetno ni bil edini, vseeno pa v volilni kampanji o reformah sploh ni bil govor, lahko na ravni politike in mnenjskih voditeljev kratkovidnosti dodam le še politični oportunizem.

Da se iz izkušenj drugih držav slovenska politika ni ravno sposobna učiti, kaže današnja gospodarska kriza. V njej so ukrepi ekonomske politike, ki so izrazito usmerjeni v stroškovno razbremenjevanje gospodarstva, naenkrat postali splošno sprejemljivi. Znižanje podjetniških davkov naenkrat ni več neoliberalni cunami, ki ruši temelje socialne države, prerazdeljuje od delavcev h kapitalistom in povečuje revščino, temveč nekaj, kar naj pomaga ohranjati delovna mesta. Znižanje prispevkov za socialno zavarovanje upokojencev ne potiska več v revščino, ne omejuje dostopa do zdravstva tistim, ki ga najbolj potrebujejo, temveč je nujno za preživetje gospodarstva in s tem ohranjanja dohodkov ljudi. Najbolj smešno pa je to, da so še pred kratkim tako trdili ljudje, ki so zdaj v vladi. Vodilni motiv reform, da je za višjo blaginjo potrebna višja gospodarska rast, so označili za konservativno revolucijo in fetišizacijo gospodarske rasti. Zdaj isti ljudje predlagajo enake ukrepe, saj preprosto ne vidijo druge možnosti. In ne samo to, te ukrepe namreč predlagajo z namenom preprečevati recesijo, torej znižanje gospodarske rasti. Pričakoval bi, da tisti, ki drugim očitajo fetišizacijo gospodarske rasti, ostanejo podobno ravnodušni tudi do znižanja gospodarske rasti. Vendar ne, pokazalo se je, da jo fetišiziramo vsi podobno, le da si nekateri tega nočejo priznati. Pri vsem pa je "najlepše" to, da vse kaže, da bodo več liberalnih ukrepov kot prej Janševa vlada izvedli tisti, ki so jih prej srdito obsojali. V današnjih kriznih razmerah si nihče med njimi ne bo upal nasprotovati ukrepom, ki bi razbremenili gospodarstvo. Tako je zato, ker nimajo ponuditi alternative. Njihova kritika v minulih letih je namreč bila glasna, vendar prazna. Tisti, ki so prej govorili o nevarnosti razgradnje socialne države, bodo zdaj glasno ugotavljali, da je zaradi cilja pomagati gospodarstvu treba tudi liberalizirati trg dela. Sindikati bodo pri vsem tem precej pohlevni, saj bo vsako njihovo večje nasprotovanje tisoče ljudi stalo trajno izgubo zaposlitve. Ker se bodo tako že takoj prihodnje leto ob napovedanem znižanju prispevkov pokazale luknje v pokojninski in zdravstveni blagajni, pa bo preprosto zmanjkalo denarja. Upam, da si bo še kdo drug upal povedati, da je pokojninski in zdravstveni sistem treba reformirati. Na koncu bomo ugotovili, da je bilo v kriznih časih sprejetih le malo ukrepov, ki neposredno pomagajo iz recesije, več pa takšnih, ki so v bistvu strukturne reforme, ki smo jih predlagali že pred štirimi leti.

Zato sem v teh mračnih časih krize pravzaprav zelo optimističen. Če je bila potrebna zato, da več ljudi uvidi potrebo po strukturnih reformah, potem bo lahko dolgoročno prinesla več dobrega kot slabega. Tisti, ki so svarili pred cunamijem neoliberalizma, si bodo lahko na svoj račun pripisali to, da bodo te spremembe za vse Slovence bistveno bolj boleče, kot bi bile pred dvema letoma. Spremljalo jih bo namreč nekaj deset tisoč več brezposelnih.

Na svoj račun si bodo lahko pripisali še nekaj. Kriza, ki se nam je zgodila, se ni zgodila samo nam. To pomeni, da bodo podobne ukrepe sprejemale tudi druge države. Mnoge bodo pri tem zagotovo bolj drzne kot mi. Če torej želimo izboljšati svoj mednarodni konkurenčni položaj, bi morali biti med najbolj ambicioznimi. Če bi imeli za seboj dve leti prednosti, to ne bi bilo težko. Zdaj bo bistveno težje. Ko vlada torej govori o novi razvojni paradigmi, ki naj bi izboljšala konkurenčnost Slovenije, se verjetno ne zaveda, bo si bo morala izmisliti nekaj, česar si drugi ne bodo. Posnemanje ne bo dovolj. Če bomo samo posnemali, ne bomo prišli iz krize nič bolj konkurenčni.

Zanimivo bo opazovati, kaj se bo izcimilo iz tega. Za spremembe so namreč odgovorni ljudje, ki so še pred kratkim, ko je sijalo sonce, trdili, da naša streha ni luknjasta. Zdaj, ko je prišla nevihta, obljubljajo, da je ne bodo le pokrpali, temveč postavili čisto na novo. Če jim bo to uspelo, jim bom čestital med prvimi.