Če je, je to skrajnje skrb zbujajoče. To namreč pomeni, da imajo najmočnejše vzvode na tem svetu v rokah dejansko ljudje, ki niso zmožni resnega razmisleka in da v hierarhiji zares vlada negativna selekcija. Če pa ni verjel in je svojo "vero" le razglašal, bi bilo seveda zanimivo vedeti, zakaj.

Stvar je namreč eksemplarična: to, kar se je zgodilo na ameriških borzah, bi že pred leti lahko napovedala celo jaz, ubogi črviček, povprečno razvit in morda le malo bolj radoveden, brez vsakega resnega ekonomskega znanja, ki sem pod pazduho vse življenje nosila le leposlovje, nekaj malega sociologije in filozofije, zadnjico pa si ploščila na neudobnih gledaliških in filmskih stolih.

Kako sem vedela? Enako kot na milijone drugih ljudi: nekaj umetniških razmislekov, nekaj strokovnih knjig, člankov, predavanj z vsega sveta, ki so ves čas opozarjali na neznosnost in črne posledice te bedaste ideje o dobrem stričku trgu, ki bo za vse poskrbel, malo zdrave kmečke pameti (če buča zraste v pol časa, je z njo nekaj očitno narobe!), malo bazične poštenosti (če jaz nenadoma iz nič zaslužim neverjetno veliko, to gotovo nekdo plača).

Zakaj torej Greenspan tega ni vedel? Ne on, ne ves njegov ogromni aparat, ne vodilne ekonomske struje? Še več, kako so mu lahko nasedle celo ogromne ekipe štirih predsedniških mandatov z obeh političnih bregov (Reagan, Clinton, ata in sin Bush)? Kako je mogoče, da razumen človek nasede tako kilavi ideji, kot je tista, ki vse stavi na agilnega posameznika, ki s pridnim delom izstopi iz povprečja in ustvari ameriški sen, ko pa zadošča že majhen sprehodek po ulici in postane jasno, da je ta polna odrinjenih, pozabljenih, hendikepiranih posameznikov, ki jih bo tisti agilnež preskakoval v velikem loku, ne le preskakoval, tudi teptal, če bo to zahteval njegov posel in ga pri tem ne bodo omejevala jasna pravila družbe? Od kod ta podhranjena misel o samoregulaciji trga v času vse hujše monopolizacije, od kod ta naivna vera v pošten boj konkurentov, ko pa smo nenehno priče najbolj krvavemu, brezobzirnemu uničevanju poslovne konkurence, od kod ta zavoženi socialni darvinizem? Je iz stotega nadstropja ameriške centralne banke res vse videti le kot ljubek špetir mravelj okoli makovega zrna?

Seveda bi bilo najbolj enostavno pomisliti, da so pač tudi oni in vsi okoli njih služili s tem balonom, toda ali je s tem zares mogoče pojasniti to desetletja trajajočo laž? Je mogoče, da izsušeni starec, kakršen je Greenspan, ki ima že vse, kar si lahko človeška domišljija zamisli (hja, razen mladosti), še vedno za lepši spanec namesto ovčic prešteva zlate hlode, ki mu letijo pred noge? Je mogoče, da je šlo zgolj za najbolj banalen pohlep, ki se ni ustavil niti, ko so imeli že vsi njegovi bližnji in daljni vsega čez rob? In so torej vedeli, da vse skupaj pelje v kolaps, a so pač delovali v svojo korist in tujo škodo, hazarderji, ki so upali, da bo stvar trajala vsaj do takrat, dokler bodo oni pri koritu (po njih pa: potop), ker je kapital iznajdljiv in bo vedno našel novega "črnčka", ki mu bo delal za tri cente? So bili torej tisti, ki so odločali na najvišjih ravneh, v resnici majhneži, povsem enaki tretjerazrednim špekulantom?

Ali pa zares niso vedeli, kaj se bo zgodilo, in so v resnici verjeli tem teorijam? So bili torej posebne vrste verniki, taki, ki so neki svoj lastni miselni konstrukt, namesto da bi ga, pa če se je v nekem trenutku zdel še tako briljanten (ali pa ravno zato), podvrgli nenehnemu preverjanju skozi druge teorije in prakse, postavili na oltar in ga malikovali kot novega boga, tako goreče, da niso utegnili pogledati skozi okno, kaj se tam zunaj dogaja, da niso utegnili slišati drugih glasov, ki niso molili k njihovemu bogu?

Je torej šlo za napuh, za intelektualni napuh, za tisto pogubno past, ki lahko tudi skrajno lucidne premišljevalce v nekem trenutku zamrzne, ko se jim postopoma in neopazno zgodi, da se začnejo preveč ljubeče oklepati svojih minulih miselnih dosežkov, ki jih perpetuirajo ad infinitum, ne da bi opazili, da je misel šla naprej, da sta se spremenila vednost in njen kontekst in je čas za ponovno preverjanje vrednosti ideje, morda za redefinicijo, morda za minimalne spremembe ali velike opustitve zmot? Ki jih vse manj zanimajo misli drugih, ko vse bolj drsijo v omejen svet, v katerem so središče oni sami in njim podobni, in se zdi tak svet lep in urejen, vsa druga mnenja pa le nadležna motnja v dobro namazanem nezmotljivem stroju njihove misli? Ko začnejo moč, ki so jo pridobili, uporabljati za utišanje nasprotnih glasov, za njihovo smešenje in degradacijo? Ko konstrukt tako zraste in dobi tako moč, da preseže samega iznajditelja in zaživi neko svoje, neodvisno življenje, postane "obča resnica" (kapitalizem kot edini možni sistem), nova Biblija, ki jo večina pohlevno sprejme in ki je niti avtor ne more več preklicati, odpoklicati, ker je meso postala, ker je že zaorala v realnost z nabrušenim ralom, z bodečo brano, raztrgala družbeno tkivo, povzročila krvavitve, ki jih mislec ni predvidel, ali pa jih je, a zgolj v "dopustnem" obsegu, kot pričakovano kolateralno škodo?

In kako je z miselnim deliktom, če nalašč uporabim to grozljivo totalitarno formulacijo? Mora človek odgovarjati za svoje teorije? Je odgovoren za svoje miselne napake, ki na primer povzročijo ogromno škodo - v življenjih, denarju, uničenju? Bodo Greenspan and company na kakršenkoli način kdaj kje odgovarjali za svoj uničujoč pohlep ali napuh? Bodo bankirje, ki so najprej mehčali politiko, da se je umaknila spod nog kapitalu, zdaj pa so prav od nje zahtevali in tudi dobili rešilni pas, vzeli v precep nadzorniki, revizorji, bodo razkrili njihove napake, jih postavili pred sodišče, jih oglobili? Seveda ne. Bodo vodje firm, ki so vlagale v balone, tožili delničarji? Seveda ne, tega jim drobni tisk pogodb gotovo ne omogoča. (In zakaj bi jim tudi, saj jih ni zanimal, dokler so bili donosi nenormalno veliki, takrat se nihče ni spraševal o njihovi poštenosti.) Demantirala jih je le realnost, a račun so spet dobili državljani. Demontirati pa jih očitno ni mogoče, vsaj dokler ne bo pretres zares sprožil nove, postkapitalistične paradigme.