Takratna spominska slovesnost na dogodke iz maja leta 1945, ko so Angleži z avstrijske Koroške Titovim partizanom vrnili pobegle slovenske domobrance, je bila namreč le izrazito populistični odgovor prve demokratično izvoljene slovenske oblasti na narodovo polpreteklo zgodovino, njeno snubljenje »frontmana« sosednjih protislovensko nasršenih nacionalistov pa povratni nož v hrbet naroda, ki ga ni razdelila samo ideologija, ampak tudi meje, ki so njegove dele grobo odrezale od matice.

Haider pred skoraj dvema desetletjema ni zamudil priložnosti, da bi Peterletu in Ruplu dal vedeti, da sta dobrodošla gosta, dokler sta pridna soseda, ki se ne vtikata v avstrijske in še manj koroške zadeve, zato pa se tudi sam, kot vzoren sosed, ne bo vtikal v »družinske« zdrahe na jugu karavanškega zidu. Tako ju je v narodni noši in z ženo Claudio v dirndlu raje veseljaško gostil v prijetnem »gasthausu« zunaj Celovca, hkrati pa razlagal, da ima Avstrija (in Koroška) s Slovenijo ene, z Jugoslavijo pa druge odnose, ter da se ga tisto, kar se je dogajalo med slednjo in zavezniki, ravno ne tiče.

Tako je tudi ostalo. Vse do Haiderjeve nesrečne smrti. Ljubljani je bil koroški nacionalist, četudi iz Zgornje Avstrije, večinoma ljub, zagotovo pa nikoli resnično problematičen. Tudi po volitvah leta 1999, ko se je Avstrija zaradi njega znašla v primežu evropskega negodovanja in kilavih političnih sankcij, se je premier Drnovšek za božič zasebno družil z glavarjem v njegovi deželi, vzpostavitev modro-črne koalicije pa pospremil z besedami, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha, oziroma da bo nevaren skrajno desni zavoj avstrijske vlade Slovenija ocenjevala po njeni nadaljnji vožnji. Haider se je takrat trkal po prsih in se cinično pridušal, da se ga boji vsa Evropa, da se ga bojita velika Amerika in predsednik Clinton, mala Slovenija pa ga je imela bolj za ljubitelja Hochstuhla (karavanškega, ne tistega na dunajskem Ballhausplatzu) in nagajivega sosedovega otroka.
V evropskem merilu Haider dejansko ni bil nikoli kdove kakšna politična figura niti prava mora, bolj politični diskurz kratkotrajne tretje poti na prelomu stoletja. Za Slovenijo v odnosih z Avstrijo in še posebno do lastne manjšine na Koroškem pa je bil zagotovo večji kamen spotike, kot je kadar koli od osamosvojitve priznavala. Dejstvo je, da je njegov politični vzpon od prihoda v zvezni parlament, kjer je leta 1979 postal najmlajši poslanec, prek prevzema svobodnjaške stranke do deželnega glavarja desetletje pozneje dodobra vznemirjal zamejske Slovence, katerih »pravoverno« krilo je imelo pred razpadom Jugoslavije v Ljubljani kar močan glas. Toda ta je zamrl v ideološki kakofoniji, ki se je zlila prek meja nove slovenske države, blagodejen padec deželnega glavarja zaradi hvaljenja Hitlerjevega zaposlovalnega programa pa je bil dovolj, da je Jörgu Haiderju odsihmal slovenska oblast dodelila zgolj vlogo najljubšega sovražnika. Tistega pač, ki je prišel prav, ko je bilo smotrno Dunaju vreči v obraz, da Slovenijo še gleda po habsburško, sicer pa je z njim delila večino (skritih) misli. Nedvomno je pri tem igral svojevrstno vlogo Haiderjev politični talent, ki je očaral tudi novodobne slovenske oblastnike. Njegovo obvladanje dežele Koroške je bilo zlahka prenosljivo v deželo slovensko, pa naj je šlo za romantični nacionalizem in tujce (ki so pri nas večinoma bivši bratje) ali pa nespoštovanje odločb ustavnega sodišča, splošno politično netolerantnost, sprenevedanje in ignoranco.
Haiderjevo opozorilo Sloveniji ob obletnici koroškega plebiscita, naj se ne igra z ognjem, ko Dunaju postavlja pogoje iz Avstrijske državne pogodbe glede uresničitve 7. člena, je nesrečno postalo njegova politična oporoka slovenski oblasti in manjšini. Brez njiju bi bil vsekakor talentiran politik, vprašanje pa je, ali tudi tolikšen politični veljak, da za njim omenjajo pravo politično praznino ne le na Koroškem, ampak tudi v Avstriji. Ta bo morda hitro zapolnjena, morebitna združitev njegove bivše FPÖ in sedanjega Zavezništva za prihodnost Avstrije pa mu lahko izpiše končno biografijo posebneža, ki se je družil z Gadafijem in Sadamom, na Dunaj pa je imel omejen dostop. Koroška praznina pa bo dala odgovor o Haiderjevi pravi vrednosti.

Drnovšek je spomladi leta 2000 za madridski dnevnik ABC zapisal: »Konec koncev sploh ni pomembno, kaj Haider govori in počne. Na njegov populizem je Evropa odgovorila na populističen način. Tako kot populisti desnice demonizirajo tujce, manjšino, zunanjo nevarnost, tako evropski demokrati danes demonizirajo Haiderja.« S Haiderjevo smrtjo je torej pričakovati, da bo vsaj Koroška rešena omenjenih demonov, a globoka žalost, ki ji zadržano sledijo njegove prve žrtve – zamejski Slovenci in varuhi v matici – kaže še na drugo vlogo razvpitega skrajnega desničarja. Bil je katalizator razraščanja sovraštva do drugih in drugačnih ter rasel z rastjo le-tega na Koroškem, v Avstriji in širše. Praznina, ki bo za njim ostajala, bo pokazala, koliko je tega sovraštva, in ne njegove politične veličine.