Podobna zgodba se je dogajala v Intereuropi. Janšev zapriseženi vojak Andrej Lovšin je Intereuropine milijone razmetaval po vsem svetu, največ v Rusijo, v projekt, od katerega je imel edini korist lastnik Rika Janez Škrabec, po nekaterih informacijah pa je del tega denarja pristal tudi v zasebnih žepih in računih, a to očitno organov pregona še ne zanima. Tudi Lovšin je imel pri nadzornikih, ki jih je takrat vodil Boštjan Rigler, prav vso podporo. Za sankcijo proti njemu se niso odločili niti takrat, ko so ugotovili, da je milijone v Rusijo pošiljal brez njihovega soglasja in s tem ogrozil preživetje celotnega koncerna Intereuropa.
Mislili so, da so nedotakljivi. Velika večina Janševih direktorjev je bila tako zelo prepričana, da se jim nič ne more zgoditi, da so brezsramno lomastili po podjetjih in bankah, jih spravili v rdeče številke, zlorabljali položaj in pooblastila ter si pridobivali tudi osebno korist. Na zatožni klopi tako ni bil le Časar. Simbolni pomen včerajšnje odločitve sodišča je mnogo širši. Slovenski pravosodni sistem je namreč včeraj izrekel prvo obsodbo sprege politike in njenih nastavljencev, ki je med letoma 2005 in 2009 skozi slabo načrtovane investicije iz nekdanjih paradnih konjev državnega gospodarstva izčrpala na stotine milijone evrov in jih spravila na kolena.
Časar je tako od podjetnika Marjana Mikuža mirno zahteval 86.000 evrov podkupnine, da je Luka Koper od njegovega podjetja po višji ceni kupovala zemljišča na Orleški gmajni. Luko Koper so oškodovali za več milijonov in mislili, da se jim nič ne bo zgodilo. Prvi račun jim je bil izstavljen včeraj. Če je pravica za vse enaka, bi morali na zatožno klop sesti vsi direktorji, ki so opustošili slovensko gospodarstvo. Veliko večino je kadroval prav Janša.
Da so nedotakljivi, so bili prepričani tudi zato, ker so bili takrat tudi kriminalisti precej neaktivni, čeprav so iz Luke Koper in Intereurope prihajale vse bolj očitne informacije o spornih poslih, ki smo jih razkrivali tudi v Dnevniku. Neuradno je bilo slišati, da so jim policijski šefi takrat naročili, da se posameznih veljakov ne smejo lotevati. Ali to drži, bo najbrž za vselej ostala skrivnost. Zagotovo pa drži, da do včerajšnje obsodbe ne bi prišlo, če Mikuž celotne zadeve ne bi prijavil policiji. Zato je njegova obsodba za marsikoga nesprejemljiva. Res je sicer, da je tudi dajanje podkupnin kaznivo dejanje, vendar bi status skesanca v nekaterih primerih morda veljalo bolj poglobljeno obravnavati. Mikuževa obsodba je slab signal za vse tiste, ki so morda razmišljali, da bi prijavili vse bolj razbohoteno korupcijo, če so bili v njej udeleženi.
Časarja čakajo še številni drugi postopki, saj so se dokazi kar vsuli, ko so kriminalisti le vstopili v Luko Koper. Nekoč mu nihče nič ni mogel. Ali hotel. Danes je obsojen, čeprav smo sodstvo povsem razvrednotili, sedanja vlada pa si zdaj celo poskuša podrediti tožilce in sodnike. Zato nas ne sme presenetiti, če bi se Janša odločil, da Časarja po ustanovitvi državnega holdinga kljub vsemu imenuje na kakšno pomembno mesto. Bodo že našli kakšen izgovor, zakaj ni kriv. Zagotovo se lahko kje najde kakšna zarota. V tem so mojstri.