ENOTNO UČENJE
Program Jaws je v Slovenijo pripeljal
Marino Kačič
, urednik internetnega časopisa za slepe Rikoss. Program je izbral med številnimi drugimi, saj se mu je zdel najbolj uporaben in se je tudi izkazal kot zelo perspektiven. Kačič: "Zdelo se je nemogoče, da bi slepi delovali v okolju Windows, kjer je vse podrejeno sliki. Zdaj seveda ni tako." "Včasih Jaws ni deloval drugače, razen v Wordu, danes pa so z novejšimi različicami Jawsa in Readerja težave že odpravljene," trdi
Ivan Mlačnik
, diplomirani organizator informatike in učitelj računalništva v Centru slepih v Škofji Loki. Mnogi menijo, da bi se slepi in slabovidni morali računalništva učiti enotno, vendar poznajo samo priložnostne tečaje. "Tečaji so nesistematični in različne kakovosti. Slepe učijo videči po svoji logiki, zato je metodologija učenja povsem zgrešena," je prepričan Kačič, ki je računalniški samouk. Pravi, da si mora slepi predvsem dobro znati predstavljati zaslon. V ta namen uporabljajo braillov zaslon. Gre za ploščo, podobno tipkovnici, na kateri se v skladu s prikazom na monitorju izpisujejo črke brajlice. Izpiše se vrstica, kjer se nahaja kurzor, do vseh drugih informacij pa se dokopljemo z ukazom.
NESRAMNE CENE
Predsednik Slepih in slabovidnih intelektualcev
Tomaž Wraber
pri delu z računalnikom uporablja zaslonski povečevalnik Zoomtext, ki izbrani odsek zaslona močno poveča, besedilo pa prebere. "Pri največjih možnih povečavah imam nenadoma na zaslonu le neznaten delček celote. Z besedilom ni težav, nerodno pa je pri slikah." Zoomtext je sicer ustvarjen za prebiranje angleških besedil, a zna tudi slovensko. Tako kot Jaws vsako prebrano besedo počrni. Danes obstajajo že drugi povečevalniki z boljšo grafiko in večjimi povečavami, a je njihova sinteza govora v primerjavi z Zoomtextom slabša. Obstajajo tudi slovenski govorni pretvorniki, ki pa so manj dodelani. Najbolj poznan je Govorec, ki so ga izdelali na Inštitutu Jožefa Stefana skupaj s Fakulteto za elektrotehniko. Govorcu očitajo nekaj pomanjkljivosti, predvsem sintetičnost govora.
Posebna tema pri računalniški opremi za slepe je vsekakor njena cena; je do desetkrat dražja od običajne, če pa k temu prištejemo še nakup druge strojne opreme, je treba v žep seči še globlje. Država sofinancira nakup le nekaterim, recimo delovnim invalidom. To pa pomeni, da si posameznik ne more privoščiti popolne opreme. Največ pomislekov zbuja dejstvo, da država ob tem zaračunava 20-odstotni davek, kar je "nehumano in nesramno", meni Kačič.
