Socializem s človeškim obrazom

Kakšen je moral biti obraz socializma pred Dubčkom, da mu je ta skušal dati »človeškega«? Zdelo se je, da je bil to obraz zveri, o čemer pričujejo nešteta taborišča v vseh državah, kjer je bil na oblasti socializem komunističnega, torej totalitarnega tipa. Sem je sodil tudi jugoslovanski socializem, ki je bil v svoji neizprosni krutosti včasih celo hujši od tistega, ki ga vsaj po opisu preživelih ali iz del Aleksandra Solženicina poznamo iz sovjetskih gulagov.

Tedaj se nisem mogel vprašati, zakaj je »nekdo« dopustil, da je bilo tako lepo in globoko upanje evropskega človeštva tako grobo povoženo in zdrobljeno pod gosenicami tankov sovjetskega bloka, saj ateizem ne pozna Očeta človeške zgodovine. A že čez nekaj let, ko sem dobil vsaj neko osnovno vero, da ta najvišja instanca obstaja, in si je ta vera privzela pač najbližjo katoliško obliko, ki je imela tedaj še dodatno privlačnost, ker se je zdela to edina resna in realno obstoječa opozicija vladajočemu totalitarizmu, se mi je oglasilo vprašanje Bogu: Zakaj nisi pomagal Dubčku, zakaj si dal zmago očitno krivični vojski sovjetskega imperija Leonida Brežnjeva?

Šele vera v razodetega Boga Abrahama, Izaka in Jakoba, kot jo uči Biblija, mi je odprla oči. Tudi socializem Lenina, Stalina, Tita, Mao Cetunga in Pol Pota, Enverja Hodže in drugih tiranov, ki so si uzurpirali teoretično navezo na Marxa in Engelsa, je bil socializem s človeškim obrazom in ne z obrazom zveri, kot se mi je zdelo prej. Dubčkova zmota je bila, četudi prijazno in dobrohotno mišljena, vendarle v osnovi enaka zmoti prej naštetih tiranov. To zmoto pa z njimi delijo tudi vse svetovne religije, tudi tista, ki sem ji sam tako dolgo pripadal. To je rousseujevska zmota o samo po sebi »dobrem« človeku, ki naj bi ga pokvarile neustrezne družbene razmere, in naj bi bilo to bodisi z reformami, kot menijo demokratični socialisti, ali z revolucijo, kot menijo nedemokratični socialisti, ali pa z zunanjimi oblikami, rituali in izročili institucionalizirane »pobožnosti«, kot menijo predstavniki svetovnih religij, mogoče popraviti in znova vzpostaviti družbo pravičnosti, v kateri bi se uveljavljalo to »dobro jedro« v človeku. Človeški obraz je še kako imel tudi Hitlerjev nacionalni socializem in prav tako fašistični korporativizmi Mussolinija, Salazarja in Franca. To namreč, kar skušamo označiti s sintagmo »človeški obraz«, v resnici ni nič lepega in nič prida. Zgodovina, tudi najnovejša, tudi ta o povoženem Dubčkovem poskusu »socializma s človeškim obrazom«, potrjuje Biblijo in njen pogled na človeka kot le malokaj drugega. Ta pa pravi, kot beremo že pri kralju Salomonu: »Spoznal sem, da ni dobrega v njih, razen da se veselijo in delajo dobro v svojem življenju.« Še Sirah, čigar knjiga je sicer apokrif, pravi o človeku: »Celo kadar stori kaj dobrega, stori to le po pomoti, nazadnje pa pokaže svojo zlobo.« Apostol Pavel pa pravi v pismu Rimljanom: »Vem namreč, da v meni, hočem reči v mojem mesu, ni nič dobrega; kajti dobro hoteti je sicer v moji môči, dobro delati pa ni.« Iz dveh psalmov pa povzame: »Ni pravičnega, niti enega, ni razumnega. Vsi so zablodili, vsi skupaj so se izpridili; ni ga, ki bi delal dobro.« In Jezus sam pravi o domnevni dobroti človeka: »Nihče ni dober razen enega, Boga!«

Posloviti se kaže od navade, da pojavu, ki nam ni všeč ali nas globoko prizadene, odrekamo človeškost in mu začnemo pripisovati živalskost. Resnica je prav nasprotna: živali ne poznajo dachavskih procesov ljudje, "socialisti s človeškim obrazom", pa so ga uprizorili in usmrtili vrsto ljudi, ki so "zagrešili" to, da so se komaj živi vendarle vrnili iz nemškega taborišča! Prav v teh dneh sem izvedel, da je bil na seznamu obtoženih, na tem resničnem spomeniku NOB, tudi moj rojak dr. Franc Sušnik, ustanovitelj gimnazije na Ravnah, ki se je komaj živ vrnil iz Dachaua. Ko se zanj ne bi zavzeli nekateri funkcionarji, ki jim je bil profesor na mariborskem učiteljišču v času kraljevine Jugoslavije, bi bil ustreljen kot vrsta drugih. Vse to pa ni živalsko, tudi zverinsko ne, saj zveri tako ne delajo niti s plenom, ki ga potrebujejo za hrano - to je bistveno človeško! Prava oznaka strašnosti tako ni, da si do koga "svinja" - oh, kako čudovito bi bilo, ko bi bili politični zaporniki in taboriščniki komunizma v rokah resničnih in prijaznih svinj! Prava oznaka strašnosti je, da si do koga človek, namreč nespreobrnjen in neodrešen človek, ki ima hudiča za očeta.

Ni bil utopičen samo socializem, kot so si ga predstavljali navdušeni aristokrati 18. stoletja, enako utopičen je vsak socializem, tudi Dubčkov, tudi demokratičen, saj tedaj pač sploh socializem ni. Realen socializem, v tem je imel Brežnjev prav, je možen samo z rabo prisile in nasilja, saj se padli človek prostovoljno ne more odreči nobenemu privilegiju in nobeni krivici, s katero si privilegije pridobiva in jih brani. A tudi ta jih le na novo razdeli. V to območje utopij sodi enako tudi "krščanski socializem", saj tudi ta izvira iz nepoznavanja Pisma, ki nam obljublja nekaj veliko večjega: Kristusov tisočletni socializem z njegovim bogo-človeškim obrazom, po koncu zgodovine pa večno kraljestvo pravičnega Boga.

Jan Palach, ki se je sredi Prage polil z bencinom, je svoje mlado življenje žrtvoval utopični iluziji. Dubčkov ideal "socializma s človeškim obrazom" je bil namreč uresničen že pod Antoninom Novotnyjem...