Nagrada Pukaniću za intervju z Gotovino je ena najbolj sramotnih odločitev v vsej zgodovini Hrvaškega društva novinarjev, moja odločitev, da istega dne od istega društva vendarle sprejmem nagrado za novinarja leta, pa edina v vsem mojem novinarskem življenju, ki se je še danes skrivaj sramujem. Nekakšno opravičilo pred samim sabo sem že imel - bilo mi je žal starega, ki je imel na ta dan rojstni dan in ki sem mu posvetil to majhno, jebeno plaketo -, vendar je bilo to opravičilo prav tako bedno, kot je bila bedna utemeljitev društva novinarjev, da nagrado za intervju leta dodeli človeku, ki je nekoč časten poklic zreduciral na servis za politične, obveščevalne in mafijske klane.

Njegov intervju je bil - in Pukanić tega ni skrival - nekakšen blazen poskus posredovanja med pobeglim generalom, hrvaškim državnim vrhom in haaškim sodiščem, ki mu je Ante Gotovina prek časopisa poslal svoje pogoje za vdajo. Ivo Pukanić si je vtepel v glavo, da rešuje generala in hrvaško državo: s svojimi zvezami v obveščevalno-kriminalnem podzemlju je našel generala - pravzaprav bi bilo bolj prav reči, da je general našel njega -, potem pa se podal na misijo, se skrivaj sestajal z britanskim in ameriškim veleposlanikom, s tožilci haaškega sodišča, hrvaškimi ministri in predsednikom - ves ta groteskni tako imenovani intervju je bil v resnici navadna obveščevalna operacija. To je bilo vse drugo, samo novinarstvo ne.

Natančno leto dni kasneje, maja 2005, je na Hrvaškem izbruhnil škandal s ponarejenimi dokumenti, ki jih je obveščevalno podzemlje izdelalo za Anteja Gotovino in s katerimi se je pobegli general potepal po svetu ter se prijavljal v hotelskih recepcijah mondenih letovišč. Ponarejeni dokumenti so se glasili na ime Kristijan Horvat, poleg potnega lista, osebne izkaznice in kreditnih kartic pa je bila med njimi tudi - novinarska izkaznica.

Kaj bo pobeglemu generalu novinarska izkaznica? - se je tedaj spraševala začudena javnost. Osuplost je bila razumljiva, saj je bila javnost še vedno ujeta v zakoreninjene predstave, da časopise delajo novinarji in da je novinarski poklic iskanje resnice. Nobena druga stvar ni tega starinskega, romantičnega koncepta novinarstva na Hrvaškem tako zelo simbolično in dokončno pokopala kot odkritje novinarske izkaznice Anteja Gotovine. Z letom dni zamude smo izvedeli, da so nagrado društva novinarjev pravzaprav zaradi grobega spregleda podelili Pukaniću namesto klatireporterju Anteju Gotovini, za njegov sijajni intervju z Ivom Pukanićem, odličnim poznavalcem političnega, obveščevalnega in kriminalnega podzemlja.

Vse do strašne eksplozije na parkirišču pred uredništvom Nacionala pred nekaj dnevi, ko so Pukanića ubili, je bil intervju z Gotovino najbolj nazoren, čeprav ne edini primer, kako deluje hrvaško novinarstvo. Pukanićev Nacional pa vzorčni primer tiska kot golega posrednika med raznimi političnimi in mafijskimi interesnimi skupinami, samo še enega sredstva za prevare, grožnje, podtikanja in izsiljevanje varščine, prav kakor bejzbolski kij ali pištola.

Resnici na ljubo, mafija je sporočila že prej pošiljala prek časopisov: kliše popularne kulture in mafijske urbane legende je riba, zavita v časopis, kot sporočilo "Spal boš z ribami". Hrvaška mafija je prepoznala potencial komunikacije prek ribe, zavite v časopis, in s tem namenom začela - izdajati časopis. Tako je nastal Nacional.

Umor Iva Pukanića je seveda strašen dogodek. Strašen ne glede na to, ali so ga ubili zaradi pisanja ali dolgov njegove žene, kot namiguje Nacional v prvi številki po umoru. Četudi bi ga ubili zaradi pisanja - proizvodnja papirja za zavijanje rib se samo še na Hrvaškem imenuje novinarstvo -, ni zaradi tega, ker Pukanić ni bil novinar, dogodek nič manj strašen. Morda je zato še strašnejši. Zato, ker je umor lastnika Nacionala strel v že tako mrtvo novinarstvo, tako kot mafija "potrjuje" svoje žrtve.

Zato se na Hrvaškem po brutalnem umoru Iva Pukanića niso ustavili rotacijski stroji v znamenje protesta in pietete in društvo novinarjev - prav tisto, ki ga je pred leti nagradilo z nagrado za intervju leta - ni razglasilo internega dneva žalovanja. Paradoksalno, in vendar popopolnoma logično, so Pukanića kot žrtev atentata v resnici objokovali samo tisti, ki jim je bil zanesljiv servis - od predsednika Mesića do mafijskega bosa Hrvoja Petrača. Paradoksalno, in vendar popolnoma logično, so ga kot novinarja pokopali tisti, ki so vedeli, da Pukanić pravzaprav nikoli ni bil novinar.

Konec koncev je bil vsak njihov venec, vsak šopek rož, vsaka osmrtnica v časopisih vendarle samo gesta poklicne solidarnosti. Kajti ne gre dvomiti, da imajo pisci nekrologov novinarju Ivu Pukaniću novinarske izkaznice. Z gotovostjo vemo vsaj za enega izmed njih: iz pripora v Haagu je tople besede sočutja uredništvu Nacionala poslal znani in po krivici podcenjeni hrvaški novinar Kristijan Horvat.