Lex Rupel?

"Malo mi je hudo, da ministrica ne loči svobode govora od prostaškega in nadvse nizkotnega sovražnega govora, zato mislim, da je to nekulturno za kulturno ministrico,"

je predajo poslov Majdi Širca komentiral bivši minister Simoniti in odšel z ministrstva, ne da bi novi ministrici segel v roko.

***

Se spomnite, kako je leta 2002, po končanem drugem krogu predsedniških volitev, v katerih je gladko in nesporno zmagal dr. Janez Drnovšek, odreagiral Vasko Simoniti, vodja volilnega štaba protikandidatke Barbare Brezigar? "Rekel bi, da se je volilno telo seveda končno nagnilo v prid ustvarjalnosti, vendar žal, zmagali so posnemovalci, to pa pomeni, da se bo v naslednjem obdobju odvijala ista politika, kot se je, to je tista politika, ki daje podporo korupciji, klientelizmu, nepotizmu, političnemu nasilju in policijskemu nasilju. To sta tista dva človeka, ki to poosebljata, to sta gospod Janez Drnovšek in Milan Kučan, in upam, da bodo ljudje čez pet let verjetno to spoznali in se bo volilno telo premaknilo v to smer, da bomo enkrat dobili resnično demokratično osebnost v političnem prostoru.

Mislim, da bo demokracija, ki je zdaj neka cepljenka med Rusijo in Mehiko, taka ostala, in žal mi je, da volilci niso naklonili večje pozornosti in večje volilne teže pravi demokraciji." Torej, ker ni zmagala njegova kandidatka, je slovenska demokracija cepljenka med Rusijo in Mehiko. Še več. Dotedanji predsednik Kučan in prav tedaj izvoljeni predsednik Drnovšek sta reprezentanta ne samo politike korupcije, klientelizma, nepotizma, ampak kar političnega in policijskega nasilja. Takrat ni bilo najbolj šokantno to, kar je vodja štaba protikandidatke izjavil, ampak brezbrižno nereagiranje na takšen izpad. Takrat ga nista zavrnila niti Brezigarjeva niti politično okolje, ki je Brezigarjevo podprlo. Največ, kar je bilo takrat slišati, je bila pripomba neke osebe iz štaba Brezigarjeve, češ da je Simoniti pač - "popil dve, tri vekije preveč".

Koga pa to briga? Politična odgovornost in politični bonton se ne merita v količini vecchie romagne ali kakšnega drugega pogonskega goriva užaloščenih politikov. A žal je 24. novembra 2008 Simoniti vajo ponovil. Še bolj primitivno. Lahko bi celo rekli, da je posle na ministrstvu predal tako, kot je samo ministrstvo štiri leta vodil. Nekulturno, arogantno, poniglavo. Čeprav je večina predaj med starimi in novimi ministri ali ministricami potekala tekoče, vljudno in rutinsko, pa je ta eksces vendarle simptom neke v temelju neobrušene ravni politične komunikacije pri nas. Pred volitvami pade marsikatera težka beseda, a ko so volitve mimo, preostane poražencu edino to, da zmagovalcu čestita in zaželi srečo. Letos smo dobili lekcijo iz ZDA. McCain je zmagovalcu čestital brez težav in brez rezerve. Pri nas žal ni tako. Se spomnite, kako je imel Janša težave s priznanjem volitev, o izidu katerih ne bi smelo biti dvoma. Sejal je dvom o legalnosti in legitimnosti volitev. Res je prišlo do napak v volilnem postopku na nekaj ljubljanskih voliščih (volilci se niso podpisali v volilni seznam). A banalno je, da je brez tovrstnih podpisov Janševa SDS zmagala leta 2004, ker takrat podpisovanje še ni bilo predpisano v volilni zakonodaji. V redu. Recimo, da je bil Janša pač šokiran, ker so še teden pred volitvami vse projekcije kazale na zmago SDS. Ampak zdaj je minilo več kot dva meseca od volitev, pa vendar kulturni minister Vasko Simoniti ni sposoben kulturno izpeljati ceremoniala predaje resorja.

Ravno zaradi tega je prav, da gredo dosedanji oblastniki v opozicijo in začnejo vaje v slogu. Tega je primanjkovalo med vladavino in tega primanjkuje po porazu. A vaje v slogu potrebuje tudi nova oblast. Vedeti mora, kaj so njene naloge, kakšne so njene obveznosti in odgovornosti. In potem mora te odgovornosti prevzeti. Brez pretiranega patosa in teatra. Če je že bilo treba narediti iz rutinske predaje mandatarjevega spiska ministrske ekipe predsedniku državnega zbora ritual (sam menim, da je bil odveč), je zdaj čas za delo, delovanje in vedenje v skladu z novo vlogo. In zdi se, da je nenehno Pahorjevo blazirano dvorjenje opoziciji, prezaposlenost z likom predhodnika, pravzaprav strah pred prevzemanjem odgovornosti. Zadnja ponesrečena domislica je vabilo tiskovnemu predstavniku prejšnje vlade, da naj nadaljuje posle v tej. Tiskovni predstavnik ni tehnični kader, ampak je najtesnejši član premierjeve ekipe, je človek zaupanja; funkcija je več kot zgolj strokovna. In za takšno funkcijo preprosto moraš imeti "svojega" človeka, ali pa nisi pripravljen in zrel za prevzem oblasti. Morda je bil predvolilni boj čas všečnosti. Zdaj prihaja čas krute realnosti.

In realnost je tudi zavezanost zakonskim okvirom delovanja države. Vključno z izbiro, potrjevanjem veleposlanikov. Ne vem, kako si lahko premier Pahor dovoli izjavo v smislu: "Če dr. Rupel ni primeren za veleposlanika, kdo pa je potem?" Na kaj napeljuje premier, anemični, neavtonomni zunanji minister Žbogar pa mu pritrjuje? Na to, da zakoni ne veljajo za vse; za vse enako. Mogoče je, da je zakon neživljenjski, da je treba razmisliti o njegovi korekturi, čeprav ne gre pozabiti, da je bil izglasovan v času, ko je Ruplova koalicija imela v državnem zboru večino. To, da bi (ob)veljala za Rupla pravila, ki so onkraj zakona, bi za nazaj legitimiralo njegov napad na Penka, ko je ta kot direktor Urada za preprečevanje korupcije naredil prijavo o domnevno spornih, z ministrovim zasebnim interesom povezanih poslih med zunanjim ministrom in novoustanovljeno zasebno diplomatsko akademijo. Takrat je Rupel zalučal rokavico: "Penko je naredil veliko neumnost. On ni pristojen za to, da bi mene kakor koli prijavljal kamor koli." Takrat smo bili šokirani. A v čem je Pahorjeva izjava boljša? Vlada lahko pripravi predlog spremembe zakona, a bilo bi skrajno nesprejemljivo, da bi jih sprejeli (zgolj in predvsem) zato, da bi reševali zaposlitvene težave dr. Rupla; da bi sprejeli lex Rupel, kot je rekel poslanec Vajgl. Sicer pa, če bodo že pošiljali dr. Rupla v diplomatsko službo, naj ga pošljejo v Zagreb, da bo jedel juho, ki jo je dolga leta sam kuhal. V Avstrijo ne nazadnje ne more niti zato, ker ga ne sprejema slovenska manjšina.

Vendar pa vse kaže, da si je dr. Rupel tako ali tako sam zaprl pot na Dunaj in na Opernball. Namreč, kot smo razumeli iz izjave odvetniške pisarne Čeferin, je v skupini tistih, ki nameravajo tožiti državo, ker predsednik Türk ni potrdil predloga (Janševe) vlade o imenovanju novih veleposlanikov, tudi Dimitrij Rupel. Si predstavljate, da nekdo, denimo Rupel, ki toži državo, ker ni poslan za visokega predstavnika te iste države v tujo državo, potem diplomatsko zastopa toženo državo!? Kaj takega je mogoče samo pri nas. In še to le takrat, ko ima aktualni predsednik vlade na steni sliko predhodnika. Aluzija na slovito karikaturo Zuka Džumhura v Politiki iz leta 1950 žal ni naključna.