Grška božična poslanica

Dejan Kovač. 

Ti po tradiciji spremljajo grško praznovanje Kristusovega rojstva, ki v nasprotju z drugimi pravoslavnimi cerkvami datumsko sovpada z enakim katoliškim praznikom. Otroci namreč na božični večer s triangli, majhnimi bobni in prepevanjem kalande od hiše do hiše poskrbijo, da bodo te za leto dni varne pred vsem hudim. Letos pa so resda nekoliko večji, a še vedno otroci, ki jih starši s strahom v srcu vsakokrat iščejo med uličnimi protestniki, oznanjali bolj temno prihodnost.
Potem ko so sredi minulega tedna zažarele luči na novem božičnem drevesu in je atenski župan Nikitas Kaklamanis izrazil upanje, da so se na trgu Sintagma zbrali vsi tisti, ki »ljubijo mesto, njegovo zgodovino in kulturo ter nasprotujejo nasilju«, so ga zavarovale močne enote specialcev. Upravičeno, saj je minuli konec tedna še vedno razgreta mladež, ki ima svoje zatočišče na državni tehnični univerzi, s protestno logistiko pa naj bi oskrbovala anarhistične skupine, po diverzantsko znova onečastila ta božični simbol. Tokrat z različnimi smetmi, ki jih je zmetala nanj.

Božič je pregovorno svečani čas, ki skupaj z novim letom prinaša želje po miru, blaginji, srečnem življenju in medsebojnem razumevanju. Grške oblasti so po še ne povsem pojasnjenem uboju 15-letnega Aleksandrosa Grigoropoulosa reagirale izredno hitro v primerjavi s podobnimi incidenti v preteklosti – še posebno v Franciji pred tremi leti in tudi italijanski Genovi ob vrhu G8 leta 2001. Medtem ko je takratni notranji minister in zdajšnji francoski predsednik Nicolas Sarkozy zaradi uboja dveh dečkov razjarjeno imigrantsko mladež iz Clichy-sous-Boisa ozmerjal z drhaljo, se je grški notranji minister nemudoma javno opravičil za policijsko nasilje in ponudil odstop, policista, vpletena v uboj, pa sta se takoj znašla za zapahi. Zato je za mnoge toliko bolj nerazumljivo, da so nadaljnji dogodki ušli in še uhajajo izpod političnega ter tudi varnostnega nadzora.

Najpreprostejši odgovor je seveda ta, da so grške razmere posledica splošne gospodarsko-politične situacije, čez rob pa so bile pripeljane že ob lanskih poletnih požarih z desetinami mrtvih. Z globalno finančno krizo, ki ji s čez vse meje zadolženo državno blagajno atenska vlada praktično ne more parirati, »oplemeniteno« socialno nezadovoljstvo seveda ne potrebuje veliko, da izbruhne z vso silo na dan. Mladina, med katero si jih vsaj četrtina mlajših od 25 let v bližnji prihodnosti ne more obetati zaposlitve, je pravi socialni sod smodnika. Da je bil v Atenah tarča njihove nakopičene jeze prav božični sejem, pa sploh ni nenavadno. V živo so namreč spremljali, kako se je intimen družinski praznik z grabežljivostjo potrošniške družbe spreminjal v sejem ničevosti, nečimrnosti in vse večjega pohlepa. Grki so prave »čare« veselega decembra začeli spoznavati še kasneje kot bivša komunistična Evropa, kjer je bil ta skrajšan na teden po božiču tja do novega leta. Danes dvajsetletniki so namreč s prepevanjem božičnih pesmi dobivali posladke od hiše do hiše, preden jim je atenski župan sredi devetdesetih let sredi mesta postavil 45-metrsko kovinsko konstrukcijo in jo razglasil za največjo božično drevo v Evropi, med stojnice z vsakovrstnim kičem pa so se umestili albanski Božički z osedlanimi oslički ter ceno 2000 drahem za fotografijo, ki jo verjetno hrani marsikateri današnji izgrednik na istem trgu.

Za zdaj bolj bežen odmev na vrenje med grško mladino zato ne more biti pomirjujoč. Po eni strani res dokazuje, da se motijo tisti, ki so dogajanja v Atenah, Solunu, na Krfu nemudoma pripisali anarhističnim skupinam. Te so, ko načrtno delujejo, mnogo bolj povezane, kot so pokazali sporadični in maloštevilni protestniki od Madrida in Rima prek Koebenhavna in Hamburga do Moskve. Res je tudi, da se večinska Evropa ne sooča s tolikšno mero nepotizma in korupcije kot Grčija, ne le znotraj trenutno vladajoče in s strani demonstrantov močno napadane vladajoče neokonservativne Nove demokracije, marveč tudi opozicijskega Pasoka. Zato pa je po podatkih OECD stopnja nezaposlenosti med mladimi v večini evropskih držav od dvakrat do trikrat večja kot pri starejših generacijah, medgeneracijski socialni sporazum pa je ostal ujet v toge beneficije dosedanjim upokojencem, drastično zmanjševanje sredstev za izobraževanje in zaposlovanje mladih ter brezperspektivnost slednjih, da bo v prihodnjih letih bolje. Nasprotno, z vseh strani jih obveščajo, da so bogate letine mimo, pridelek sneden, njim pa prepuščeni dosedanji zapitki.
Od socialnega poraza ekstremne levice iz sedemdesetih let sem so evropske ulice zavzemali protiglobalisti, okoljevarstveniki, anarhisti in nihilisti – uporniki proti sistemu in predvsem staršem. V Grčiji so se nasproti policijskih barikad znašli »mamini sinčki«, ki so jih straši še klicali nazaj pod svoje okrilje. Zato ti šele postajajo vojska prihajajočega družbenega ekstremizma, na katerega smo s sejanjem strahu pred terorizmom in migranti namerno pozabili.

Dejstvo je namreč, da nezaposlenost visokošolsko izobraženih mladih ljudi v Evropi opazno raste in dosega v Grčiji 18 odstotkov, v Franciji in Italiji pa že krepko več kot dvajset odstotkov. Prav v teh deželah je, podobno kot v Sloveniji, socialne napetosti blažil sistem odraslega otroštva – dokaj udobnega srednjerazrednega življenja s straši tudi po tridesetem letu. Ta zgradba se zdaj skupaj z globalno finančno piramido ruši in mati država ne pretepa in občasno ubija le »tam nekih vsiljivcev«, ampak že lastne otroke. V taki družini pa božič ni čas radosti, ampak negotovosti in strahu.