Stroka jo pozna kot eno najresnejših duševnih obolenj, ki jo je nemogoče enostavno definirati, saj je težko predstavljiva in kaže različne obraze. Poleg tega je deležna različnih manipulacij, predvsem v filmski industriji. Še vedno vzbuja strah, bolniki s to boleznijo pa so zaznamovani. Prav dobro jo določajo simptomi in o njih, zdravljenju bolezni, vplivu na bolnika in družine obolelih smo spregovorili s primarijem, dr. Andrejem Žmitkom, specialistom psihiatrije, predstojnikom moškega oddelka Psihiatrične bolnišnice Begunje, ki je tudi eden od strokovnih nosilcev projekta Adhes v Sloveniji.
Bolezenski znaki
Klinična slika je pri posameznih bolnikih zelo različna, vendar pa shizofrenijo dobro določa kombinacija simptomov, ki so razdeljeni v štiri skupine. Pozitivni znaki so skupina simptomov, ki ne delujejo na bolnika pozitivno, ampak pomenijo presežek duševnih stanj, kot so halucinacije in blodnje. Bolnik doživlja vidne motnje zaznav (privide), sliši glasove, ki mu govorijo (prisluhi), lahko vonja in okuša, kar zdravi ne morejo. Halucinacije so lahko zanj bolj resnične kot pri zdravem človeku običajne zaznave realnega življenja. Blodnje so bolezenska, neutemeljena prepričanja, ki jih ni mogoče dopolniti z logično razlago. Sem spadajo tudi razdražljivost in vznemirjenje. Druga skupina so negativni simptomi, ki predstavljajo primanjkljaj v bolnikovem vedenju in doživljanju. Kažejo se kot brezvoljnost, upad življenjske moči, opuščanje socialnih stikov, bolnik se vse bolj izolira od okolice. Aktivnosti tečejo počasneje, običajni opravki lahko postanejo nepremagljive težave. Opušča se skrb za osebno higieno in čistočo. Vse to pa poslabša še tretja skupina, t. i. kognitivnih (spoznavnih) simptomov, pri katerih gre zlasti za motnje spomina in koncentracije. Ob vseh naštetih simptomih pa je tipično za bolnike s shizofrenijo togo čustvovanje, lahko povezano z depresijo; spada v četrto skupino simptomov, imenovanih afektivni ali čustveni. Tipično za to obolenje je, da kljub očitnim znakom bolezni, ki jo okolica prepozna, bolnik tega sam pogosto ni sposoben. Odsotnost uvida v bolezen onemogoča bolnikovo razumevanje bolezni in pomena zdravljenja.
Vzroki
Vzroka za nastanek shizofrenije še niso odkrili, nam pa novejša spoznanja govorijo o dejavnikih, ki vplivajo na nastanek. Prvo od teh je gotovo genetika, pojasnjuje dr. Andrej Žmitek. Tu gre najbrž, tako kot pri številnih drugih kroničnih boleznih, za prizadetost več genov, ki predstavlja večjo občutljivost na zunanje vplive. Obremenjenost z boleznijo enega od staršev poveča možnost obolelosti pri otrocih na 20 odstotkov in vsaj na dvakrat toliko, če sta bolna oba starša. Osnova bolezenskih simptomov je moteno delovanje možganov. Tu so dokazali npr. povečano delovanje nevrotransmiterjev na živčne celice in zmanjšanje količine tkiva v določenih območjih možganov. Obolevnost povezujemo tudi z zunanjimi dejavniki. Če se mati med nosečnostjo okuži z virusi, če trpi lakoto, če uživa alkohol ali droge, ima otrok kasneje več možnosti za razvoj bolezni; enako velja za obporodne poškodbe. Malo je znano dejstvo, da je uživanje med mladostniki tako popularne marihuane eden od pomembnih sprožiteljev shizofrenije, ki se najbolj pogosto pojavi prav v mladostni dobi, opozori sogovornik.
Pomen družine
se ne kaže samo pri rehabilitaciji, ampak tudi pri prepoznavanju zgodnjih znakov bolezni, ko se ta še ne izrazi v polni psihotični podobi. V Ameriki so na osnovi opazovanja družinskih posnetkov opazili spremenjeno vedenje pri kasneje obolelih že v otroštvu. Značilne so nekatere značajske poteze, ki se izražajo kot pasivnost, zapiranje vase, izogibanje aktivnostim in druženju z vrstniki, preobčutljivost, sramežljivost. Vsaka taka oblika vedenja seveda ne kaže na shizofrenijo, je pa modro biti pozoren na znake, ki se stopnjujejo. Pogosto je težko razločiti, ali gre še za normalne pubertetne težave, ali so že prisotni bolezenski simptomi. Dolgotrajna izguba energije in motivacije, potrtost in napadi tesnobe, stopnjevana razburljivost, motnje spanja, nenavadne misli in trditve, izogibanje družabnim stikom so opozorila, ki naj vas usmerijo po nasvet k strokovnjaku, svetuje dr. Žmitek.
Zdravljenje
se ne začne le s predpisovanjem zdravil, ampak tudi z izobraževanjem o bolezni. Obveščenost obolelih in njihovih svojcev o bolezni, o njenem predvidenem poteku in načinih zdravljenja ter posledicah, je eden od pogojev za uspeh zdravljenja, poudari sogovornik. Sodobno zdravljenje pozna štiri temeljne oblike: zdravila, individualne in skupinske psihoterapevtske metode, rehabilitacijo in delo z družino. Osnovo zdravljenja predstavljajo antipsihotiki, ki vplivajo na obvladovanje simptomov. Za dobre rezultate je potrebno zgodnje prepoznavanje bolezni in redno jemanje zdravil. Prav slednje predstavlja pri bolnikih s shizofrenijo velik problem, saj imajo pogosto težave z uvidom v bolezen, in zato ne vidijo pravega razloga za dosledno zdravljenje. Podatki kažejo, da le manjši del bolnikov redno jemlje zdravila. Da je neprekinjeno zdravljenje z antipsihotiki izrednega pomena, povedo podatki, da kar pri 75 odstotkov bolnikov, ki so bili brez simptomov leto dni, pride do ponovnih znakov bolezni v obdobju 12 do 18 mesecev, če prekinejo zdravljenje z zdravili.
Atipični antipsihotiki
so produkt hitrega razvoja farmacevtske industrije po letu 1990 in pomenijo za bolnike v primerjavi s klasičnimi antipsihotiki pomembno prednost. Slednji delujejo le na pozitivne simptome, bolniku pa povzročajo precej nezaželenih stranskih učinkov. Pojavijo se lahko različne nevrološke motnje, ki se kažejo v oviranem gibanju, tresenju rok, krčih v mišicah. Druge težave so npr. znižan krvni tlak, zamegljen vid, povečan apetit in s tem telesna teža. Atipični antipsihotiki so za razliko od klasičnih vsaj delno učinkoviti tudi pri negativnih, kognitivnih in čustvenih simptomih, njihovi stranski učinki pa so praviloma blažji ali celo odsotni. Posledica je izboljšanje kakovosti življenja bolnikov. Ker je pri bolnikih s shizofrenijo prisoten problem rednega jemanja zdravil, so razvili dolgo delujoče atipično zdravilo risperdal consta, za katerega je značilno podaljšano sproščanje. Vsakih 14 dni ga bolniku v psihiatrični ambulanti injicirajo v mišico, kar zagotavlja redno prisotnost zdravila v organizmu in zmanjšuje nevarnost poslabšanja bolezni. Za razliko od drugih evropskih držav v Sloveniji to zdravilo žal še ni splošno dostopno. Projekt Adhes Raziskave kažejo, da je sodelovanje bolnikov pri zdravljenju kljub učinkovitejšim in bolje prenosljivim sodobnim zdravilom še vedno pomanjkljivo, poudari sogovornik, in nadaljuje: Zato je bil oblikovan mednarodni projekt Adhes, v katerega je vključena tudi Slovenija. Tu gre za osveščanje bolnikov, njihovih svojcev in zdravstvenih delavcev glede izrednega pomena dobrega sodelovanja bolnikov za optimalen izid zdravljenja.
