Veliki pok - česa vendar?

Izraza »veliki pok«, pod katerim je ta teorija postala svetovno znana, tej doktrini ni dal njen začetnik, ampak njen kritik sir Fred Hoyle, ki je to razlago o začetku svetov ironično imenoval »Big Bang«. Čeprav je bil papeški dvor v zadevah znanosti skoraj vedno zelo previden in počasen, pa je v tem primeru nenavadno pohitel, in papeška akademija znanosti je že v letu 1951 to teorijo sprejela kot usklajeno s katoliškim naukom o stvarjenju. Tudi papež Pij XII., ki ni veljal ravno za hipermodernista, je govoril o tej usklajenosti v nekem svojem predavanju iz tistega časa.

Temeljna zamisel Lemaîtreja je »singularnost« (enovitost), iz katere naj bi s tem »prapokom« šele nastali prostor, čas in materija. Lemaître, ki je kot transcendentalist še upošteval elementarno logiko, kakor je današnji, pretežno ateistični nadaljevalci njegove doktrine ne poznajo več in preprosto spregledajo, da v njihovi razlagi sploh ni ničesar, kar bi lahko eksplodiralo in ekspandiralo, je tisto, kar naj bi obstajalo pred »velikim pokom«, imenoval »primordialni atom« ali preprosto »praatom«. Ker pa Lemaître svojo hipotezo »velikega poka« enači z aktom Božjega stvarjenja, s tem zapušča temeljni biblijski nauk o stvarjenju »ex nihilo«, torej iz nič, ne pa iz česa že prej obstoječega. S tem, ko je rimska cerkev sprejela nauk svojega duhovnika in znanstvenika, je dokončno zapustila nauk Svetega pisma in dala človeškim naukom prednost pred Božjim.

Če je Lemaître še lahko logično predpostavljal, da je tista »singularnost« eksplodirala, čeprav singularnost, če vemo, kaj to pomeni, ne more eksplodirati ne na molekularni ne na atomski in ne na podatomski ravni, ker je v to fizikalno protislovnost pač uvedel Boga kot tistega, ki lahko tudi singularnost pripravi do eksplozije, pa so današnji nadaljevalci te teorije obsojeni na kričeče protislovje, ko bodisi predpostavljajo, da je »eksplodiral nič« ali pa, da je eksplodiral »primordialni atom«, ne da bi mu pri tem pomagal Bog s čudežnim posegom. Da je doktrina katoliškega duhovnika tako smešno končala v rokah hudih nasprotnikov vsakršne transcendentalnosti in to doktrino uporabljajo predvsem v boju s transcendentalno vero, je pač potrditev svetopisemskega opozorila, ko Pavel v pismu Korinčanom navaja iz Izaija: »Saj je pisano: Uničil bom modrost modrih, razumnost razumnih bom zavrgel.«

In kaj hočejo dokazati znanstveniki v podzemnih kanalih ogromnega, 27 km dolgega pospeševalnika delcev 100 m globoko pod površino Ženeve? Nič manj kot dognati, kako je potekal tisti bajeslovni »prapok«. A če bi znali ob tem, da so gotovo nenadkriljivi fiziki in matematiki, še kaj elementarne logike, bi vedeli, da je tak poskus lahko smiseln le, če bi ga opravili v razmerah, ki naj bi po njihovi teoriji tedaj vladale: ob eksistenci zgolj singularnosti, praatoma, in ničesar drugega. Inscenirati potek nastajanja sveta v svetu, ki je že kar nekaj časa „na svetu”, mogoče ni tako težko, vsekakor pa ne more prav nič povedati o njegovem nastanku, saj je izveden na osnovi že davno nastalega. To je podobno kakor v anekdoti o diskusiji med bogoslovcem in ateističnim biologom (denimo Dawkinsom), ki je kristjanu obljubil, da bo umetno proizvedel življenje in tako dokazal odvečnost Boga. Rekel je: »Če torej vzamem pest zemlje...« in je res vzel na vrtu pest zemlje – tedaj pa ga je bogoslovec prekinil: »Pusti zemljo, ki jo je naredil Gospod, lepo pri miru in naredi svojo!«

Stvar je v svojem norem zaletu podobna mitu o »umetni inteligenci«, ki je bil v svoji moderni različici spočet na konferenci znanstvenikov Dartmouth College leta 1956, kjer je McCarthy, eden od njenih pobudnikov, začel uporabljati pojem umetne inteligence (»artificial intelligence«). Nesmislu pa je novega zaleta dala šala v Ameriki živečega nemškega znanstvenika judovskega rodu Josepha Weinzenbauma (1923–2008), enega očetov sodobne informatike, kibernetike in računalništva, ki je sestavil razmeroma preprost računalniški program ELIZA, v katerem je simuliral dialog psihiatra s pacientom. Nagajivi znanstvenik je imel največji problem, kako prepričati lahkoverne navdušence, ki so preiskovali svojo duševnost z njegovim šaljivim programom, da računalnik ni in ne more biti oseba, ki bi imela lastno inteligenco in bi z njo lahko vodila resničen psihološki posvet. Sugestija igrice je bila tako močna, da ji še danes nasedajo ljudje, ki so sicer odlični strokovnjaki v računalništvu, a imajo spet težave z elementarno logiko, ko ne razumejo, da je to, kar v stroju ustvarja vtis lastne inteligence, v resnici le »konzervirana« inteligenca programerja in nič drugega.
Vsi ti poskusi pa se stekajo v en sam cilj: dokazati, da je predpostavka Stvarnika, kakor se je Napoleonu menda domišljavo izrazil kemik Antoine Laurent de Lavoisier, odveč.

Bistvene postavke ustvarjenega sveta nam ostajajo zaklenjena skrivnost. Salomon pravi v Pridigarju, da »človek dela, ki ga je Bog naredil, ne more doumeti od začetka do konca«. In malo nato: »Človek ne more doumeti dogajanja, ki se godi pod soncem. Kakor koli se človek trudi, da bi ga preiskal, ga ne more doumeti. Četudi modri misli, da ga pozna, ga ne more doumeti.« Juditina knjiga pa nas svari: »Saj niti globine človeškega srca ne morete raziskati niti misli človeškega razuma ne morete doumeti. Kako boste tedaj preiskali Boga, ki je ustvaril vse to? Kako boste spoznali njegov um? Kako doumeli njegovo misel? Nikar, o bratje, nikar ne dražite jeze Gospoda, našega Boga.”

Izsek

"Človek dela, ki ga je Bog naredil, ne more doumeti od začetka do konca." (Pridigar 3,11).