Vilayanur S. Ramachandran, direktor centra za možgane na Univerzi v Kaliforniji, je vprašanje nepojasnjenega nenadnega razvoja človeških možganov poimenoval Wallacev problem, in sicer po Alfredu Russellu Wallace, ki je vprašanje prvi izpostavil.
Začelo se je pri opicah
Rešitev vprašanja se je pojavila naključno. Italijanski znanstveniki so v devetdesetih letih opazovali aktivnost opičjih možganov, medtem ko je segala po rozinah in jih jedla. Eden od raziskovalcev je spontano tudi sam segel po rozino in jo pojedel, opica pa ga je opazovala. Merilne naprave so pokazale, da se je del možganov z opazovanjem strokovnjaka, kako je rozino, odzval enako, kot če bi rozino pojedla sama. »Takoj smo postali pozorni na nevrone, ki so se odzvali. Le kako se je lahko to zgodilo, ko pa se opica ni premaknila? Najprej smo mislili, da gre za našo napako ali okvaro v napravah, ampak ko smo poizkus ponavljali, smo vsakič prišli do istega zaključka,« je povedal Rozzolati, vodja raziskave. Izsledki raziskave so bili leta 1996 objavljeni v reviji Brain. Slučajno odkritje je vzpodbudilo znanstvenike, da so možganski proces natančno raziskali in dokazali, da so prišli do popolnoma novega odkritja, ki so ga poimenovali zrcalni nevroni.
Kmalu so se znanstveniki podobnih poizkusov lotili tudi na ljudeh in prišli do zanimivih odkritij. Ugotovili so, da imamo ljudje zrcalne nevrone še veliko bolj razvite. Tako se v naših možganih odvijajo enaki procesi, če neko dejanje sami opravimo ali če zgolj opazujemo ali celo le poslušamo nekoga, ki nam o dejanju razlaga. Poleg tega so zrcalni nevroni prisotni tudi v možganskem centru za procesiranje jezika.
Razvili so se z evolucijo
»Zrcalni nevroni so se tako kot druge možganske strukture razvili z evolucijo. Zakaj se je evolucija obrnila v njihovo smer oziroma kakšne prednosti ti nevroni prinašajo, še ni raziskano,« je pojasnil asist. dr. Damjan Osredkar, dr. med., iz Kliničnega centra v Ljubljani. Zrcalni nevroni pa so del premotorične skorje, ki se je v evolucijskem procesu razvoja možganov razvila sorazmerno pozno, kar pomeni, da jo imajo samo najrazvitejše živali in ljudje.
Eno pomembnejših raziskav o zrcalnih nevronih pri ljudeh so naredili v Londonu s Kraljevo baletno šolo. Plesalci so si ogledali nekaj kratkih filmov o baletu ali plesnih gibih. Med gledanjem so plesalci mirovali in le strmeli v zaslon. Sodelovala je tudi kontrolna skupina ljudi, ki pa niso bili plesalci. Raziskovalci so ugotovili, da je bilo področje možganov, imenovano sistem zrcalnih nevronov, najbolj aktivno, ko so plesalci opazovali gibe, ki so jih tudi sami trenirali in obvladali. Aktivnost tega možganskega predela je bila veliko manjša, ko so gledali nepoznane gibe. Pri neplesalcih so opazili zelo šibko delovanje zrcalnih nevronov, ne glede na vrsto plesa ali plesnega giba, ki so ga opazovali. To pomeni, da se neplesalci, ki se v to, kar so gledali, niso mogli dovolj vživeti, niso reagirali enako kot plesalci. Delovanje njihovih zrcalnih nevronov je bilo torej veliko bolj šibko.
»Branje« misli
To razloži človekovo sposobnost vživetja v trpljenje ali srečo drugega. Če opazujemo, kako nekomu zdravnik zabada iglo v veno, sami začutimo bolečino. Če prijatelju pogine ljubljena domača žival, tudi mi postanemo žalostni. Če nam nekdo pripoveduje, da se je znanec uspešno opravil izpit, si zlahka predstavljamo njegovo srečo in zmagoslavje. Če po televiziji opazujemo, kako nekdo je pico, si predstavljamo njen okus in celo postanemo lačni. Z zrcalnimi nevroni lahko tudi pojasnimo navijaško zmedo navijačev, saj se gledalci med opazovanje nogometne tekme vživijo v igralce in skupaj z njimi čutijo zmago ali poraz. »Z zrcalnimi nevroni ne moremo 'pogledati' v misli nekoga drugega, lahko pa z opazovanjem njegovega početja in z uporabo svojih lastnih izkušenj predvidevamo, kaj si človek ob tem misli. Če se sliki ujemata, si naključni opazovalec lahko misli, da smo prebrali misli tistemu, ki smo ga opazovali. Na podoben način se lahko tudi vživimo v čustva drugih, sočustvujemo z njimi,« je še razložil strokovnjak.
Niso krivi le zrcalni nevroni
Ker se zdi, da se nekateri veliko lažje vživijo v drugega oziroma imajo večjo sposobnost sočustvovanja, se postavlja vprašanje, ali gre morda za to, da imajo nekateri ljudje več zrcalnih nevronov kot drugi. »Ljudje se med seboj zelo razlikujemo, vendar razlog za to ni vedno le v večjem ali manjšem številu določenih nevronov. Razvoj sposobnosti posameznega človeka določajo tudi njegovi geni, okolje, izkušnje in še marsikaj,« je pojasnil Damjan Osredkar in dodal, da se bo morda nekoč vendarle pokazalo, da imajo tisti ljudje, ki so bolj sposobni vživeti se v druge, tudi več zrcalnih nevronov. Z zrcalnimi nevroni lahko pojasnimo tudi razvoj jezika, torej sposobnosti medsebojnega verbalnega sporazumevanja. To vprašanje nenadnega razvoja jezika in sposobnosti njegovega prenašanja med generacijami je zmedlo že Charlesa Darwina. Odgovor, ki ga ponujajo najnovejše teorije, je, da to omogočajo zrcalni nevroni, ki so prisotni tudi v Broccovem področju v možganih. Gre za področje, zadolženo za jezikovno izražanje in sintakso pri človeku. Tako že pri dojenčku lahko opazujemo, kako ponovi za nami, če mu pokažemo jezik. Priljubljena gesta in eden prvih nadzorovanih gibov pri dojenčku je torej zelo pomembna za razvoj sporazumevanja.
Razlaga avtizma
Vilayanur S. Ramachandran zrcalne nevrone poudarja tudi pri razlagi avtizma, motnji v duševnem razvoju– umik iz skupnosti v osamo, zaprtost vase – ki se kaže pri otrocih. Po mnenju strokovnjaka je ravno pomanjkanje zrcalnih nevronov razlog za to, da otroci nimajo želje po socializaciji. Kljub zanimivim odkritjem pa vloga zrcalnih nevronov pri človeku in opicah še ni popolnoma raziskana in znanstvenike na tem področju čaka še veliko dela. Možgani so na splošno eno najbolj zapletenih in zato najmanj raziskanih delov človeškega delovanja. »Kolikor vem, v Sloveniji trenutno ne tečejo raziskave, ki bi se ukvarjale z zrcalnimi nevroni, vendar pa se z novimi napravami, ki jih že imamo ali jih bomo kmalu imeli, ponuja možnost, da se to kmalu spremeni,« je še zaključil Osredkar.
