Priimek Drolc ni ravno pogost, je pa zato zelo znan. Tako se namreč piše odlična gledališka in filmska igralka Štefka, tako se je pisal znameniti prior samostana v Pleterju (umrl je pred leti) in tako se podpisuje mlada gledališka in filmska igralka Veronika, ki je postala našemu najširšemu občinstvu znana predvsem po svoji vlogi Julije Primic v televizijski nadaljevanki o Prešernu, zdaj pa še kot Mama v celovečernem filmu Sladke sanje, ki je pravkar prišel v naše kinematografe. Tokrat bo beseda o njej.

Osojnikovi geni

Ali je Veronika v sorodstvu s najprej omenjenima? Marsikdo res misli, da je, na njen naslov so prihajala celo pisma, namenjena Štefki, in najbrž tudi narobe: k Štefki namesto k Veroniki. V resnici pa, kljub redkemu priimku, ki ga ima, mlada igralka trdi, da ni v bližnjem sorodu z njima, morda le v zelo daljnem. In povrh še to: sama misli, da ima "igro v krvi" po materini strani, ki pa ni iz družine Drolc, temveč iz družine Osojnik. Oba, babica in dedek po njeni materini strani, sta delala v amaterskem gledališču v Kranju. "Dedek je režiral, babica pa igrala. Ljubezen do gledališča je pozneje prevzela tudi mojo mamo Jano Osojnik. Družinska umetniška žilica se prenaša celo na moje sestrične, saj je ena slikarka, druga glasbenica, tretja pa se že dolgo ukvarja z baletom."

Založniške sanje Dušana Drolca

In Veronikin oče? Ime mu je Dušan, je ekonomist, študiral pa je še pravo. "Vse življenje dela v založništvu. Rad ima knjige. Ko so se pri nas časi spremenili in postali, milo rečeno, bolj naklonjeni, je nazadnje ustanovil še svojo založbo in s tem uresničil svojo dolgoletno skrito željo. V založbi zdaj delata tudi moja starejša sestra in moj svak, kam pa bo pot zanesla moje tri nečake, bo pokazala prihodnost." Že kot deklica v poklicnih gledališčih Veronika se je rodila v Ljubljani, kjer je hodila tudi v osnovno šolo in gimnazijo. Igralski poklic jo je zanimal že zgodaj. Samo ta poklic in nič drugega. In tako je že kot otrok igrala na radiu, televiziji, v filmih, že v začetku gimnazijskih let pa celo v poklicnem gledališču. "In ker sem že v tistih starih časih igrala v takem gledališču, je moja zgodba nenavadna, saj sem preskakovala gimnazijo in maturirala precej pred svojimi sošolkami in sošolci, potem pa na akademiji za gledališče, radio, film in televizijo diplomirala na oddelku za dramsko igro." "Prav tam sem spoznala tudi Štefko Drolc. Bila je moja profesorica za umetniško besedo. Zelo lepo sva se ujeli in ob delu z njo sem se ogromno naučila.

"Tiho smo in se gledamo"

Že pred študijem na AGRFT in potem tudi po diplomi sem veliko igrala v različnih slovenskih gledališčih: v Slovenskem mladinskem gledališču, v Mestnem gledališču ljubljanskem in v Drami. Danes vem, da sem imela velikansko srečo. Prav zaradi moje zgodnje odločitve za igralski poklic sem še doživela čase stare Jugoslavije, zanimivega prostora kulturnih izmenjav. S predstavami sem gostovala v vseh nekdanjih republikah, igrala sem (v hrvaškem jeziku) tudi v Hrvaškem narodnem gledališču. Tako sem v glavnih mestih vseh republik spoznala izjemne umetnike in nekateri so postali moji pravi prijatelji. Včasih jih pogrešam. Če se zdaj kje srečamo, nam je ob spominih na tiste čase lepo, a tudi kar malo hudo. Tiho smo in se gledamo."

Igra v nemškem jeziku

Veroniko so med njenimi gostovanji v gledališčih po Jugoslaviji in tujini spoznali tudi nemški gledališčniki. Ti so ji - ko je ugotavljala, da ji je delo samo v gledališču premalo, in začela razmišljati, da bi vpisala še kakšen študij - ponudili angažma v Theater an der Ruhr v Muelheimu. Ponudbo je sprejela in šla konec leta 1989 igrat v Nemčijo. "Šla sem, da bi pridobila še izkušnje v prostoru, ki ga nisem poznala, z jezikom, ki ga nisem obvladala, in z ljudmi, ki so bili zame popolni tujci. Našla sem torej tisto, kar sem iskala: težaško umsko delo. A sem pogumno stisnila zobe in se dobesedno na odrskih deskah naučila še nemščine."

"Najhuje je, če ti zmanjka besed"

V zvezi s tem je nekje povedala, kaj je najtežje, če igraš v tujem jeziku: "Vsak igralec je že doživel, da mu je na odru nenadoma zmanjkalo besed. Kadar se to zgodi v materinščini, se še nekako znajdeš. Če pa se ti to zgodi, ko igraš v tujem jeziku, se lahko kar obrneš in odideš z odra, saj nimaš nobene možnosti, da bi v tako kočljivem položaju stavek nekako obrnil, dopolnil, si ga izmislil... Tudi šepetalec ti ne more pomagati."

Velika izkušnja v tujini

Delo v nemškem gledališču je bila zanjo "velika izkušnja, vredna vsake kapljice znoja in krvi ter vsake prelite solze". V Nemčiji je stalno živela in delala dve leti, potem pa še poldrugo leto potovala med Nemčijo in Slovenijo. Od leta 1993 živi spet v Sloveniji, a občasno še vedno zaigra v kakšnem tujem teatru, največkrat v Avstriji. "Ker bom še igrala v tujini, moram skrbeti zase in za svojo kariero z nenehnim ohranjanjem in izpopolnjevanjem svojega znanja tujih jezikov. V tem pogledu izkoriščam priložnosti in prevajam v slovenščino tudi otroško literaturo."

Sladke sanje

Nastopa le kot svobodna umetnica in sodeluje z več gledališči, kdaj tudi v Trstu ali Gorici. Poleg tega ima delo tudi na TVS, kjer skupaj z drugimi igralci sinhronizira risanke. Mnogo risank. "Na zgoščenko smo prenesli Prešernov Krst pri Savici, v katerem me lahko slišite kot Bogomilo. Predvsem pa v zadnjih dveh letih veliko snemam. Naj omenim le dve večji vlogi: Primicovo Julijo v nadaljevanki o dr. Francetu Prešernu in vlogo Mame v celovečernem filmu Sladke sanje, ki je prav te dni končno le prišel na platna naših kinematografov." Perfekcionistka Veronika Drolc je na vprašanja o načinih svojega dela večkrat povedala, da je perfekcionistka (kar lahko seveda tudi pozoren gledalec ali poslušalec hitro ugotovi) in hkrati svoj najstrožji kritik. "O vsaki vlogi, ki mi jo ponudijo, resno premislim, vendar ne sprejmem vsake. Če pa jo, se vanjo zelo poglobim. Primer? Za vlogo Primicove Julije sem se zakopala v zgodovinske materiale, za vlogo Mame v filmu Sladke sanje pa celo v študije o različnih bolezenskih stanjih." Najpomembnejša so čustva "Pri vsaki vlogi skušam najprej najti eno samo samcato izhodiščno točko, pravi temeljni kamen. Nekaj, kar me pritegne, kar se dotakne mojega srca, duše, izkušenj. To je moja iskrena osnova, na kateri lahko gradim. Najpomembnejša so čustva, tehnika je lahko igralcu le v pomoč. Vsaka vloga mora imeti dušo. Balzam za mojo dušo pa je odmev pri gledalcih, saj gledaliških iger in filma seveda ne delamo le zase in za svoje prijatelje, temveč za občinstvo."

Vrsta nagrad

"Ob igralskem delu seveda pride tudi odziv iz strokovnih krogov. Tako včasih igralci dobimo za svoje vloge tudi nagrade. Sama sem bila deležna kar veliko priznanj, doma in v tujini. Med domačimi nagradami je tudi nagrada Prešernovega sklada za moje vloge v gledališčih. Novejši nagradi, vesna za najboljšo igralko in nagrada revije Stop za igralko leta, sem dobila za vlogo Mame v filmu Sladke sanje, ki so mi jo dali na letošnjem 4. Filmskem festivalu v Portorožu." Morda je zanimivo, da Veronika Drolc poklicnih želja nima. Ima pa sanje. "Sanjam. In moje sanje so tisto, kar mi v tem včasih težkem in nepravičnem, včasih pa izjemno lepem poklicu pomaga zdržati, preživeti in vztrajati. Vem, da sem izbrala pravo pot."