Gnojenje tal za skrajno desnico

(Foto: Luka Cjuha)

Niso slovenski uniformiranci s »sindikalnimi izleti« v Lurd na račun davkoplačevalcev krivi, da so romanja v Kelmorajn ušla iz naše zgodovinske zavesti. Toda mesto ob Renu, ki v svoji veličastni katedrali hrani posmrtne ostanke treh kraljev (pravzaprav modrecev) ob Jezusovih jaslicah, ostaja eden reliktov klenega evropskega krščanstva. Ne pa tudi pravovernih meščanov, če pogledamo razmerje sil, ko se je minuli konec tedna njegova posvetnost soočila z verskim fundamentalizmom. Tridnevno zborovanje proti islamizaciji in imigrantski invaziji v Evropo pod krinko obvarovanja krščanskih vrednot se je klavrno razbilo ob zidu tistih, ki so v njem spregledali – prosto po deželnem premierju Jürgnu Rüttgersu – »zlorabo kozmopolitanskega in demokratičnega mesta za mitingaški prostor skrajnodesničarskega nastopaštva proti toleranci, spravi in človečnosti«.

Po policijskih poročilih se je na predvideni prireditveni prostor v središču mesta prebilo kakšnih 40 privržencev gibanja Pro-Köln, nadaljnjim trem stotnijam pa je tritisočglava armada uniformirancev nekaj časa poskušala do njega utreti pot, potem pa se odločila, da ne bo z vodnimi topovi prebijala blokade več deset tisoč »Mi smo Kölnčanov« s transparenti »Znebite se nacistov«, »Ne rasizmu«, »Köln se je uprl«. Povod za visokonapetostni dogodek, ki so ga (po zatrjevanju organizatorjev protiislamizacijske konvencije s »škandalozno pomočjo diktatorske oblasti in policije«) zmagovito sklenile kozmopolitske sile, sta bila dva načrtovana, od zvonikov katedrale trikrat manjša minareta mošeje v okrožju Ehrenfeld, katere gradnjo so pred kratkim odobrile mestne oblasti. Vsebinsko pa je bil širše zastavljen, saj naj bi združil skrajno desnico v izgradnjo »vseevropskega domoljubnega gibanja« proti imigraciji in njenim škodljivim vplivom. Z drugimi besedami – v radikalnejšo obliko tako imenovane fortifikacije Evrope, ki jo bolj ali manj opazno med svoje prednostne naloge vključujejo skorajda vse politične sile na stari celini.

Prav slednje gladko zmago »Mi smo Kölnčanov« postavlja pod velik vprašaj. Milijonsko mesto ob Renu s tretjino imigrantskega življa (po rodu ali neposredno) ter okoli 120.000 veroizpovedujočimi se muslimani velja za integracijsko najuspešnejše v Nemčiji in Evropi nasploh. Ko so sindikati, protirasistična gibanja, varuhi človekovih pravic in tudi cerkveni dostojanstveniki obsodili protiislamizacijsko konvencijo ter pozvali k sobotnemu nasprotnemu shodu, je bilo jasno, da bodo imeli tisoči vpoklicanih policistov opraviti s slednjimi in ne desničarskimi skrajneži, ki so optimistično pričakovali 1500 zborovalcev, na koncu pa so se morali sami organizatorji zateči na rečno ladjo, da so ubežali kamenju in z barvo napolnjenim balonom. Skrajnostnih sredstev v Kölnu niso uporabili skrajneži, marveč tisti, ki naj bi predstavljali pravo civilno družbo, zgrajeno na toleranci in dialogu, utemeljenem s svobodo izražanja mnenj.

Muslimani resda prestavljajo drugo najštevilčnejšo versko skupino v Evropi, a so s svojimi 18 milijoni utopljeni v 400-milijonskem morju krščanstva. Do preloma tisočletja so bili kvečjemu neintegrirani deli v evropsko telo, tako kot mnogi imigranti druge vere, rase ali celo samo narodnosti, ki so dolgo veljali za začasno delovno silo. V osemdesetih in začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja so bila odprtja vse večjih mošej od Nemčije do Velike Britanije celo politični dogodki, v katerih so se sončili lokalni politiki, da bi izkazovali svoje svetovljanstvo. Nova evropska islamofobija se je razcvetela po zloglasnem enajstem septembru (in kasnejših bombnih napadih v Madridu in Londonu), ki pa je imel več povezave z vsestranskim ameriškim imperializmom kot pa z vero, a je porodil enostavno formulo: islam = fundamentalizem = terorizem. Posledično so mošeje postale teroristična gnezda, v boju proti terorizmu pa najopaznejše tarče. Tako, denimo, švicarski ljudski stranki ni bilo težko zbrati 200.000 podpisov za nacionalni referendum o ustavni prepovedi gradnje minaretov, italijanski notranji minister Roberto Maroni je pred dnevi zahteval zaprtje mošeje v Milanu, ker verniki po petkovi molitvi iritirajo okoliške stanovalce, v Bologni so aprila gradnjo mošeje oblasti blokirale z iracionalno zahtevo po imenih več tisoč donatorjev (bodo morda podobno zahtevale za katoliške nabirke?), na avstrijskem Koroškem pa so uspešno zatrli ideje o mošejah z odlokom o splošnem videzu in harmoniji naselij in mest.

Po vsej Evropi je kakšnih 6000 mošej. Nekaj sto novih, tudi tako imenovana mega olimpijska mošeja, načrtovana blizu prihodnjega londonskega olimpijskega stadiona, v laicistično naravnani družbi ni nikakršen problem. Postane pa, ko se neti verska vojna, in za to pravzaprav v Evropi gre. Zahteva po umeščanju krščanskih vrednot v evropsko ustavo in nato lizbonsko pogodbo kot temeljna dokumenta Evropske unije je bila jasen poziv na križarski pohod proti heretikom, brezbožnikom in drugače verujočim. Nanj upravljalci držav, domnevno ločenih od cerkve, ne le, da niso ustrezno odgovorili, ampak so ga vzeli za svojega. Zato je bilo treba zborovalce proti islamizaciji stare celine v Kölnu demonstrativno utišati. V resnično laicistični, demokratični in svetovljanski Evropi bi se utišali sami. In znano je, da plevel najbolje raste na pognojeni zemlji.