A ko sem gledal prispevek o tem, kako bivši minister z belo najlonsko vrečko v roki na poti iz trgovine beži pred našimi wannabe paparazzi, mi je bilo tega ubogega Dimitrija resnično žal. Še več, ko je nadobudni novinar svoje imbecilno poročilo o tem, da je posebni odposlanec novega premiera kupil solato, poimenoval kar "nova velika afera", se je osovraženi človek v mojih očeh kar naenkrat prelevil v veliko žrtev medijske zarote.

Vsekakor bi se s Silvestrom Šurlo dalo razpredati o tem, ali so za vsem tem stale sile kontinuitete, ali celo o tem, da je morebiti Gregor Golobič potelefoniral Bojanu Travnu in mu namignil, da je Rupel prišel v službo s sumljivim listkom v žepu, na katerem je razbrati pisavo njegove žene Mete. A afero solata je po mojem mnenju vseeno zakuhala dalj časa trajajoča in razum parajoča medijska žalost, ki jo novodobni novinarski bizgeci radi poimenujejo s strokovnim izrazom "informativne vsebine". Z omenjeno oddajo Svet pa tudi z drugimi skrpucali tega tipa so le-te zabredle že tako globoko, da raziskovalne novinarske ekipe zasledujejo politike še med štanti z zelenjavo in prisluškujejo njihovim pogovorom z branjevkami. Zato lahko le ugibamo, kako velika afera bi se zgodila novopečenemu posebnemu odposlancu, če bi namesto solate kupil brstični ohrovt ali, bognedaj, kakšno kolerabo. In kaj bi se šele zgodilo, če bi se v času hude gospodarske krize Dimitrijev pogled za hip pomudil na pregrešno dragih francoskih sirih. Kaj vse bi potem lahko napletli v oddaji Svet in kako resno bi šele to napovedal Marko Potrč!

Če smo bili pač prisiljeni sprejeti dejstvo, da nas zanima, ali ima Rebeka Dremelj raje mineštro ali joto, kaj se dogaja v spalnici Saške Lendero, ko njen Mihec ugasne luči, ali ob nedeljah dopoldne Domen Kumer pije čaj, kakav ali mleko, in ali res obstaja fant po imenu Damjan Murko in s kom se bo, če obstaja, poročil, se mi vendarle zdi povsem bizarno, da na tak način malikujemo predsednike parlamentarnih komisij, podpredsednike državnega zbora, posebne odposlance in ministrice za notranje zadeve. A na žalost se frajlasti Pop In sploh ne razlikuje več od kvaziresnega dela oddaje 24 ur in novinarke najrazličnejših informativnih programov svoje "stranke" zaslišujejo s podobno bedastimi vprašanji, kot jih kronistke podalpskega glamurja postavljajo Demetriju Bitencu in Mitji Okornu na priložnostnih pasjih procesijah. Zdaj, ko so uredniki nad politike poslali še svoje paparazze, ki so še do včeraj počitnikovali v naključni bližini atomične Špele in delali fotoreportažo o postopnem zagorevanju zgornjega dela njenega telesa, pa je vse skupaj že naravnost patetično.

Te medijske obsedenosti z domačo politično sceno že dolgo ne razumem. Razumem, da imamo politične komentatorje, ki vsak dan, vsak teden ali vsak mesec spremljajo dogajanje in ga razlagajo nepoučenim, a ne razumem tega, da sploh ne vidimo več mimo Janše, Pahorja, Kresalove, Grimsa, Golobiča ali Irglove. Ne razumem, da iz teh dolgočasnih poklicnih birokratov z duhamornim diplomatskim besednjakom načrtno ustvarjamo pop zvezdnike in jih 24 ur na dan premetavamo sem in tja po že tako in tako zapacanem medijskem prostoru. Ne razumem, da pristajamo na to, da nas ti zategnjenci zabavajo s svojimi osnovnošolskimi vici, neduhovitimi ciničnimi domislicami, pajacastimi nastopi in nizkotnimi zbadljivkami. Ne razumem, da se jim iz vljudnosti nasmihamo in jim tako dajemo potuho za njihove otročje cirkuške akrobacije.

Morebiti je vse to le neizbežna posledica tega, da smo pred leti s pojavom komercialnih medijev dobili politično obarvane informativne vsebine, katerih edini cilj je čim višja gledanost. Od 24 ur prek Trenj do Sveta in Piramide pa tudi novodobnega Dnevnika, kjer uredniki le še tekmujejo s Pop TV in snemajo pregrešno drage cenene TV-limonade, da bi ljudi prisilili k ogledu njihovih poročil, se je način poročanja spustil na raven ljudskega zabavljaštva, kjer je praktično že vseeno, na kakšen način se o zadevi poroča, če le vmes Karel Erjavec strese kakšno kahlovsko iz rokava. V takšnih razmerah je vse dovoljeno in tako si lahko snemalna ekipa mirno dovoli, da posname Igorja Bavčarja, kako prihaja izza vrat, na katerih na veliko piše Toillete, novinarka pa ta posnetek opremi z besedami: "Takole je na sestanek uprave prišel Igor Bavčar". In pri tem se v vsej ugledni televizijski hiši ne najde uglednež, ki bi zadevo presekal in rekel, da to je pa resnično preveč.

A v resnici ne Igor Bavčar ne dr. Dimitrij Rupel nista niti najmanjši žrtvi tega klavrnega medijskega stanja, saj sta oba v nekem trenutku zavestno in prostovoljno stopila v ta svet in iz njega v življenju tudi marsikaj iztržila. Še več, dr. Rupel bi se, če ga moti kukanje medijev v njegovo nakupovalno vrečko, o čemer nas je prepričeval njegov zasledovalec po Maximarketu, lahko v hipu upokojil in se dobesedno čez noč umaknil iz središča pozornosti. Resnične žrtve afere solata in neštetih drugih podobnih afer, s katerimi nam mediji vsak dan uničujejo naše male sive celice, smo zgolj naključni gledalci, ki si nikoli v življenju nismo ne zavestno in še manj prostovoljno zaželeli, da bi na televizijskem zaslonu sredi lastne dnevne sobe zagledali gospoda Rupla, kako nakupuje sadje in zelenjavo. In lahko rečete, da imam izbiro in da naj ne gledam oddaje Svet, a povejte mi, prosim, kaj naj berem in gledam, da se bom izognil naslednji odmevni aferi z motovilcem v glavni vlogi.