Zvoki

Adam Carlson je prisluškoval komaj slišnemu renčanju psa, petnajst sekund kasneje pa je zaslišal letalo. Zvok motorja se je naglo jačal, vse dokler ni letalo preletelo hišo.

Ob svetlobi gole žarnice je pogledal na uro - 2.32! Obrnil se je na trdem improviziranem ležišču in še enkrat s pogledom objel pravokotno sobico z betonskimi zidovi, brez oken, s težkimi hrastovimi vrati. Koliko časa je preživel v tem prostoru? Zdelo se mu je, da dneve in dneve. V resnici pa ni minilo več kot osem ur od trenutka, ko je parkiral svoj avto v garaži in se po stezi napotil v hišo. Takrat sta iz mraka skočila predenj dva človeka. Imela sta zakrita obraza, skozi reže na kapucah jima je videl samo oči. Oba sta bila oborožena.

Zdrznil se je, toda ni se prestrašil.

"Vzemita denar," je dejal, "toda denarnico mi pustita."

Naježil se je ob misli na postopek okoli nabavljanja novih dokumentov. Toda neznanca ni zanimal denar niti njegova denarnica. Večji je zamahnil z revolverjem in s tem pokazal, naj Adam stopi pred njega. Tiho so prišli do avtomobila, ki je bil skrit v gosti senci drevoreda. Tu sta mu zavezala ruto prek oči in odpeljali so se. Najprej se je trudil, da bi spremljal pot, po kateri so se peljali, toda zavijali so zdaj levo, zdaj desno, tako da je na koncu vse pomešal.

Ko so se končno zaustavili, so se odpeljali prek neke gramozne poti. Potem je zaslišal, da se odpirajo neka vrata. Odvezali so mu roke, toda še vedno je imel ruto prek oči. Šli so po nekih zavitih stopnicah. Sneli so mu ruto. Adama je zaslepila nenadna močna svetloba. Ko so se mu oči privadile, je videl, da se nahaja v prostoru, podobnem zaporniški celici. V sobi je bil stol, ozko ležišče, podobno klopi, in miza s papirjem in pisalom.

Takrat je visoki ugrabitelj prvič spregovoril:

"Napišite ženi pismo. Zahtevamo dvesto tisoč dolarjev. Zdaj vam je menda jasno, zakaj smo vas pripeljali sem."

"Toda moja žena je odšla v Evropo na obisk k staršem."

"Mi hočemo dvesto tisoč dolarjev. Nič nas ne zanima, kako jih boste dobili in kdo nam bo predal denar."

"Harold Bannister!" se je domislil Adam. "On je moj advokat in dolgoletni svetovalec."

"Vzemite pisalo, jaz vam bom narekoval."

Adam je napisal:

"Dragi Harold, priskrbi dvesto tisoč dolarjev v bankovcih, ki niso večji od sto dolarjev. Po telefonu te bodo obvestili, kaj moraš potem storiti. Nikar ne pojdi na policijo. Če boš to storil, me nikoli več ne boš videl živega. Adam Carlson."

Visoki ugrabitelj je prebral pismo, pokimal in potem sta skupaj z družabnikom zapustila sobo, ki sta jo za sabo dobro zaklenila.

Adam je legel in zaprl oči. Vprašal se je, me bodo ubili, ko bodo dobili denar? Ne bodo, kajti če bi to nameravali, zakaj bi si potem zakrivali obraze. Vse dokler se bodo trudili, da jih ne prepoznam, moje življenje ni v nevarnosti...

Prebudilo ga je škrtanje v ključavnici. Srce mu je noro bilo, ko je gledal, kako se odpirajo težka vrata.

"Zajtrk," je dejal visoki ugrabitelj in prinesel pladenj s hrano. "Potem boste telefonirali vaši tajnici in ji povedali, da boste najmanj teden dni odsotni. Recite ji, da odhajate na potovanje."

Pripeljali so ga do vrat. Slišal je, da je nekdo zavrtel številke in nato so mu potisnili slušalko v roke. Njegova tajnica se je takoj javila.

"Madge, približno teden dni bom odsoten. Grem na kratek oddih."

"Kje vas lahko najdem, če bo kaj nujnega?"

"Nikjer! Enostavno odpovejte vse sestanke."

"Bi morali še koga poklicati?" je vprašal visoki, "koga, ki ga bo skrbelo, ker vas ni in bi lahko poklical policijo?"

"Mogoče gospo Regan. Ona je moja gospodinja."

"Povejte številko..."

"Gospa Regan?"

"Kaj je z vami? Skrbelo me je že. Vidim, da danes niste zajtrkovali..."

Večerjo je prinesel družabnik večjega ugrabitelja.

"Se je Bannister javil?" ga je vprašal Adam.

Samo odkimal je. Čakal je, ko je Adam jedel, in se nestrpno prestopal z noge na nogo.

Zjutraj je prišel spet večji. Torej se menjata, je zaključil Adam.

"Ste dobili denar?" je glasno dejal.

"Bannistru smo dali rok do četrtka," je odgovoril ugrabitelj.

Ure, dnevi in noči so počasi minevali. Ko je večji ugrabitelj v četrtek prišel k Adamu, je bil njegov glas grob in preteč.

"Bannister okleva," je dejal. "Telefonirali mu boste."

"Svetujem vam, da bodite prepričljivi. Do jutri opoldne naj nabavi denar, ali pa naj pozabi na vse. Razumete, kaj hočem povedati?"

"Harold," slušalka mi je drsela iz potne roke, "zakaj nisi zbral denarja?"

"Adam, si to ti? Ti je dobro?"

"Da, za zdaj! Moji čuvaji pravijo, da zavlačuješ."

"Nikakor! Ni lahko zbrati toliko denarja. Potrebujem dovolj časa. Razmišljal sem o tvojih akcijah, Adam. Iz dneva v dan so višje..."

"Vse prodaj."

"V redu, toda to je popolna izguba. Kaj naj storim s tvojim deležem pri izgradnji stanovanj ob obali? Rogers bi ga odkupil, toda ponuja samo75.000."

"Prodaj! Harold, moraš dobiti denar do jutri opoldne, če ne, bo prepozno."

Še istega večera ob desetih zvečer sta mu večji ugrabitelj in njegov družabnik spet zavezala ruto prek oči, ga odpeljala v avto in ga v mestu izpustila.

Policija je izpraševala Adama do dveh ponoči. Ko so ga nazadnje spustili, ga je čakal Bannister. Tudi on je bil utrujen.

"Jezijo se na mene," je dejal advokat. "Pravijo, da bi jih moral obvestiti o ugrabitvi takoj, ko sem dobil tvoje sporočilo. Pojdiva, peljal te bom domov!"

"Rad bi nekaj popil."

"Ob tem času so kavarne zaprte, toda kozarček lahko popijeva pri meni." Dvajset minut kasneje se je Adam zvalil v udoben naslonjač v Bannisterjevem salonu. Njegov prijatelj je iskal pijačo v bifeju.

"Praviš, da je večji ugrabitelj govoril s čudnim naglasom, kaj pa drugi?" ga je vprašal prek ramena.

"On sploh ni spregovoril v moji prisotnosti," se je spomnil Adam. Zunaj je slišal renčanje psa. Adam se je zdrznil, ko je zaslišal zvok letalskih motorjev.

Pogledal je na uro - 2.32!

Srce mu je močneje udarilo. Od ponedeljka je slišal psa in letalo vedno ob isti uri.

"Nazdraviva," je Bannister dvignil kozarec, "in zaželiva policiji, naj čim prej ujame tvoje ugrabitelje!"

Adam je buljil v tla. Zdelo se mu je, da vidi skozi tla v kleti pravokotno sobo z betonskimi zidovi.

Nasmehnil se je.

"Da," je dejal, "občutek imam, da jih bodo ujeli!"