Pa srečen Božič!

Tanja Lesničar Pučko. 

Kaj je najpomembnejša ugotovitev njegove knjige z naslovom Zapori revščine? Število zapornikov se je v ZDA v 60. in 70. letih zmanjševalo, nato pa je v 80. letih nenadoma začelo naraščati in je že do leta 1999, ko je knjiga izšla, doseglo nenormalne razsežnosti, danes pa je stanje epidemično: v ZDA so za zapahi trije milijoni ljudi, en odstotek vsega prebivalstva. ZDA so najbolj represivna država na svetu, bolj od Rusije in Kitajske, ki tudi ne slovita po ljubeznivosti do državljanov. In – ameriški virus se širi, povsod, tudi v EU, število zapornikov narašča.

V pojasnjevanju tega naraščanja in vse strožjih kazni mediji večinoma brez preostanka povzemajo uradno govorico o »naraščanju kriminala« in »vse slabši varnosti«; mediji ljubijo katastrofe. Toda to, kar javnosti servirajo predstavniki države – ni res. Neposredne povezave med številom zapornikov in številom kaznivih dejanj, kot opozarja Wacquant, ni; ob le rahlo povečanem številu lumparij sta se število zapornikov in dolžina kazni drastično povečala, četudi strožje kazni pa dokazano nimajo vpliva na kriminaliteto.

Od kod torej ta zaostrena kazenska politika? Zakaj in kdaj?
Glede »kdaj«: v ZDA je prišlo do naraščanja zapiranja prav v času, ko je Amerika začela drastično opuščati socialne programe, v času Ronalda Reagana, kar se je nadaljevalo tudi v vladavini Clintona in seveda Busha – toliko o »razlikah« med demokrati in republikanci, kadar gre za zaščito najnižjega sloja prebivalstva. Tudi podatki o Veliki Britaniji, ki je slepo prevzemala ameriški model, kažejo enako sliko: začeto delo Thatcherjeve in Majorja je pridno nadaljeval liberalec Blair. V ZDA je v zaporu največ temnopoltih, v Evropi pripadnikov etničnih manjšin (pri nas Romov) in prebežnikov. Povsod prevladujejo mladi.

Oblastna retorika je bila takšna: naše ulice so vse bolj nevarne, vse več je žeparjev, torbičarjev, narkomanov, razpečevalcev, prekupčevalcev, temu je treba narediti konec. Magični izrek ameriške policije, ki se je kot zastrupljena potica razširil najprej v Veliko Britanijo, nato pa pljusnil čez Evropo, je bil: »Zero tolerance!« Ničelna toleranca za zločince! To je tisto, kar pošten državljan rad sliši, to je tisto, kar je moralna večina vedno pripravljena podpreti. In brez skrbi, tudi tukaj je pomagala trdna vera, cepljena na ljubko fašistoidnost, saj je eden izmed »znanstvenih« utemeljiteljev tega reda Murray razložil, da so reveži brez denarja, ker so neinteligentni in nemoralni (tudi »zunajzakonske zveze so tesno povezane z ravnjo inteligence«), ne pa, ker jih je delodajalec pravkar brcnil na cesto.
Toda v tej novi skrbi za moralni red je bil zamolčan drobcen detajl: šlo je za zlato obdobje kapitalističnega plenilstva, ki je državo uporabljalo kot svoje priročno orodje, ko se je denar iz družbenih projektov pretakal v kapitalske, ker – saj poznate tisto šalo: trg bo vse uredil.

V luči spoznanj, ki jih je prinesla sedanja ekonomska kriza, podatek, da si je v letih od 1979 do 1996 petindevetdeset odstotkov dobička v ZDA prisvojilo pet odstotkov prebivalcev, le še pojasnjuje, nič več ne preseneča. A je strahovito perverzen: 95 odstotkov populacije, celotni višji, srednji, nižji sloj in tako imenovani podproletariat, ljudje brez dela ali s samo občasnimi zaposlitvami, so preživeli s petimi odstotki dobička! Vse drugo so pobrali lastniki in menedžerji; to je bil resnični rop stoletja, ki se je nadaljeval do danes. Komu so pobrali? No, ve se. Vsem drugim. Tistim najbolj ranljivim, na dnu lestvice, ki jih ni ne z zakonodajo ne z zdravstveno, šolsko, stanovanjsko in socialno politiko zaščitila niti država, je preostala ulica. Ni treba posebej poudarjati, da je bila ta ulica pretežno temnopolta in da je udarila predvsem mlade, ki v boj za šolska in delovna mesta niso niti vstopili, ampak so direktno zakorakali v sivo »ekonomsko« območje boja za preživetje. Propad morale, kot so vili rokice dušebrižniki? Vsekakor. Predvsem na strani onih s polno ritjo.

Potem je sledila naslednja etapa: bogati so ugotovili, da ulice niso več ne lepe ne mirne. Kam z motečimi elementi, ki kalijo njihovo idealno podobo sveta? Kaj z alkoholiki, narkomani, uličnimi prekupčevalci, brezdomci, kurjimi tatovi? (Veliki tatovi sedijo na vrhu stolpnic, ne motijo.) Za ene bi bilo potrebno zdravljenje (to stane!), za vse službe in socialni programi (še več!). Zapor in hkratno zvišanje kazni se je pokazalo kot najenostavnejša in najcenejša možnost. Kajti, če jaz ukradem v službi tri kulije, dva bloka in lepilni trak, iz katerih hčerka popoldan izdeluje ladjice, sem le običajna poštena državljanka. Če človek brez službe te stvari ukrade v trgovini, je tat. Če ukrade še pašteto, je povratnik. Od tu do logičnega sklepa – reveži so tatovi! – ni bil niti korak. Zaporniška industrija je zacvetela, državni denar je šel namesto v programe zaposlovanja in sociale v gradnjo visokih zidov z bodečo žico na vrhu. A iznajdljivi kapitalisti so tudi tu pristavili lonček: nastali so privatni zapori in oskrbovalne firme, ki državi prodajajo storitve in izdelke. Si predstavljate, koliko opreme, hrane, tekstila, varnostnih pripomočkov, orožja potrebujejo ZDA za varovanje treh milijonov ljudi? Kakšen biznis je to? In kdo bi imel interes za drugačno kaznovalno politiko tam, kjer se tako lepo služi?

Tisto, kar se je zgodilo po tem, je le logično nadaljevanje: pavperizacija prebivalstva, povampirjeni kapital, ki je narekoval agresivno ameriško zunanjo politiko, ki pripelje do 11. septembra, ta pa kot idealen izgovor povzroči nezaslišan razmah državnega nasilja, brezpravnega zapiranja, nadzora, kršenja človekovih pravic in domovinsko pravico diskurza o nevarnostih na vsakem koraku ter o terorizmu v vsaki planetarni vasi. Diskurza, ki ga je vsa voljna Evropa prevzela.

Kaj že vpijeta grška in italijanska mladina te dni? Da nimata prihodnosti. Kaj je vpila francoska pred leti? In kaj bodo vpili vsi »krizni« otroci in njihovi starši v prihodnje? Kaže, da bo kmalu treba zapreti 95 odstotkov prebivalstva.