Zapor na evropski plaži

Dnevne sobe brez zaves so obrnjene na ulico. Ob sprehodu ob zidu je videti ljudi, ki sedijo za računalniki, pijejo čaj ali gledajo televizijo. Nizozemci so ponosni na to, da nimajo kaj skrivati. Tako kot so skladiščne stavbe za zidom zaprte pogledom, tako je v hišah rezidenčne četrti vse transparentno. Iz bližnjega parka prihajajo kolesarji, ki v prvem jesenskem vetru letijo na vse strani.

Na križišču se zid obrne v levo. Na njegovi desni pa se odpre počitniška arhitektura atlantske plaže. Nad pokrajino dominira hotel z igralnico, ob njem pa restavracije, kavarne in sprehajališča. Nebo tik nad morjem je polno jader deskarjev in padal. Na neskončni peščeni plaži sprehajalci nabirajo školjke. Scheveningen je letoviščni raj za severnjake, ki imajo radi visoke valove, mrzlo morje in močan veter.

Za betonskim zidom pa je zapor, v katerega so zaprli voditelja bosanskih Srbov Radovana Karadžića. Tri kilometre nazaj je Churchillov trg, kjer je mednarodno kazensko sodišče za bivšo Jugoslavijo, kjer bo v petek Karadžić povedal, ali je kriv ali nedolžen. Zapor v Scheveningenu je stara institucija. Nacisti so imeli med drugo svetovno vojno v njem zaprte pripadnike nizozemskega partizanskega odporniškega gibanja, potem pa so v njem končali tudi sami, preden so jih prepeljali v Nürnberg. Slabo uro vožnje proti vzhodu je meja med Nizozemsko in Nemčijo. Razen table z rumenimi zvezdicami in spremembe jezika nič ne govori o tem, da si prestopil državno mejo. Tako je od Haaga do Ljubljane. Od nekoliko sivega Atlantskega oceana do Jadrana teče dolga evropska pokrajina bolj ali manj sinhroniziranih institucij in enotnih vrednot. Tudi sodišče v Haagu je evropska institucija, čeprav jo je ustanovil varnostni svet Združenih narodov in je bil njen prvi tožilec iz Južne Afrike. Predsednik sodišča Fausto Pocar je na vprašanje, zakaj je bilo prvič po Nürnbergu ustanovljeno posebno sodišče za vojne zločince, odgovoril brez pomislekov. "Zato, ker so se vojna grozodejstva zgodila v Evropi." Podobne reči so se desetletja dogajale v Afriki in Aziji. Deležne so bile obsojanja, zgroženosti in humanitarne pomoči, ne pa tudi sodišča, ki bi preganjalo storilce. Jugoslovanske vojne so bile evropska zgodba, zato so na ozemlju Evrope postavili institucijo, ki naj bi poplačala vse račune in nadomestila oboroženo intervencijo.

To še kar samoumevno dejstvo postavlja zanimivo vprašanje. Če je bila to evropska vojna in če je sodišče, ki naj bi na njenem ozemlju ponovno vzpostavilo ravnotežje prava, tudi v Evropi, od kod so prišli ljudje, ki sedijo za visokim zidom ob plaži v Scheveningenu? Odgovor se ponuja sam od sebe. Radovan Karadžić je Evropejec. Njegove žrtve tudi.

Nemci, ki so sedeli v Nürnbergu, so tudi bili Evropejci. Zločini iz Bosne in drugih jugoslovanskih vojn sodijo v isti kontekst kot množica drugih vojnih pohodov, ki so naredili evropsko zgodovino. Obtoženci niso padli z drugega planeta, sodijo jim v njihovi domovini. Pametno je, da si vsaj proces proti Karadžiću ogleda vsa Evropa.

Tukaj nastopi težava. Če hoče ženska iz Srebrenice, ki so ji pobili vso družino, sedeti v sodni dvorani, se ne more usesti v avto in se odpeljati do Haaga. Če ne prej, jo bodo na slovenski meji poslali nazaj. Trčila bo na mejo med Evropo in preostalim svetom. Pridobiti si mora vizum, za katerega veljajo enaki pogoji kot za druge državljane tretjega sveta.

Poleg tega, da to ni prav posebno vljudno, tudi ni pametno. Morda se zdi udobno misliti, da območja proti Istanbulu niso Evropa in da morajo počakati na boljše čase. V Evropi se je kot zares produktivna obnesla nasprotna metoda. Do leta 1945 je bila Nemčija grozna dežela. Vsaj toliko grozna kot Bosna, Hrvaška in Srbija. In vsaj toliko evropska.

Le kako je Nemčija postala tako normalna država, da med njo in Nizozemsko ni drugega kot prometni znak? Zelo preprosto. Leta 1950 se je francoski zunanji minister Robert Schuman spomnil, kako preprečiti tretjo svetovno vojno. "Tako, da postane ne samo nepredstavljiva, ampak materialno nemogoča." Za rekonstrukcijo sta Nemčija in Francija potrebovali premog in jeklo. Leto kasneje so v Parizu sklenili pogodbo o skupnem trgu jekla in premoga, ki so se ji priključile še Holandija, Belgija in Luksemburg. Iz tega je leta 1969 nastala Evropska gospodarska skupnost, predhodnica Evropske unije. Pet let po koncu druge svetovne vojne je bil problem rešen. Vojni zločinci so končali na vešalih, sovražne države pa so bile v jeklenem prijemu ekonomskega in političnega sodelovanja.

Štirinajst let po koncu vojne v Bosni bodo ta teden začeli soditi najbolj odgovornemu politiku za genocid, njegov general je na svobodi, Bosna pa dlje od Evropske unije, kot je bila pred vojno.

Ustanovitev haaškega sodišča je bila genialna ideja. Misel, da bo nadomestila vojno intervencijo, pa je bila naivna. Možnosti za ustanovitev Evropske unije iz nekdanjih sovražnikov ni ustvarilo nürnberško sodišče. To je bilo nujen pogoj za odstranitev največjih zločincev in pomiritev vesti. Zavezniki so Nemčijo denacificirali, kolikor se je dalo, na novo napisali učbenike zgodovine, ji predpisali politični sistem na temeljih liberalne demokracije in prepovedali vsako stranko, ki tudi od daleč diši po Nacionalsocialistični partiji. In potem so jo integrirali nazaj v Evropo.

To je bilo najbolj učinkovito dokončanje vojne v zgodovini sveta. Če je formula dobro delovala, ko je bila Evropa šibka, bi morala učinkovati tudi zdaj, ko je močna. Ko bo celotno ozemlje vojnih zločinov dekontaminirano in prisiljeno v medsebojno odvisnost, bo mogoče razglasiti zmago nad vojno. Leta 1945 se je zdelo nemogoče, da bo Nemčija še kdaj v središču razvoja evropske ideje. V petih letih je bila na silo postavljena tja. Integracija politične blaznosti v ekonomski in politični sistem je dobra ideja. Na tem je nastala moderna Evropa.