Osebni problemi, javne vrline

(Foto: Luka Cjuha)

Pri tem je predvajala tudi posneto repliko odhajajočega premiera Janše. Doživel sem pravcato epifanijo: pa ta človek govori že ves čas eno in isto! Isto je govoril, ko je bil v opoziciji. Isto je govoril, ko je bil predsednik vlade. In isto govori zdaj, ko je spet v opoziciji. Kako je vendar mogoče, da človek govori ves čas eno in isto, čeprav se njegova pozicija razmišljanja in izjavljanja drastično spreminja iz podrejenega, od nerealiziranih ambicij gnanega položaja v položaj, ko ima vse na dosegu roke, ko lahko stori karkoli, ko ga ljudje ubogajo na njegov migljaj z mezincem, in nazaj v frustracijo poraženega underdoga in njegovih nikoli do konca oglodanih kosti nepopravljenih krivic?

Janšo si jemljem samo za iztočnico in ilustracijo, da povem nekaj o tem, kako ljudje iz svojih osebnih problemov delajo družbene probleme.

Tako kot vsak človek ima tudi Janša svoja politična prepričanja, svoje vrednote. Prav. Toda Janša je iz vsega tega naredil družbeni problem. Razlagal je svoje klasične zadeve o neiztrebljivosti tranzicijskih elit, o njihovem vplivu na medije in gospodarstvo in o tem, kako so danes v koaliciji tiste stranke, ki so pred letom dni podprle sedanjega predsednika države. Krivica, zares! Kaj takega! Te svinje preračunljive! Janša vedno nekako najde način, da najbolj evidentno in samoumevno in seveda ne nujno sporno stvar interpretira kot veliko odkritje in ultimativni dokaz, da je svet krivičen.

Ni nujno, da iz svojih osebnih problemov delajo družbene probleme tisti, ki opravljajo neko pomembno družbeno funkcijo - pomaga pa. Poglejmo nekaj primerov.

Poglejmo primer Dimitrija Rupla. Da ga predsednik Türk ni imenoval na položaj veleposlanika v Avstriji, je zame izključno njegov osebni problem. Če bi jaz sam tako nenadoma - četudi ne čisto nepričakovano - ostal brez službe, za katero bi vse dotlej verjel, da mi po neki logiki pripada, bi tudi imel osebni problem. Res je, seveda, da je veleposlaniška funkcija družbena funkcija. Toda zmotno je iz tega (avtomatično) sklepati, da je s to funkcijo povezani problem dotičnega tudi problem vse družbe. Ambasador ne more biti kdorkoli, toda to še zdaleč ne more biti samo Rupel. Ali Rupel mar misli, da se ljudje blazno sekirajo, če ne bo on veleposlanik? Ali da jim je sploh mar, kdo bo veleposlanik? Imamo dovolj svojih in pomembnejših problemov. Mogoče to sklepa na podlagi medijskega zanimanja za njegov problem? Ni vsaka tema v medijih že tudi družbeno pomembna. Naj se samo spomni afere s šoferjem za shopping gospe Mete.

Še več! Predsednik je nepotrditev Rupla argumentiral s tem, da mu ne zaupa - in s tem naredil njegov osebni problem še bolj ekskluzivno Ruplovega in tem manj državnega. Celo pravniki, ki si jih je razočarani Rupel najel za izdelavo mnenja, so ugotovili, da argument temelji na predsednikovem osebnem mnenju, ne pa na formalnostih, ki bi jih bilo moč spodbijati.

Naslednja, ki ima osebni problem, je veleposlanica v BiH Nataša Vodušek. Tudi ona si je najela odvetnika. Prepričana je namreč, da ji delodajalec, MZZ, dela krivico, ko je po začasnem odpoklicu zaradi povzročitve prometne nesreče ne pusti nazaj v Sarajevo. Zanjo še predobro vemo - in tako rekoč proti svoji volji, žal -, da gre za žensko z osebnimi problemi, tako da je njeno nasilno podružbljanje svojega malheura še tem bolj deplasirano.

Kot sem že rekel, pa iz svojih osebnih problemov delajo družbene probleme tudi ljudje iz sosednje ulice. Tako je recimo že več kot tri tisoč ljudi podpisalo peticijo za… popravo statusa izbrisanih? Izpustitev političnih zapornikov? Ohranitev redke živalske vrste? Ah, dajte no! Gre za peticijo, naslovljeno na TVS, naj vrnejo risanko v prvotni, 25 minut kasnejši termin, ker da so družinam in njihovemu življenjskemu ritmu s tem storili nepopravljivo škodo! Če pogledamo, kaj vse so ljudje pripravljeni narediti za manj kot pol ure dneva, potem imata Rupel in Voduškova upoštevanja in pozornosti vredne cilje. Zakaj problema spremenjenega termina risanke ljudje ne rešujejo zase, sami pri sebi, v svoji dnevni sobi, v družinskem krogu, vsak dan sproti? Zakaj morajo iz tega narediti družbeni problem in iz njega izpeljati nezaupnico javni televiziji? Ali mar mislijo, da je to družbeni problem zato, ker jih je tri tisoč, ki mislijo enako? Pa če bi jih bilo petdeset tisoč, milijon! Ljudje pač nimajo nobenega realnega merila več, kaj je pomembno za njih in kaj je pomembno za družbo, katere probleme morajo reševati sami in katere njihova okolica, proti čemu je vredno javno in na glas protestirati in s čim se je pač treba sprijazniti, ker ni vredno petih minut njihovega ali kaj šele našega uporništva, še manj pa javne pozornosti.

Slovenija ni polna problemov. Prepolna je posameznikov.