Je voliti res kristjanova dolžnost?

To pa je tudi čas, ko konstantinovske cerkve svoje pripadnike v pridigah in v cerkvenem tisku opozarjajo, naj ne zanemarijo udeležbe pri volitvah.

Le malokdo izmed teh, ki išče orientacijo za svoje civilno življenje in delovanje pri voditeljih svoje cerkve, si drzne, kot otrok v Andersenovi pravljici, nedolžno vprašati: Gospod katehet, ali je to sploh res? Na kaj pa svojo trditev naslanjate? Dobro, v katekizmu je o tem nekaj besed, a to je človeška in ne Božja beseda. Mi lahko pokažete kakšno mesto v Bibliji, ki bi ta vaš predvolilni apel potrjevalo in utemeljevalo?

V Jobovi knjigi beremo o Bogu, kako: »Mogotce odstranja brez preiskave in postavlja druge na njihovo mesto.« In pri preroku Danielu: »On spreminja čase in dobe, odstavlja kralje in postavlja kralje.« In v Lukovem evangeliju izvemo iz ust Marije, ki je nosila Gospoda: »Mogočne je vrgel s prestolov in povišal je nizke.« V Janezovem evangeliju pa beremo Jezusovo priznanje Pilatu, cesarjevemu namestniku: »Nobene oblasti bi ne imel nad menoj, če bi ti ne bilo dano od zgoraj.« Pove mu, kar vsakdo bere, od kod ta oblast je, pove pa tudi, kar skoraj vsi spregledajo, da mu jo Jezus priznava, čeprav ve, da ga bo prav ta oblast le malo pozneje izročila križanju. Kakor koli obračam, v Bibliji ni dane nobene osnove za to, da bi si ljudje lahko izbirali oblastnike sami. Postavlja in odstavlja jih Bog – in ob koncu njihove oblasti in življenja na tem svetu jih tudi pokliče na odgovornost za to, kako so svojo oblast izvrševali. Če bi ne bilo tako, bi bil Hitlerjev "eksistencialistični" samomor po vsem tem, kar je storil in pustil za seboj, strašno norčevanje celo iz tistega ostanka čuta pravičnosti, kolikor ga ima v sebi padli in od Boga obsojeni človek.

Zamisel francoske revolucije, po kateri naj bi prihajala oblast iz ljudstva in naj bi bila ljudstvu izključno odgovorna, je del velikega odpada od Boga in upora zoper Boga v obdobju kartezijanske paradigme, v katerem še vedno živimo. Tako v Bibliji ni nikakršne osnove za to, da bi bila volilna udeležba celo kar verska in krščanska dolžnost, saj tam ni osnove niti za to, da bi si državljani sami izbirali oblast.

To seveda ne pomeni, da bi Biblija vnaprej zanikala upravičenost kakršnih koli volitev. Gre le za to, da je bistvena razlika, ali vidijo udeleženci in organizatorji volitev, pa seveda tudi kandidati, njihov pomen po francoskem ali po ameriškem izročilu. Torej, po francosko, da na volitvah volilec izrazi SVOJO voljo, kdo naj mu vlada, ali, po ameriško, da na volitvah volilec polaga odločitev v Božje roke in ga v molitvi prosi za duhovno pomoč, da bi volil tako, da bi se v tem izrazila NJEGOVA, namreč Božja volja. Kar torej Biblija zavrača, ni instrument volitev, ki ga pozna tudi zgodovina prve Cerkve, kot beremo v Apostolskih delih, ampak napačni, namreč homocentrični, torej poganski duh, ki je skrit za tem instrumentom. To je seveda shematska razdelitev, saj danes najbrž večina Američanov voli po "francosko", torej misleč, da izkazujejo lastno človeško voljo - resnični kristjani pa lahko tudi v državah z izročilom francoske revolucije glasujejo po "ameriško", se pravi tako, da se razumejo kot orodje Božje, ne pa človeške volje. O vsem tem kateheti cesarskih cerkva seveda molčijo kot grob, saj so sami del "francoskega" upora zoper Boga.

Kristjan pa v resnici voli enkrat samkrat. Je namreč monarhist in ne veruje v republiko, ampak v nebeško kraljestvo. Kralja tega kraljestva tudi kristjan s svojim glasom ne more postaviti ali postavitve preprečiti, lahko pa s prav izpolnjenim volilnim listkom izpolni pogoj, po katerem ga bo kralj sprejel za državljana svojega večnega kraljestva. V to fantastično državljanstvo namreč ni mogoče vstopiti kolektivno ali s posredovanjem kake ustanove, tudi če se imenuje "cerkev", ne, ampak izključno samo osebno in neposredno tako, da je človek, ki je priznal svoj postavni in moralni bankrot pred Bogom in ga prosil za odpuščanje in veruje, da ga je prejel, ker je tako obljubljeno po Pismu, obkrožil ime tega kralja, ime Jezusa Kristusa. V Dejanjih beremo: "V nikomer drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili." Obkrožiti je treba ime Jezusa Nazarečana. To so volitve, ki so za kristjana zares obvezne. To niso volitve, ki bi kandidata naredile za kralja ali predsednika; to so volitve, ki narede, če listek prav izpolnimo, če obkrožimo pravo ime, da kralj, ki to ni po volji ljudi, ampak po volji in sklepu svojega večnega Očeta, izvoli takega volilca za svojega, da mu izroči večno veljavni potni list nebeškega kraljestva, ki mu ga nobena zemeljska oblast ne more odvzeti.

Države pa imajo problem dvojnega ali večkratnega državljanstva že tu na zemlji. Koliko bolj so še ljubosumne na državljanstvo, ki si ga je s svojo enkratno udeležbo na volitvah vere in spreobrnitve pridobil na novo rojeni kristjan. Kristjan je namreč v svoji začasni in provizorični zemeljski državi s slabimi kralji in predsedniki, a vendar postavljenimi od zgoraj, nekaj takega, v silno šibki analogiji seveda, kot je agent njenega veličanstva 007 kjer koli na zemeljski obli, kamor ga britanski suveren pošlje opraviti kako misijo. Hudo je, če ga odkrijejo in primejo. A naš agent se smeje, saj ve, kako veliko vladarstvo je za njim, tudi če mu trenutno ne more pomagati iz zagate. Agentu nebeškega kraljestva na zemlji, se pravi kristjanu, pa je njegov večni Kralj vsak čas v pomoč, tudi tam, kamor Elizabetina moč ne seže...