O čem govorimo, ko govorimo o estetiki?

(Foto: Jaka Adamič)

Sam bi jim sicer z veseljem prisluhnil, jih tolažilno objel in jim celo priporočil strokovno zdravniško pomoč, a se bojim, da so njihove težave z estetiko docela psihosomatskega izvora. Ne spomnim se namreč, da bi dotični gospodje kadar koli doživljali podoben stres ob pogledu na parkirno hišo poleg Kliničnega centra ali na srednješolski center na Špici. Moraste sanje jih niso tlačile niti ob močeradastih gradnjah v Trnovem, ob steklarskih podvigih na Čopovi ali ob izbiri kravat, ki so si jih nadeli za potrebe pojasnjevanja svojih estetskih pomislekov.

Ne, nasprotniki gradnje džamije so si postavili popolnoma napačno diagnozo. Njihova težava ni v nobenem primeru estetika in z njo povezana skrunitev mestne vedute. Nočne more imajo najbrž zaradi Osame bin Ladna, Al Kaide, Hezbolaha, šiitov in vahabitov, ki so jih v svojih sanjah podzavestno povezali z Nevzetom Porićem in Osmanom Đogićem, z džamijo in pripadajočim ji minaretom ter z vsemi slovenskimi državljani islamske veroizpovedi. In v njihovih po hollywoodsko obdelanih sanjah se prijazni prodajalec bureka z Miklošičeve z letalom zaletava v stavbo Nove Ljubljanske banke na Trgu republike, mladi biser slovenske košarke Emir Preldžić se razstreljuje sredi množice na Prešernovem trgu, akademski kipar Mirsad Begić z neestetskega minareta meče bombe na mimoidoče slovenske otroke, Nedžad Grabus pa iz neznane puščavske votline nekje sredi Ljubljanskega barja pošilja v slovenske medije grozeča videosporočila, na katerih grozi z novimi terorističnimi napadi ob prihajajočem dnevu slovenske državnosti.

V slovenski javnosti bi razglabljanje o takšnih sanjah seveda povzročilo malenkostno zmedo in mediji bi bržkone vsaj delno cenzurirali objavo takšnih besedil, komentarjev in izjav. Zdenka Čebašek Tratnik bi se morebiti celo zdrznila in koga opozorila na nujnost spoštovanja človekovih pravic v naši demokratični evropski družbi. Zato so se premeteni nasprotniki gradnje ljubljanske džamije odločili, da bodo namesto tega raje govorili o estetiki. O estetiki namreč po nekem čudnem ključu lahko govori vsak, čeprav naj bi med ljudmi še vedno veljala tista stara, da se o okusih ne razpravlja. A če pogledate zgodovino političnih obračunov na Slovenskem v zadnjih nekaj letih, boste videli, da je estetika ena glavnih bojnih naprav pri zadajanju nizkih političnih udarcev, mojster Jože Plečnik pa je za večino kar težka oborožitev v boju za lastne politične interese. Zato se mi zdijo politiki, ki govorijo o lepem in grdem, že vnaprej zelo sumljivi. In ta vsiljena debata o estetiki ljubljanskega minareta ni nič drugega kot nestrpnost, zavita v cenen politično korektni celofan.

V resnici je sicer vprašanje gradnje minareta v Ljubljani povsem upravičena in tudi zanimiva strokovna tema. V zahodni Evropi z minaretov nihče ne poziva muslimanov k molitvi in z njih se na obzorju večinoma ne more videti drugih minaretov. Ti imajo torej za evropske islamske vernike zgolj simbolno vrednost, za delovanje in potrebe džamij ter islamskih skupnosti pa niso nujno potrebni.

A zakaj bi o tem razpravljali z ljudmi, ki jih v resnici sploh ne moti minaret, temveč muslimani po dolgem in počez. Z minaretom ali brez njega. Politična korektnost najrazličnejših častilcev gotskih vedut je v tem primeru le pesek v oči varuhinji človekovih pravic in poleno pod noge vsem strpnim in kulturnim ljudem, ki bi se o teh rečeh pogovarjali na civilizirani ravni in pri tem vzpostavljali spoštljiv medkulturni dialog s predstavniki islamske skupnosti pri nas. Ljudje, ki dandanes razpredajo o minaretu, pa bi seveda le preložili gradnjo ljubljanske džamije še za naslednjih štirideset let (če jo bodo gradili domači gradbeniki, bodo njihove želje tako in tako uslišane, šepetajo ulice).

A pri vsem tem je prav neverjetno, s kakšno lahkoto se je ta v politično korektnost zaviti sovražni govor udomačil v slovenskih medijih. Kakor da novinarji in njihovi uredniki v vsem tem kvazileporečenju in previdno izbranih besedah iz cenenih prispodob o estetiki ne razberejo sovražnega konteksta. Na žalost se zdi, da tudi izobraženi, izkušeni in dostikrat tudi spodobno inteligentni ljudje nestrpnost in primitivizem prepoznajo le takrat, ko sta skrajno vulgarna. Če pa sta za silo omikana, če ne uporabljata jezika podivjane ulice in če namesto besede "čefur" uporabita lepo slovensko literarno besedo "prišlek", so jima kar naenkrat na stežaj odprta vrata v slovenski medijski prostor. Kar naenkrat mlade ambiciozne novinarke po vsem mestu tekajo za vami, njihovi uredniki pa vas medtem na kolenih prosijo, da svoje skrajno nestrpne in primitivne misli podrobneje razložite in jih v opevanem medkulturnem dialogu poveste pripadnikom drugih kultur.

Počasi se bo treba zavedati, da ljudje svoje nestrpnosti v večini primerov ne izražajo več s fizičnim nasiljem in ne strašijo z javnimi pozivi k množičnemu linčanju drugačnih. Njihovo komuniciranje z javnostjo se je pač nekoliko prilagodilo zahtevam razvite sodobne družbe, ki na svojem evropskem površju slavi medkulturni dialog in demokratičnega duha. Zato sploh ne preseneča, da se niti sedanja kulturna ministrica in njen kulturni predhodnik nista zmogla zediniti o tem, kaj je svoboda govora in kaj sovražni govor. Sam se celo bojim, da se je oboje nevarno in domala neločljivo prepletlo, saj nam sodobni nestrpneži svojo nestrpnost posredujejo na skrajno sofisticiran način. Včasih celo skozi debate o estetiki.

Izsek

Vsiljena debata o estetiki ljubljanskega minareta ni nič drugega kot nestrpnost, zavita v cenen politično korektni celofan.