Norčevanje iz pravičnosti

Seveda so jo vprašali tudi, kako si predstavlja rešitev slovenskega vprašanja na Koroškem, predvsem kar zadeva postavitev dvojezičnih krajevnih napisov v krajih, ki bi po sklepu avstrijskega ustavnega sodišča take napise morali imeti, pa jih nimajo, ker deželni glavar nekaznovano ignorira sklepe ustavnega sodišča, čeprav je sam strokovnjak za ustavno pravo in tako nima izgovora. Socialisti so bili seveda vedno veliki prijatelji Slovencev in pravičnosti do njih, kar so Slovenci najbolj čutili v času dolgotrajnega vladnega monopola socialista Leopolda Wagnerja. Tudi zdaj ni drugače. Prepričana socialistka je jasno odgovorila, da so bili socialdemokrati vedno za pravično rešitev tega vprašanja in da se priznavajo tudi k izrekom ustavnega sodišča, a rešitev ne sme mimo Koroške – beri: dr. Haiderja. V čem so torej socialdemokrati boljši od skrajno nacionalistične Haiderjeve stranke BZÖ (odcepljenih svobodnjakov)? Vsaj kar zadeva pojmovanje prava in pravičnosti prav v ničemer! Prav tako kakor svobodnjaki, s takimi stališči tudi socialdemokrati spodjedajo temelje pravne države in pripravljajo pot morebitnemu, a nikakor ne tako neverjetnemu prihodnjemu tiranu, kakor se je to dogajalo že v prvi avstrijski republiki in v weimarski Nemčiji, s prav tako neslavno vlogo »demokratične levice«.

Te dni sem poslušal prvi program slovenskega radia, kjer so poslušalci v neki kontaktni oddaji izražali svoja mnenja o obtožbah na račun slovenskega vladnega šefa Janeza Janše, da naj bi tudi sam sprejel podkupnino od finskega podjetja za nakup oklepnikov za slovensko vojsko. Že po nekaj klicih sem zaznal sistem, ki ga mogoče na take reči manj pozoren poslušalec ne bi slišal. Kadar se je kdo v svojem oglašanju obregnil ob Janšo in skupaj z večjim delom slovenske medijske scene razglašal Janšo za "jasno" krivega, preden bi kdo njegovo krivdo dokazal na sodišču, se je moderatorka vedla korektno in njegove izjave ni komentirala. Čim pa se je oglasil kdo, ki je opozoril na to, da obtožba še ni obsodba, in da je v hipu, kadar se v smislu sodbe razglaša obrekovanje in napad na čast in dobro ime obtoženega - govorim seveda o medijsko obtoženem, saj zoper Janšo ni vložena nobena pravna tožba! - je postala moderatorka zgovornejša in je takega klicatelja brž poučila: "Hvala za vaš klic, ampak to je seveda vaše mnenje..." No, čigavo pa, pametna deklica? Namen teh dosledno ponavljajočih se komentarjev je očitno bil, da bi klici, ki Janše niso obtoževali, ampak so ga branili, brez vsake možnosti spregleda obveljali kot nekaj subjektivnega, kar pač kdo v demokraciji sme reči, a nima nikakršne širše veljave - nasprotno pa naj bi klici, ki so Janšo obtoževali, ne da bi lahko predložili en sam dokaz, imeli veljavo širšega "družbenega" konsenza. Luškan trikec za zavajanje ljudi in za metanje megle tja, kjer bi najbolj potrebovali jasnino in ostro luč. Tudi tako vedenje ni v prid utrjevanja pravne in demokratično vodene države. Svetla izjema v tem skoraj enodušnem senatu medijske justice, ki za obsodbo ne potrebuje ne procesa ne prič in ne dokazov, je kolumna Marka Crnkoviča v Dnevniku, ki je kot eden redkih pokazal čut za pravičnost in pošteno igro.

Za bralce, ki imajo v glavi morda še manj zmogljiv procesor za Commodore 16 in bi iz tega pisanja hoteli sklepati na moje volilno priporočilo ali na mojo politično bližino do Janeza Janše, naj samemu sebi ukradem nekaj bajtov prostora in povem, da Janez Janša niti po stilu osebnega življenja niti po politični in nazorski usmeritvi ni človek moje izbire ali celo priporočila. A je vsekakor človek in tako vreden dobrega imena in časti, predvsem pa pravične obravnave. Celo tega ne trdim, da je glede na medijske obtožbe nedolžen. Trdim le, da njegove morebitne krivde ne more ugotoviti strankarsko zaslepljeni medijski linč, ampak samo nepristransko sodišče, do tedaj pa tudi zanj velja predpostavka nekrivde, ki je temelj pravnemu sistemu civiliziranega sveta.

To sta samo dva aktualna in medijsko bolj razglašena primera izrazitega pomanjkanja čuta za pravičnost v našem času.

Kristjan nima nobenega razloga, da bi se temu naraščanju nezakonitosti in krivic čudil in da bi ga to metalo iz ravnotežja. Odpre naj 24. poglavje Evangelija po Mateju, kjer Jezus napoveduje uvod v poslednje čase. Tam bo prebral: "Vzdignil se bo namreč narod proti narodu in kraljestvo proti kraljestvu in lakote in potresi bodo na raznih krajih. Takrat vas bodo izročali v stisko in vas morili. Vsi narodi vas bodo sovražili zaradi mojega imena. (...) Vstalo bo veliko lažnih prerokov in bodo mnoge zavedli. Ker se bo nepostavnost povečala, se bo ljubezen pri mnogih ohladila. Kdor pa bo vztrajal do konca, bo rešen." Govor je o našem času. Nepostavnost se je povečala, ljubezen pri mnogih ohladila. Deset minut vožnje po slovenskih cestah evangelista potrdi. V Sloveniji kristjanov še ne izročajo sodiščem in jih še ne morijo, to delajo v Turčiji, na Kitajskem, v Indiji, nekaterih muslimanskih državah. A Evropa že ima v predalih osnutke novih zakonov, ki bodo lahko tudi kristjana spravili pred človeško sodišče. Klavzula o "sovražnem govoru", ki velja predvsem za kristjane, ne velja pa, če kdo obrekuje vlado, ki ni levičarska, je že začetek tega, kar se napoveduje.

Stvar kristjanov ni, da se temu razvoju na silo upirajo, v tem naj vidi izpolnitev prerokb. Je pa njegova stvar, kar naroča Pavel v 2. pismu Korinčanom: "Ne dajte se vpregati v jarem z neverniki. Kaj imata namreč skupnega pravičnost in nepostavnost? Kakšno občestvo ima luč s temo?" To ni klic k sovražnosti ali tudi samo neprijaznosti, kakor bi kdo utegnil sklepati, ker ne pozna Pisma in duha, ki ga preveva. Kristjan se mora naučiti, da lahko z nevernikom popije kavo, ne sme pa z njim piti istega mentalnega strupa nepostavnosti in ohlajene ljubezni.