Tranzicijska desnica proti generični desnici

"Lahko pa se vprašamo na tem mestu, ali imajo volilci res zmerom prav."

Ministrica in kandidatka NSi Mojca Kucler Dolinar (Dnevnik TV)

***

"Po vstaji 17. julija je dal sekretar zveze pisateljev na Stalinovi aleji deliti letake. Na njih je pisalo, da je ljudstvo zapravilo zaupanje oblasti in da ga le z dvojnim trudom lahko pridobi nazaj. Mar ne bi bilo enostavneje, če bi oblast razpustila ljudstvo in izbrala drugo?"

Predlog Bertolda Brechta po (vzhodno)berlinski ljudski vstaji 17. junija 1953

***

Gotovo poznate slavni Radio Erevan. Bil je okvir šal, ki so se po ustnem izročilu, s standardno formo vprašanja ("Ali je res, da…") in uvoda v odgovor ("Načelno da, vendar…") širile v nekdanji Sovjetski zvezi. Posebno všeč mi je bila naslednja: Vprašanje za Radio Erevan: Je res, da je državljan Vladimir Kaljehim na srečelovu primoskovskih kolhoznikov zadel novo športno kolo? Odgovor Radia Erevan: Načelno da, vendar: 1., kolo ni bilo novo. 2., kolo ni bilo športno. In 3., ni ga zadel na srečelovu, temveč so mu ga ukradli. Tako nekako. Šale sem se spomnil, ko sem prebral neko drugo šalo v nekem spletnem časopisu. Namreč, da naj bi Vlado Miheljak postavljal ljudi na nekakšen "famozni spisek za odstrel" na nacionalki. (Dobesedno tako: "Socialni demokrati, Zares in LDS namreč nameravajo spremeniti razvpiti zakon o RTV in na podlagi tako imenovanega Miheljakovega seznama odstreliti sedanje vodstvo televizije in radia. Na vrhu famoznega Miheljakovega spiska medijske smrti so poleg Možine, Geriča in Radovića še generalni direktor RTV Anton Guzej, direktor radia in kolumnist tednika Reporter Vinko Vasle ter Možinov pomočnik Igor Pirkovič, ki je nekaj tednov pred volitvami prevzel urednikovanje Multimedijskega centra in napisal himno za Janševo SDS".) In še, da naj bi Miheljak v Dnevniku v kolumni zapisal nič manj kot to, "da jih je treba na RTV zamenjati vse, in to tako, da za njimi ne bo ostalo čisto nič..." Ker je Vlado Miheljak moj najbližji sorodnik in preberem vse, kar zapiše, pa se teh besed ne spomnim, niti mi ni znano, da ima veselje in mandat za kadrovska čiščenja, sem preveril direktno pri njem. Zelo se je ujezil, da on podrobnosti o svojih dejanjih vedno izve zadnji. Na direktno vprašanje, ali je res, da je vse po vrsti dajal na spisek za odstrel, pa je dejal, da je načelno sicer res, le da ni on na spisek nikogar dal, ampak so prav tisti, ki jih na spisek ni dal, na "spisek" nezaželenih postavili njega. Da tako menda že nekaj časa namigujejo po medijih ter da mu tudi televizijski novinarji v neformalnih klepetih spontano, a pritajeno povedo, da ga ne upajo vabiti, ker je na nacionalki persona non grata.

A kakorkoli, nacionalka resnično že dolgo ne opravlja svoje funkcije javne televizije. Še več. Je režimsko trobilo. In ravno v ponedeljek po objavi končnih neuradnih izidov volitev je še enkrat slepo služilo svojemu gospodarju. Namreč, organizirali so "slonjo rundo" ("Elefantenrunde" kot Nemci poimenujejo povolilno televizijsko soočenje prvakov strank, ki so se uvrstile v parlament). Manjkal je le leteči slon, ker je bil menda zadržan zaradi udeležbe na IO stranke. O.K., se zgodi. A resnica je drugje. Medtem ko so drugi nakladali v povolilni oddaji, si je Janša vzel pavzo na tem istem IO stranke in priletel v Odmeve. Sam. V velikem formatu. In tolkel po vseh brez tveganja replike. Ter brez ugovarjanja voditelja. Vsekakor je to zadnji, a verjetno ne poslednji hlapčevski poklon gospodarju. In nacionalka je resnično potrebna remonta v temelju, če ne želite več avgusta spremljati ponovitev silvestrskih oddaj, če želite namesto dvajset letih starih dnevnikov videti tudi sveže in neprijetne strani resnice o Patrii (denimo bizarno oddajo Maria finske komercialne televizije, ki jo je najprej nacionalka razglašala kot velik Janšev odgovor finski nacionalni televiziji YLE, a ko so dojeli, da je bil v oddaji osmešen, so prikazali selektivno izrezan povzetek). Temeljni remont pa pomeni, za začetek, spremembo televizijskega zakona. Ki ga je volilcem javno obljubljala celotna leva trojka. In v omenjeni slonji rundi je na dan razglasitev dokončnih rezultatov začel Pahor relativizirati svojo obljubo: zakon bo spremenjen, če bo zanj visok konsenz v celotnem parlamentu!? Zakaj pa bi bila sveža opozicija za spremembo zakona, če ji funkcioniranje televizije po sedanjem (ob obljubi Pahorja, da ne bo kadrovskih zamenjav) dobro služi? In očitno je Pahor, ki je bil skozi celotno volilno kampanjo nesamozavesten, negotov, zmeden, nekompetenten in tako neprepričljiv, da so morali drugi reševati SD pred porazom in opravljati v soočenjih umazan posel, zdaj, ko je spet mogoče iz vsebin preklapljati na izpraznjeno formo, postal samozavesten. Tako je Pahor hitro pozabil, da so mu zmago, ki jo je v ciljni ravnini že zapravil, dobesedno podtaknili. Kako banalno, zdaj, ko je zmaga gotova, se distancira od tistih, brez katerih je ne bi bilo (denimo Jankovića in Kučana), in predvsem od tistih, ki so največ žrtvovali s skupnim nastopom. Namreč, preostala partnerja v trojčku, ki ju je skupno nastavljanje pred kamerami gotovo stalo kar nekaj podpore. Pač, v smislu, da je treba voliti taktično. Torej SD. Nihče sicer ne pričakuje, da se stranka, ki postane relativni zmagovalec, ne bo s tem ponašala. A prehitro pozabiti poti do zmage le ne gre. In ne gre sneti javnih besed. Denimo o popravi krivice Ljubljani. To so na soočenju na TV dali vsi prvaki trojčka in celo Erjavec. In tudi za to so šli Ljubljančani in Ljubljančanke nadpovprečno na volitve in jih obrnili v tesno, a nesporno zmago SD in levice.

Zdi se, da bomo tokrat v delovanju koalicije priča absurdni situaciji. Najšibkejši člen koalicije tokrat ne bo kakšna od pridruženih robnih strank (denimo DeSUS ali SLS), ampak vodila stranka oziroma njen predsednik. Ki je, kot je lucidno ugotovil moj znanec, prevzel odgovornost za spremembe. V isti sapi pa zagotavlja, da sprememb ne bo.

No, ne glede na že čutene težave nove vladne koalicije, je resnična kriza na vidiku na desnici. Janševe paranoidne blodnje o tranzicijski prevari so se končno uresničile. A ne na levici, ampak na desnici. Dejansko lahko rečemo, da je tranzicijska desnica opetnajstila avtentično desnico. Resnično je pravi čudež, da v srcu srednje Evrope, v tradicionalni, ljudski, konzervativni Sloveniji stranke, ki se sklicujejo na krščansko izročilo, padajo druga za drugo. Janša ima prav: Zarota. Z velikim Z. Le da je ne izvaja levica, ampak tranzicijska desnica. Torej ves tisti komplot bivših partijcev, nekoč navdušenih skojevcev, partijskih sekretarčkov, partijskih karieristov, ki bi še Boga opetnajstili za volilni uspeh. Denimo, Rupel je začel tik pred volitvami v svojem novem volilnem okraju, v katerem ni nikoli živel, deloval ali dihal, hoditi k maši. No, Bog je milosten, ni pa slep in je novo ovčico pustil za las pred vrati parlamenta. In res. Kdo vse stoji za najmočnejšo stranko, kdo je v zaledju Janševe desnice! Razni jambreki, jerovški, brejci, rupli etc. Resnično: tranzicijska desnica je pojedla krščanske demokrate.

Krščanska demokracija, kakorkoli bi se že imenovala, je imela po presenetljivi zmagi Peterleta v tekmi za evropski parlament izjemno priložnost za svojo obnovo in osamosvojitev, a so ostali pri netalentiranem Bajuku. Peterle, ki je izjemno popravil svojo javno podobo, pa jo je v štirinajstih dneh predsedniške kampanje zapravil, ker je panično hotel rešiti izgubljeno tekmo, tako da je popolnoma neosnovano in nekorektno diskreditiral Türka. In kar je najbolj absurdno, sam je k porazu prispeval manj kot tranzicijska desnica z ambivalentnim odnosom do njegove kandidature.