Kolikor vem, je do podaljšanja roka prišlo zaradi nekaterih formalnosti, seveda pa je bila tudi moja odločitev o kandidaturi vsekakor potrebna razmisleka. Že dlje časa sem bil član ožjega kolegija in sem dobro poznal razmere v policiji. Če je stanje vsebine našega dela in rezultatov v zelo dobri kondiciji, je situacija z vidika zagotavljanja resursov nezavidljiva. Vedel sem, da bo glavna okupacija generalnega direktorja ukvarjanje z vprašanjem, s čim bo policija delala, in ne, kaj bo delala. To izhodišče mi je bilo jasno in je bilo pomemben del razmisleka. Nekdo mora peljati institucijo naprej, ni pa vse odvisno od enega človeka.
Na eni strani boste imeli ministrstvo za notranje zadeve, ki odreja sredstva, na drugi policijska sindikata...Zagotovo je mesto generalnega direktorja policije razpeta vloga, ampak če se je treba odločati med policijo in ministrstvom, je jasno, na kateri strani sem kot generalni direktor policije.
Na natečaju niste imeli resnega protikandidata. V preteklosti je bila med kandidati za prvega policista pogosto gneča, tokrat sta se prijavila le dva. Vtis je, da ste bili velik favorit v očeh notranje ministrice. Vam je to dala vedeti že ob imenovanju za vršilca dolžnosti?Z vprašanjem, zakaj se je prijavilo tako malo kandidatov, se nisem pretirano ukvarjal. Verjetno je bil v preteklosti večji interes za vodenje policije tudi zaradi precej boljših pogojev za delo. Ko sem se odločil, da prevzamem vodenje policije kot vršilec dolžnosti, se z ministrico nisva pogovarjala o tem, ali bom kandidiral tudi za polni mandat. Takrat o tem resnično še nisem razmišljal, saj sem se odločil šele nekaj dni pred iztekom natečaja.
Vaša predhodnika sta bila celjska policista, vi ste prav tako Štajerec, vendar z mariborskega konca. Tudi na nižjih nivojih policije velja, da se prav s Štajerske največ ljudi odloči za policijski poklic. Zakaj?Z zastopanostjo policistov po regionalnem principu se ne ukvarjam in je ne čutim. Podatek, da je veliko policistov na vseh nivojih prav iz Štajerske, pa je enak že trideset let oziroma odkar pomnim.
Ali je med razlogi morda tudi večja dovzetnost za uveljavljanje avtoritete? Ali so razlogi morda v svojem bistvu celo podobni vzrokom, zaradi katerih je na štajerskem koncu skozi desetletja tudi največ krvnih deliktov? Za nekatere poklice, med njimi je tudi policijski, je potrebna določena mera agresivnosti.Nagnjenosti k policijskemu poklicu in stopnje agresije na območju severovzhodne Slovenije nikakor ne bi povezoval. Tako v preteklosti kot tudi zdaj je pripravljenost za delo v policiji povezana predvsem s stopnjo zaposljivosti na določenem območju. Tako imamo težave na obalnem območju, kjer je možnosti za zaposlitev veliko in je zato malo interesa za opravljanje policijskega poklica. Po drugi strani pa je velik interes na severovzhodu Slovenije, kjer je manj možnosti za zaposlitev v drugih poklicih. Zagotovo je interes za delo v policiji v veliki meri povezan s socialnim stanjem na določenem območju.
Večji del poklicne poti ste se ukvarjali s preiskovanjem krvnih deliktov, in to prav na severovzhodnem koncu Slovenije, ki je posebej obremenjeno s tovrstnimi kaznivimi dejanji. Ali tovrstne izkušnje spremenijo človeka, njegov pogled na družbo?Dejansko sem se skoraj polovico kariere ukvarjal s krvnimi delikti. Zagotovo ob tem dobiš globok vpogled v kriminogene elemente, ki privedejo do teh najbolj nasilnih dejanj. Spekter zavedanja o socialnem stanju in konfliktih v ožjih okoljih je na področju krvnih deliktov zagotovo najbolj širok. Dobro poznavanje medčloveških odnosov in drugih dejavnikov, ki vplivajo na krvne delikte, je pri policijskem delu vseh vrst lahko samo prednost.
Ali preiskovanje najhujših oblik nasilja spremeni človeka, sem mislil predvsem v osebnem smislu.Ne samo, da sem sam dolgo časa delal na področju krvnih deliktov, poznam tudi veliko kolegov, ki so delali še dlje, in sem seznanjen tudi z njihovo nadaljnjo potjo po upokojitvi. Zagotovo imajo tisti, ki se dolgo časa ukvarjajo z najhujšim nasiljem, specifične osebnostne značilnosti. Glede odpornosti na stresne situacije lahko rečem, da se to morda zdi predvsem navzven. Vsekakor pa dolgoletno ukvarjanje s tragičnimi dogodki pri človeku pusti posledice. Morda jih tisti, ki tega področja ne poznajo in ne razumejo, ne vidijo, drugi, ki imamo tovrstne izkušnje, pa jih lahko hitro prepoznamo.
Kolegici Miči Vipotnik ste pred leti v pogovoru dejali, da je bila tudi vaša družina občasno posredno deležna diskreditacij in je občutila neprijetnosti, ko so vam grozili. Kako resne so bile grožnje?Glede diskreditacij policistov je tako, da so zelo različne glede na položaj in področje, ki ga policist preiskuje. Na drugi strani pa se pojavljajo konkretne grožnje, ki izvirajo iz operativnih zadev in so povezane s konkretnimi osebami in njihovim maščevanjem. Ko sem delal v operativi, so bile grožnje resne, saj je bilo v bližini moje hiše najdeno eksplozivno telo. Kot policist jih lahko sprejmeš kot nekakšno poklicno tveganje, čeprav grožnje vsekakor vzbujajo občutek nelagodja. Tako grožnje same kot tudi varnostni ukrepi, ki si jih zaradi njih deležen. Vse to je še bistveno bolj obremenjujoče za družino in ostale bližnje, saj tega ne morejo dojeti kot del poklica.
Ste človeka, ki vam je podstavil eksploziv, odkrili in aretirali?Ne. Približno smo vedeli, iz katerih krogov prihaja in katere preiskave so bile povod za te grožnje, ampak nikoli ni prišlo do ovadbe.
Že kot vršilcu dolžnosti generalnega direktorja policije vam je pripadla čast, da ste se ob dnevu samostojnosti in enotnosti udeležili državnih proslav. Kakšen je občutek, ko človek kot najvišji predstavnik policije na slavnostni prireditvi posluša Zdravljico, ob njem pa nekaj vrst stran stojijo tudi politiki, ki so v predkazenskih ali kazenskih postopkih ali celo obsojeni?Med protokolarnimi dogodki ne razmišljam o teh primerih. Jasno je, da smo s politiki občasno soočeni, ne samo na državnih proslavah, ampak tudi v državnem zboru, na posvetih in srečanjih. Kjer je nosilec protokola policija, pa se tovrstnim srečanjem izogibamo. Če sem kot predstavnik policije povabljen na državno proslavo, ne morem odločati, kdo bo sedel ob meni in v moji bližini. To vzamem kot profesionalno dolžnost, nikakor pa bližina ali celo rokovanje z nekom ne vpliva na prejšnje, niti ne na morebitne bodoče postopke zoper tega človeka.
Kakšen je sicer vaš odnos do politike?S politiko se srečujem zadnjih pet, deset let. Izkušnje so različne, tako pozitivne kot negativne. Moje vodilo je, da politika ne sme vplivati na delo policije. Govoriti, da politika nikakor ne vpliva na policijo, pa je iluzija, saj nam politika zagotavlja resurse za delo in piše zakonodajo, ki se je moramo držati. Nikoli pa ne bi dovolil, da bi politika odrejala, kaj naj policija dela, tudi če bi bilo pogojeno z obstankom na položaju.
Ali politika kdaj vsaj poskuša vplivati na policijsko delo?So posredne in neposredne možnosti vpliva politike. Zagotovo poskuša vplivati tudi prek parlamentarne komisije za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb in z drugimi prefinjenimi oblikami. Da bi mi politik poskusil naročiti, kaj naj policija vsebinsko v nekem primeru stori, pa se ni zgodilo nikoli.
Omenili ste parlamentarno komisijo za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb. Glavni namen komisije je nadzor nad obema obveščevalnima službama, hkrati pa lahko komisija preverja tudi prikrite preiskovalne ukrepe policije. Po mojih informacijah se je komisija vsaj dvakrat z nadzorom odzvala na konkreten postopek zoper politika: na finančno preiskavo zoper Janeza Janšo in kazenski postopek zoper Franca Kanglerja. Glede na to, da prikrite preiskovalne ukrepe odreja in njihovo zakonitost preverja sodišče, se vam zdi takšen politični nadzor policije zaradi konkretnih preiskav primeren?Policija je zagotovo najbolj nadzorovana institucija v Sloveniji, kar je logično, saj ima tudi največ pooblastil, ki posegajo v človekove pravice. Podobna ali še večja pooblastila kot parlamentarna komisija imata tudi informacijska pooblaščenka in varuhinja človekovih pravic, pa še kakšna institucija. Nadzor parlamentarne komisije nad policijo je zakonsko dobro zastavljen, drugače pa je z njegovim izvajanjem. S komisijo sem sodeloval v njenih različnih sestavah in pri nadzorih je praviloma vedno šlo za konkretne zadeve, v katerih je policija obravnavala politike bodisi iz politične opcije, ki je imela v komisiji večino, bodisi opcije, ki je bila v manjšini. Če bi bil nadzor parlamentarne komisije korekten, bi zajel celotno področje prikritih preiskovalnih ukrepov, tudi prisluhe »navadnim kriminalcem«. Ampak v vseh teh letih se ne spomnim, da bi nadzor zajel preiskavo nekoga, ki ni bil tako ali drugače vpleten v politično dogajanje. Mislim, da to ni pravi smisel in namen parlamentarne komisije in da je to narobe.
Vaša predhodnika Janko Goršek in Stanislav Veniger sta bila oba karierna policista, tako kot vi. Kaj ste podedovali od njiju?Prepričan sem, da je stanje varnosti, ki ga imamo v Sloveniji in je zelo visoko, zasluga vseh, tudi obeh mojih predhodnikov. Vsak ima svoj stil vodenja, toda prispevek mojih predhodnikov je bil zagotovo pozitiven. Veliko sta naredila za varnost v Sloveniji in dobro sta izpeljala tudi krizne situacije, s katerimi sta se soočila.
Katere krizne situacije?Denimo ob protestih. V takšnih situacijah ni lahko sprejemati odločitev. Imamo zakonsko predpisana pooblastila, vendar je na koncu marsikaj prepuščeno odločnosti in subjektivni presoji posameznika. Mislim, da sta pomembne odločitve sprejemala preudarno in pravilno.
Oba sta kljub temu, da njunega vodenja policije niso zaznamovali resnejši pretresi, svoje delo predčasno končala. Ali se v Sloveniji vodje policije prepogosto menjujejo?V zgodovini slovenske policije še noben generalni direktor ni dokončal polnega mandata. Običajno je to povezano z menjavami vlad. Moj osebni pogled – pa ne zato, ker sem zdaj sam na tem položaju – je, da takšna pogostost menjav za institucijo ni dobrodošla. Konec koncev že zato, ker se sistem že v pričakovanju zamenjave upočasni, ustavi, in potem po menjavi potrebuje nekaj časa, da ponovno steče. Zanesljivost in konstantnost vodenja bi morala biti precej višja na vseh nivojih v policiji, tudi v srednjem menedžmentu. V tujini so strokovni kriteriji za vodenje pogojeni predvsem z izkušnjami, ki jim pripisujejo izjemen pomen. V resnih policijah s tradicijo na odgovornih delovnih mestih ne vidiš pogosto ljudi, ki ne bi bili tam s »sivo glavo«. Vodenje poteka z vidika strokovne avtoritete, ki je povezana s položajem. Pri nas pa ni bilo vedno tako, in bojim se, da tudi sedaj ni.
Čemu nameravate med vašim vodenjem policije nameniti največ pozornosti?Največ energije nam bo vzelo zagotavljanje resursov. To je jasno, pa ne zato, ker bi šlo za mojo odločitev, temveč smo v to prisiljeni. Dejansko nam gori rdeča luč, ne samo pri financah in materialnih sredstvih, še bolj zaskrbljujoč je kadrovski primanjkljaj. Država se očitno ne zaveda, kakšne so lahko posledice, če policija ugasne na določenem območju ali področju dela. Z varnostjo je podobno kot z zdravjem. Ne cenimo je, dokler je ne izgubimo. Če ni dovolj resursov, lahko zelo hitro pade motivacija zaposlenih, odnosi se porušijo.
Tudi korupcijsko tveganje se najbrž lahko poveča?Seveda. Če nam v tem obdobju padeta visoka stopnja pripadnosti in zavedanja poslanstva policije, nam čez leto nobena finančna injekcija ne bo več pomagala. Brez pripadnosti, od zadnjega policista do vodje policije, sistem ne funkcionira.
Kakšne so sodobne nevarnosti, ki pretijo na področju organiziranega kriminala?Mogoče je ravno to področje tisto, ki se v svojem bistvu najmanj spreminja. Trgovina s prepovedanimi drogami je konstantna, trgovina z orožjem prav tako. Ilegalne migracije se spreminjajo glede na dogajanje v regiji. Najbolj aktualna tema na področju organiziranega kriminala je terorizem: nasilne rekrutacije, novačenje in trgovina z orožjem, ki je z njim povezana. Terorizem je prioriteta današnjega časa in izziv, saj je za nas to nova pojavna oblika kriminala. Mislim, da smo na izzive pripravljeni, kljub temu pa nas lahko že en hujši varnostni dogodek preseneti in marsikaj postavi na glavo. Ne samo stopnjo varnosti, ampak tudi policijske aktivnosti, ki jih bodo v takšnem primeru zahtevali od nas.
Kakšen je vaš pogled na poostreno zagotavljanje varnosti, ki lahko za seboj potegne večje posege v človekove pravice?Treba je ohraniti zdrav razum in trezno presojo. Vsi imamo izkušnje z ukrepi po 11. septembru 2001, ki so zdaj v veliki meri ocenjeni kot pretirani. Zaskrbljujoče je, da na določene pomanjkljivosti zakonodaje opozarjamo že leta. Bojim se, da bo neki hud varnostni dogodek v Sloveniji v enem tednu spremenil zakonsko regulativo prav na teh področjih, s katerimi se mučimo že leta, in da sprememba ne bo premišljena ali bo šla celo v napačno smer. Najslabše bi bilo, če bi bili soočeni z nekimi evropskimi direktivami, ki so lahko primerne za našo varnostno situacijo ali pa tudi ne. Hkrati se je treba zavedati, da še tako zaostrena zakonodaja ne more preprečiti hudih varnostnih dogodkov. Ljudje, ki se za to odločijo, nad seboj ne vidijo nobenega meča deset ali trideset let zapora. Preventivni vidik je najpomembnejši in analize so pokazale, da je šlo pri hujših varnostnih dogodkih v svetu pogosto za pomanjkanje informacij ali neustrezno obdelavo in posredovanje informacij. Prav na tem področju smo se v Sloveniji močno angažirali in izmenjavo informacij dvignili na najvišjo možno stopnjo. Tudi glede sodelovanja z obema slovenskima obveščevalnima službama.
V kontekstu dolgotrajnega iskanja zakonskih ureditev in področja organiziranega kriminala se ne moremo izogniti razvpitemu IMSI-lovilcu številk mobilnih telefonov, ki naj bi bil zaradi neurejene zakonodaje trenutno pod ključem. Tudi vi osebno ste v preteklosti tajili njegovo uporabo.Z zakonskim urejanjem uporabe IMSI-lovilca se trudimo že šest, sedem let. Ne razumem več, zakaj tako dolgo. Že skoraj eno leto smo usklajeni z vsemi drugimi resorji in informacijsko pooblaščenko, pa zakonodajne spremembe, ki bi omogočile ponovno uporabo IMSI-lovilca, še kar niso sprejete. Glede zamere javnosti je pa tako, da sta tako nabava kot tudi uporaba IMSI-lovilca kot prikritega preiskovalnega ukrepa označena s stopnjo tajnosti. Zato o njegovi uporabi v javnosti nisem smel govoriti, saj bi sicer odgovarjal za izdajo tajnosti. Pojasnjevanje in govorjenje o prikritih preiskovalnih ukrepih v javnosti tudi sicer izgubi ves svoj smisel.
Vam pa zdaj lahko verjamemo, da je IMSI-lovilec, dokler se zakonodaja ustrezno ne uredi, pod ključem in se ne uporablja?Nadzoruje nas več institucij in tudi IMSI-lovilec je bil predmet nadzora informacijske pooblaščenke. Kaj bi nam zdaj koristila uporaba IMSI-lovilca, če ugotovitev ne bi mogli uporabiti v predkazenskem in kazenskem postopku? Mi nismo obveščevalna služba in podatkov ne zbiramo zgolj zato, da bi nekaj vedeli, ampak da jih uporabimo. In tega del javnosti ne dojame.
Zakonska ureditev IMSI-lovilca se zdaj že obeta, težje pa bo s tajnim nameščanjem opreme, ki bi omogočala spremljanje pogovorov prek skypa in podobnih šifriranih komunikacijskih linij. Glede tega ima pravosodno ministrstvo zadržke. Kaj to pomeni za policijo?Tragedija teh sprememb je ravno to, da ko uspemo z zakonsko ureditvijo in nabavo določene opreme, ta ni več uporabna, ker se je tehnologija medtem že razvila naprej. Ne gre za to, da bi globlje posegali v človekove pravice, ampak zgolj za druga sredstva. Seveda se zdaj pogovarjamo tudi o prestrezanju komunikacij pri izvoru, saj vsi, ki se resno ukvarjajo s kriminalom, komunikacijo selijo v spletno okolje. Tam trenutno nimamo praktično nobenih tehničnih možnosti, saj je vsa komunikacija kriptirana. Naša dolžnost je, da na to opozorimo, odločevalci pa naj odločijo. Mi bomo pač delali s tistim orodjem, ki ga bomo imeli na voljo.
Kako ste zadovoljni z delom tožilstva in sodstva?V zadnjih letih se je marsikaj spremenilo, tudi glede stopnje sodelovanja. S tožilstvom dobro sodelujemo. Sodstvo je druga veja oblasti in na njihove odločitve nimamo vpliva, z zadovoljstvom pa spremljamo, da se je ustvarila sodna praksa na določenih področjih kriminalitete, kjer je prej ni bilo. Pri najtežjih oblikah gospodarske kriminalitete so bile obsodilne sodbe pet, deset let nazaj izjema, zdaj je obratno.
Nekateri so mnenja, da je slovenski represivni aparat zaradi pritiska javnosti, ki se je oblikoval v gospodarski krizi, trenutno celo preveč naostren, prav na področju gospodarskega kriminala, o čemer govorita tudi profesor Ljubo Bavcon in odvetnik Peter Čeferin. Kako odgovarjate na takšna razmišljanja?Politika pregona mora slediti trenutni varnostni situaciji, seveda pa sodne odločitve ne smejo temeljiti na željah javnosti. Naša naloga je, da nudimo relevantne informacije tožilstvu in sodstvu, da se lahko kakovostno odločita. Vloga sodstva pa je, da jasno določi, kaj je zakonito in kaj ne, za kaj bo posameznik obsojen in za kaj ne. Mislim, da je bil v preteklosti glavni primanjkljaj, da ni bilo sodne prakse, kaj je na določenem področju kaznivo in kaj ne. Tam, kjer to ni jasno, kot je bilo denimo na področju gospodarskega kriminala, se kriminalne oblike hitro razmahnejo.