Nepotrebna, vendar neizogibna krizna demagogija

(Foto: Bojan Velikonja)

Ta je temeljil na razmeroma dobro delujočem mednarodnem denarnem sistemu z zlato valuto. Povojni protekcionizem, konkurenčne devalvacije, javnofinančne težave so vodile v bistveno večjo makroekonomsko nestabilnost kot prej. Velika depresija je nato ponudila idealno gojišče za vzpon nacionalsocializma in komunizma, z že znanimi posledicami. ZDA s svojim new dealom niso padle v to destruktivno spiralo in so iz druge svetovne izšle kot najmočnejša gospodarska sila sveta. Skratka, čeprav se je kar nekaj časa zdelo, da so nove intervencionistične gospodarske politike v nacistični Nemčiji in fašistični Italiji, še dlje pa v državah sovjetskega bloka, zelo uspešne, so se vse prej ali slej sesule. Negativne posledice komunističnega ekonomskega eksperimenta lepo ponazori podatek, da je bila ob padcu berlinskega zidu Južna Koreja – še v petdesetih letih razsuta zaradi državljanske vojne – bogatejša tudi od najboljše med enakimi, Slovenije.

Zgodovina nas torej uči, da se nam med negativnimi posledicami velikih ekonomskih kriz ni treba najbolj bati njenih neposrednih posledic, temveč dolgoročno slabih ekonomskih politik, ki jih potencialno sproži. Iz spremljanja svetovnih medijev lahko rečem, da se danes tega zaveda večina ekonomistov in, na srečo, veliko svetovnih voditeljev. Zaradi tega je tudi namenjene toliko pozornosti vprašanju ameriške pomoči trem avtomobilskim velikanom, saj bi bil to lahko začetek plazu ekonomskega protekcionizma po svetu. To vsekakor daje upanje. Vendar se javnemu razglašanju idej ekonomskega nacionalizma in protekcionizma ne moremo izogniti, še posebno ne danes, ko je dostopnost do medijev praktično neomejena. V času krize zelo močno deluje psihoza strahu (spomnimo, kako so Američani pristali na sprejem zakonov, ki posegajo v državljanske pravice, zaradi propagande o »muslimanski nevarnosti«), kar poveča vpliv sporočil ljudi, ki so prepričani, da imajo prav.

Pri nas je podobno. Vzemimo za primer izjave Jožeta Mencingerja o njegovem prav. Na nacionalni TV je kot vir finančne krize navedel dejstvo, da so današnji kapitalisti lastniki finančnega premoženja in ne lastniki podjetij. To je po njegovem neizogibno moralo pripeljati do krize. Vendar finančna kriza v svetu ni nastala zaradi velikih finančnih mogotcev. Nastala je zato, ker si je milijone ljudi sposodilo preveč denarja za predrage nepremičnine. Problem lastnikov finančnega premoženja je slovenski problem. V Sloveniji so menedžerski odkupi naših blue chipov potekali z zelo majhno udeležbo lastnega kapitala. V svetu ne boste našli menedžerskih odkupov skoraj izključno z zadolževanjem. Zato je mogoče napovedati, da se bo finančna konstrukcija vsakega značilno slovenskega MBO-ja sesula. Še bolj hecno je, da se je ideja o naših lastnikih finančnega premoženja začela širiti prav iz glasila Mencingerjevega podjetja, ko je Franjo Štiblar zapisal: »Primerno usmerjeni obstoječi finančni prihranki v nakupe delnic slovenskih blue chips bi omogočili ohranitev nekaterih uspešnih podjetij v večinski domači lasti.« (GG, maj 2002, EIPF). Naše banke so se za te plemenite cilje ustrezno zadolžile v tujini. Skratka, iz istih logov imamo sočasno ideologe naših finančnih kapitalistov ter preroke, ki jih vidijo kot vir krize.

Podobno je z izjavo, istega vira seveda, da je ekonomski liberalizem pripeljal tranzicijske države, ki so mu sledile, na rob bankrota. Ampak vprašajmo se, kaj je dejansko tisto, kar Slovenijo varuje, da ne bi imela podobno hude finančne krize kot na primer Madžarska? To je prevzem evra. Slovenska država se je odločila, da bo jamčila za 8 milijard evrov finančnih obveznosti naših bank do tujine. Si predstavljate, kolikšen bi bil ta dolg, če bi še vedno imeli tolar, ki bi ob vsem odtoku kapitala, ki se nam je pripetil v krizi, in nedostopnosti naših bank do dolgoročnih tujih virov financiranja, depreciral toliko, kot je depreciral madžarski forint? Ste pomislili, kolikšen bi šele bil padec cen slovenskih delnic, če bi tolar depreciral? Pred bankrotom nas torej ne rešuje upor liberalni ekonomski politiki, temveč dejstvo, da smo jo s prevzemom evra dejansko izvedli. Prevzem evra je namreč odstranil devizni tečaj kot enega najpomembnejših ovir za prosti pretok kapitala in nas bistveno močneje integriral v evropskega. Vendar to dejstvo ne preprečuje, da svojega prav ne bi razglašali isti ljudje, ki so nasprotovali strategiji hitrega prevzema evra, ki nam je dejansko omogočil, da smo se zatekli v varno območje evra le osem mesecev pred izbruhom krize. Spomnimo se zgodb o 60.000 ogroženih delovnih mestih, argentinskih smereh in podobnega. Če bi se ravnali po nasvetih nekaterih, ki danes trdijo, da imajo prav, bi po vsej verjetnosti imeli argentinski, madžarski ali še kakšen drug scenarij. Ampak, kot rečeno, ko ima strah pred krizo velike oči, »just anything goes«.

V povezavi s težavami nekaterih slovenskih nacionalnih šampionov poslušamo podobne pozive k protekcionizmu in individualnim reševalnim načrtom, kot prihajajo z mnogih koncev tujine. Vendar to razmišljanje o slabih ukrepih drugod ne sme biti razlog za slabe ukrepe pri nas. Zgodovina o mednarodnem gospodarskem neredu in pojavu nacionalsocializma med obema vojnama nas je veliko naučila. Samo lekcijo je treba sprejeti. Moramo znati ceniti koristi, ki nam jih danes ponujata članstvo v EU in EMU. Med zmagovalci v prihodnosti ne bo tistih, ki se zdaj zatekajo k protekcionizmu. Čeprav je kratkoročno najlaže prodajati demagogijo širšim množicam, bodo prav demagogija in na njej temelječi slabi ekonomski ukrepi najhujša negativna posledica današnje finančne krize.