Tudi nekdanji urednik Sobotne Janko Lorenci je v zadnji Mladini v članku pod naslovom Napačna sporočila velikega komunikatorja priobčil nekaj smešnih samoumevnosti o predsedniku vlade Borutu Pahorju - čeprav malo bolj negativnih. Smešnih pa zato, ker se Lorenciju in še nekaterim komentatorjem dozdeva tako logično izražati lastna mnenja, kot da bi bila neizpodbitna in empirično dokazljiva dejstva. Ker če sebe pogledam, je to samo vprašanje stila ali pravzaprav državljanske drže. Politični komentator ali magari kolumnist nista zato na svetu, da bi imela prav - ali kaj šele bolj prav od politikov (čeprav to ni zelo težko) -, temveč zato, da bi med ljudi zasejala dvom o samoumevnih resnicah, ki so postale smešne.

Ena takih samoumevnih resnic je, da Borut Pahor - na splošno - nima pojma o ničemer, da ni dorasel situaciji, da od njega ne moremo pričakovati pravih potez in velikih dejanj. Ali kot pravi Lorenci, konkretno: v zvezi z Ruplom se je Pahor odločal "samostojno in neumno", "poteze ni znal nikoli razložiti", "politični instinkt ga je pustil na cedilu", "cvetel je njegov ego".

Dolgo, predolgo sem se ubadal s tem paradoksom, da so najostrejši Pahorjevi kritiki prav levičarji - no, zadrti levičarji. Ti so se končno znebili Janše, ki ga tudi niso mogli živega, zdaj pa jim Pahor spet ni prav. Kako to? Je Pahor zanje premalo levičarski? Premalo zadrt? Preveč moralno dosleden in nazorsko odprt? Navzven preveč poštirkan? Verjetno vse to hkrati. Sicer pa je naslednja smešno samoumevna resnica zadrtih levičarjev, da je treba politike sesuvati za vsako ceno, četudi je ta v nasprotju z dejstvi ali vsaj z etičnimi prispodobami, na katere prisega Društvo novinarjev.

Kar je meni osebno pri Pahorju všeč, je ravno to, da se mi zdi véliki komunikator, ki pošilja prava sporočila. Odkar je nastopil svoj mandat, še ni naredil in povedal nič takega, kar bi se kot kolumnist čutil dolžnega sesuvati. Morda bi lahko naredil več - česar pa mu ta hip ne moremo z gotovostjo očitati -, toda v vsakem primeru je dovolj povedal že s tem, kar je povedal. Povedal pa je prave stvari. Razložil je, zakaj je vzel Rupla za svetovalca. Dal je vedeti, da bi to, "da nekdo ne sme postati visok uradnik, ker ima za seboj neko politično kariero, ki se morda zdi komu sporna", bila lustracija. Paradržavnim menedžerjem in drugim za molžo zainteresiranim sputnikom je dal vedeti, da iz te priskledniške moke ne bo kruha. Varuhu konkurence je dal vedeti, da osebno stoji za njegovo neodvisnostjo. Hrvatom je dal vedeti, da se ne morejo v nedogled poigravati s slovenskimi interesi. EU je dal vedeti, da nismo zraven le zato, da bi jim prikimavali. Predsedniku Türku je dal vedeti, da njegovo mnenje ni edino in dokončno, četudi je morda pravilno. Gospodarstvenikom (in zadrtim levičarjem) je dal vedeti, da sta denar in pogum v premem sorazmerju. Koalicijskim partnerjem je dal vedeti, da bo pravila igre določal on sam in da so njihovi privilegiji pač omejeni. Lastnostrankarskim Butalcem iz Trebnjega je dal vedeti, da se z njimi sploh ne misli ukvarjati. In še komu še kaj.

In karkoli je dal komurkoli vedeti, mu je dal vedeti s pravimi besedami in/ali s pravimi dejanji ter predvsem z dolžnim spoštovanjem. S Pahorjem je konec ere Kučanovih predmodernih govorniških signalov vrhovne moralne in ljudske instance. Konec je ere Drnovškovih pragmatično nerazumljivih izjav iz njegove predklinične faze in duhovno nerazumljivih izjav iz postklinične. Konec je ere Ropovih kvazidržavniških s.p. izjav v spodnjegorenjskem dialektu. Konec je ere Janševih dramatično insinuantnih, toda samoizpodbijajočih se večnih in očitnih agresivnih resnic. Vse to so modeli politične drže, ki so jih omenjeni gojili in favorizirali in na katere so se ljudje - še posebej pa komentatorji, tako tisti v medijih kot tisti za šankom - navadili kot na samoumevne resnice. Ti modeli so kot edini merodajni obstajali do trenutka, ko je začel Pahor z njimi pometati.

So far, so good. S tem nočem prejudicirati, da je Borut Pahor največji politični genij v zgodovini samostojne Slovenije, ki jo bo v teh težkih časih čudežno potegnil iz svetovne krize. S tem hočem povedati le to, da ga bomo z vso pravico sesuvali šele potem, ko bo - če bo - kaj konkretnega zamočil. Ko ne bo ne le kaj narobe rekel, ampak tudi storil. Zato ker družbena odgovornost novinarjev ni prerokovanje iz steklene krogle ali kaj šele zanašanje na lastne politične instinkte - ki jih ne le nimamo, temveč jih tudi nočemo imeti.