Vojna med moškimi in ženskami

Zgodovinska osnova vsemu strojnemu čipkarstvu je strojno pletena kvadratasta ali šesterokotna mreža, na katero so vezilje našile vzorce, tako imenovani filet vezenje, katerega vzorci so zlahka prevedljivi tudi v filet kvačkanje in križno vezenje na platneno podlago. Že konec 18. stoletja je čipkarstvo doživelo temeljito preobrazbo: njegova motivika je začela zelo zanimati razvijajočo se tekstilno industrijo, ki je iskala poti, kako avtomatizirano tkati umetelne enobarvne tkanine z vtkanimi vzorci. Čipkaste tkanine so bile kajpada močno iskana roba, saj so bile nepogrešljive za obleko, spodnje perilo in tudi hišno perilo in okrasje. Pletilje, vezilje in čipkarice tudi niso bile nepomemben sektor ekonomije. Ko so se pojavili izumi, ki so omogočali strojne približke tem ročnim izdelkom, so oblastniki nemalokrat močno pomišljali, preden so izumiteljem podeljevali patente, ker so se bali družbenih in ekonomskih učinkov razvrednotenja teh ročnih obrti. Vezilje in čipkarice sicer od svoje obrti niso mogle neznansko obogateti, vendar so zelo pomembno dopolnjevale družinske prihodke nižjega sloja. Dobra vezilja ali čipkarica je imela celo vrsto stalnih strank, tako da ji dela zlepa ni moglo zmanjkati, saj so bogate gospe za vsako novo oblačilo potrebovale njihovo delo, hišno perilo pa se je tudi venomer obnavljalo, popravljalo, predelovalo in pripravljalo za odrasle hčere pred poroko. Vezilje so bile tudi tiste, ki so ročno šivale spodnje perilo in srajce za gospode. Moške spodnjice v sredini 19. stoletja so za aristokratskega odjemalca zahtevale uporabo kar 30 različnih šivov, preden so veljale za vrhunski izdelek. Poleg tega so ročne tekstilne obrti marsikje živele v simbiozi s katero od drugih industrij. V rudarskih predelih so cele vasi zaposlovale tako rekoč vse moške v rudnikih, žene in hčere rudarjev pa so njihove prihodke dopolnjevale z vezilstvom ali čipkarstvom. Tako so tem ročnim spretnostim zagotavljali množičnost, uniformnost sloga in visoko kakovost. Poseben primer take simbioze industrije, tokrat turizma, in čipkarstva predstavlja ciprsko mestece Lefkara. Že od 16. stoletja je bilo priljubljeno letovišče Benečanov pa so aristokratske Benečanke tja zanesle tehnike šivanih in klekljanih čipk, ki so jih domačinke prevedle v zelo poseben slog. Slovijo še dandanes.

Neomejeni trg

Napredka strojnih tehnologij seveda ni bilo moč zadržati. Prav tekstilna industrija je bila mati evropske ere industrializacije, strojno čipkarstvo pa ena od prvih specializacij novih proizvodnih tehnik, saj se je zdel trg zanje takrat neomejen. S tem so v čipkarsko in veziljsko sfero vstopili moški v vlogi tako tehnologov kot tudi risarjev vzorcev. Od tu naprej spremljamo še eno razvojno premico dekorativnih tekstilij. Ko se je proizvodnja čipk in vezenja industrializirala, ročna, zasebna izdelava ni več združevala množice žensk posameznih družbenih slojev, od poklicnih vezilj do bogataških žensk, temveč je postala intimno, družbeno osamljeno opravilo, ki pa je podlegalo trgu in množičnemu okusu, ne več inventivnosti krožkov žensk. Takoj ko so bile te profesionalne združbe žensk razbite, so moški prevzeli celo risanje vzorcev in tiskano izdajanje specializiranih publikacij za ročno čipkarstvo in vezenje. Industrializacija je torej posegla ne le v slojne strukture, temveč tudi v žensko družabnost in načine, kako so ženske do takrat dosegale visoko in ekskluzivno poklicno usposobljenost. Na nek način je šlo za vojno med moškimi in ženskami, pri čemer so bili moški invazija.

Prve zelo uspešne avtomatizirane statve za tkanje čipk je v Franciji leta 1801 izdelal Joseph Marie Jacquard v Lyonu, ki mu je sam Napoleon tudi podelil patent na izum. Njegove statve, ki jih je izpopolnil po mnogih neuspehih in na osnovi mnogih predhodnih izumov, so nadomestile tkalce, ki so ročno premeščali votke, z vzorci, naluknjanimi v trd karton, ki so avtomatsko vodili statve. Dandanes s pojmom žakard poimenujemo celo vrsto večbarvnih vzorčastih tkanin, prvotno pa je ime pomenilo enobarvno vzorčasto tkanje, od damasta do strojne čipke.

Ideja šablone, ki vodi mehanične gibe stroja namesto rok tkalca, je bila revolucionarna tako zelo, da sega v naš čas: je osnova elektronskim napravam vse do modernega računalnika. Lahko bi rekli, da sta evropsko in globalno sodobnost v bistvu izoblikovala dva tehnična izuma: Guttenbergov tiskarski stroj, katerega prototipi so bili prirejeni iz stiskalnice za grozdje, in statve, ki so v obliki šablone ujeli precizno matematiko neštetih generacij vezilj, čipkaric in pletilj; ta ritmična matematika je bila navdih tudi pionirjem računalništva. Umetnice ročnih del, in njihovo moško zaledje, niso odšle v zgodovino brez boja. Gibanje ludistov, nasprotnikov industrializacije tekstilne proizvodnje, je v začetku najraje razbijalo prav stroje za umetne čipke, zato je angleška zgodnja tekstilna industrija utrpela mnogo škode, ko so protestniki proti tej zgodnji globalizaciji napadli obrate strojnega čipkarstva Johna Heathcoatesa v letu 1811 v Nottinghamu.

Ne morejo se meriti

Stroji, ki so izdelovali imitacije ročne čipke in vezenja, so v angleško govorečem svetu dobili splošno ime bobinet, kar je skovanka iz bobbin (klekelj) in net (mreža). Seveda se izdelki teh industrij, čeprav so se še tako trudili ponarejati ročne izdelke, s slednjimi ne morejo meriti. Kot smo povedali že večkrat: doba razraščanja evropskih nacionalizmov je bila tista, ki je ročno čipkarstvo in vezilstvo ponovno odkrila, tokrat v inkarnaciji nacionalnih zakladov, že tik ob rojstvu 19. stoletja.

Strojna čipka je šla svojo pot. Dandanes se redko kateri kupec »čipkastega« ženskega spodnjega perila zaveda, da kupuje proizvod, ki je v bistvu rezultat zelo agresivne industrijske kemije: bombažna, viskozna, lanena, konopljena, ramijska ali katera druga razmeroma trdna nit je strojno (in računalniško vodeno) tkana na plastično podlago, potem pa tako metražo potopijo v kemično topilo, ki podlago razžre in uniči tako, da ostane samo čipka. Na drugi strani imamo na kupe »turističnih« izdelkov, cenenih, čeprav ročno izdelanih replik prave čipkarske umetnosti, ki s ceneno bombažno nitjo in komaj peščico vbodov izrisujejo miniaturne srčke, metuljčke, morske konjičke, križe..., kar se prodaja kot nacionalna ali lokalna ročna umetnost čipkarstva.

Kakorkoli že, če imate to srečo, da imate v posesti kakšne dejanske umetelne, ročno okrašene ali izdelane tkanine, vezenja, čipke, potem upamo, da zdaj razumete, da ste imate v posesti redek zaklad. Ne samo zato, ker vsak kos čipke in vsak kos vezenine predstavlja na stotine ur človeškega ročnega dela, veščine, znanja, znanstvene natančnosti, ampak imate v posesti neprecenljivo dragocen kos človeške zgodovine. Zgodovine, ki je oblikovala vso našo sodobnost, ki je navdihovala tehnologije, brez katerih vam dandanes ni mogoče živeti, ki je oblikovala družbene odnose na načine, ki jih uradne zgodovine praviloma komajda popisujejo. Hkrati je določila vso estetiko, ki je med nami še dandanes. Ko držite v roki prtič, ki ga je izvezla in s čipko obrobila vaša prababica, držite v roki nič manj kot kos zgodovine vsega človeštva. (ds)

Konec

Preberite zadnje članke