Nevarnost zamašitve žile s krvnim strdkom se še posebej poveča ob velikih operacijah, kot so npr. ortopedske operacije. Tudi ob uspešno izvedenem posegu lahko tromboza ogrozi življenje. Če krvni strdek zamaši žilo, ima to za prizadetega bolnika katastrofalne in smrtno nevarne posledice, npr. srčni infarkt, možgansko kap ali pljučno embolijo. Ob tovrstnih operacijah – samo v ZDA opravijo približno 700.000 zamenjav kolka in kolena letno – imajo pomembno vlogo specialisti hematologi, ki natančno spremljajo in preverjajo bolnikovo stanje, da se tovrstni zapleti ne bi dogajali. Zdravila, ki zmanjšujejo možnost za nastanek tromboze oz. pomagajo zdraviti obstoječo trombozo z zavrtjem ali uravnavanjem koagulacijskega sistema (sistema za strjevanje) v krvi. Trenutno so za preprečevanje venske tromboembolije po ortopedskih operacijah v uporabi nizkomolekularni heparini (enoksaparin) in antagonisti vitamina K (varfarin). Intravenska aplikacija nizkomolekularnih heparinov omejuje njihovo uporabo, veliko bolj praktična za bolnika in tudi za zdravnika pa je peroralna terapija. Na voljo ni drugih peroralnih antikoagulansov razen antagonistov vitamina K, ki pa začnejo delovati počasi; od bolnika do bolnika delujejo precej različno in imajo precej medsebojnih učinkov z drugimi zdravili in s hrano. Zaradi omenjenih dejstev je treba njihovo delovanje natančno nadzorovati, saj je bolnik sicer izpostavljen večjemu tveganju za vensko tromboembolijo oz. hujšo krvavitev.
Novo zdravilo obljublja
Še čisto sveži so podatki iz XXI. kongresa Mednarodnega združenja za trombozo in hemostazo (ISTH – International Society on Thrombosis and Haemostasis), ki predstavljajo novo peroralno antikoagulantno zdravilo rivaroxaban (xarelto). Pri bolnikih, ki so v raziskavi RECORD 3 prejemali rivaroksaban, je bilo sorazmerno tveganje za sestavljeno končno točko za 49 % manjše kot pri bolnikih, ki so prejemali enoksaparin. Sestavljena končna točka je seštevek več dejavnikov: obsegala je globoko vensko trombozo, neusodno pljučno embolijo in umrljivost zaradi vseh vzrokov. Še bolj (62 %) se je ob rivaroksabanu zmanjšalo tveganje za hujšo vensko tromboembolijo, ki je bila sekundarna končna točka raziskave. Delež hujših krvavitev je bil v skupini z rivaroksabanom podobno majhen (0,6 %) kot v skupni z enoksaparinom (0,5 %). V dvojni slepi raziskavi III. faze RECORD 3 je bilo zajeto 2.531 bolnikov z izbirno operacijo za popolno zamenjavo kolena. V raziskavi so ugotavljali varnost in učinkovitost 10 mg rivaroksabana peroralno enkrat dnevno, ki so ga bolniki začeli prejemati od 6 do 8 ur po operaciji; primerjali so ju z enoksaparinom enkrat dnevno, ki so ga bolniki začeli dobivati na večer pred operacijo. Obe shemi zdravljenja so uporabljali od 10 do 14 dni. Glavni raziskovalec Michael R. Lassen, dr. med., iz bolnišnice Hoersholm, Univerza Köbenhaven, Danska, meni, da so ugotovitve študije RECORD 3 izjemno zanimive, saj kažejo, da bi bil lahko rivaroksaban ustreznejši za potrebe številnih bolnikov z ortopedskimi operacijami, posebej pa je poudaril učinkovitost v preprečevanju venske tromboembolije in dober varnosti profil.
Viri:
Drugs 2004; 64; suppl 1: 1–5; Ansell and Berqvist v Journal of Thrombosis and Haemostasis leta 2005, 2006
Circulation 2006