Do njegove likvidacije prihaja v zanimivem času. Dobra dva meseca pred izraelskimi parlamentarnimi volitvami, ki jih je premier Benjamin Netanjahu predčasno razpisal zaradi propadlih pogajanj o sprejetju naslednjega proračuna, so gospodarska vprašanja potisnjena na obrobje. To se ne dogaja prvič. Že prejšnji izraelski vojaški pohod na Gazo leta 2008 se je dogajal tik pred volitvami. Čeprav so včeraj izraelski politiki prekinili s predvolilno kampanjo, obrambno ministrstvo pa zagotavlja, da napak iz operacije Vlivanje svinca, ki je terjala čez 1300 mrtvih Palestincev in 13 izraelskih vojakov, ne bodo ponovili, se zgodovina vrača skozi široko odprta vrata.
»Benjamin Netanjahu in Ehud Barak sta se že drugič odločila, da se bodo splošne volitve v Izraelu odvijale v senci vojne v Gazi. Utrjajoča se prekinitev spopadov je sedaj raztreščena na koščke. Prebivalci južnega Izraela, ki so ponovno zadihali, so vrnjeni v preteklost. V zaklonišča jih pošiljajo sirene,« ocenjuje nekdanji poslanec kneseta in starosta izraelskih mirovnih aktivistov Uri Avnery. Cilj zadnje izraelske vojaške avanture na Gazo, ki se tako kot zmeraj dogaja v imenu varnosti, je zanj izključno notranjepolitična korist koalicijskih partnerjev. Netanjahu hoče ostati na oblasti, obrambni minister Barak pa se bo konec januarja boril za vsak glas, da njegovi stranki ponovno uspe prestopiti parlamentarni prag. »Za ceno velikega trpljenja na obeh straneh meje je vladni cilj dosežen. Socialna vprašanja, ki so grozila zavzeti središče pozornosti teh volitev, so potisnjena na obrobje in izbrisana iz dnevnega reda volilne kampanje,« je vojno v Gazi, ki je hkrati tudi notranjepolitični spopad, uperejen proti delavski stranki opisal Avnery.
In vendar potekajoča operacija Steber obrambe vsebuje tudi več zunanjepolitičnih premislekov. Kot pravilno ugotavlja Avnery, bo sedaj pod eksplozijami v Gazi utišano tudi vse aktivnejše nagovarjanje palestinskega predsednika Mahmuda Abasa izraelske javnosti.
Abas je namreč v preteklih tednih aktivno stopil na novo diplomatsko ofenzivo. Vse pogosteje je namreč s spravljimi toni nagovarjal Izraelce in zagotavljal, da se tretje palestinske vstaje ne rabijo bati, dokler bo on predsednik. To besedišče ni eksplicitna novost. Prav tako med njegove prvence ne gre umestiti zagotavljanj, da se zavzema zgolj za ustanovitev palestinske države v mejah iz leta 1967. Vse to je že povedal neštetokrat. Ključna je časovna dimenzija izrečenih besed. Palestinci namreč ponovno načrtujejo, da v Združenih narodih končno pridobijo status opazovalke, če jim je pot do polnopravnega članstva onemogočena z grozečim vetom ZDA v varnostnem svetu. V generalni skupščini jim takšen podvig po matematičnih računicah načeloma mora uspeti. Ker je Palestino priznalo že 133 držav (med njimi ni Slovenije), se gibljejo nad potrebno dvotretjinsko večino. S statusom opazovalke sicer ne bi imeli enakih pravic kot države članice OZN. Bi pa se jim med drugim lahko odprla pot, da dokončno razrešitev vprašanja nedosežene državnosti v dveh desetletjih mrtvorojenega mirovnega procesa slednjič dosežejo po verjetno edini poti, ki jim je še ostala. Po sodni poti pred Mednarodnim kazenskim sodiščem.
Na izraelskem zunanjem ministrstvu imajo vse od zadnjega podobnega poskusa Palestincev, ki se je izjalovil zaradi ameriškega zvijanja rok in kolebajočih evropskih in arabskih prijateljev Palestine, pripravljene ustrezne ukrepe. Na samem vrhu spiska, ki je v roke prišel tujim novinarjem, so ukinitev palestinske uprave in strmoglavljenje predsednika Mahmuda Abasa. Grožnja zveni kot vrnitev najmanj v 80. leta prejšnjega stoletja in povrnitev popolne okupacije palestinskih ozemelj. Papir prenese marsikaj. Tudi grožnje, ki že sedaj predstavljajo palestinski vsakdan. Namenjene so predvsem utišanju kritike mednarodne javnosti, če bi se Steber obrambe sprevrgel v podoben pokol kot operacija Vlivanje svinca pred štirimi leti.
Pri izraelskih premislekih vnovič udariti po Gazi pa ne gre spregledati tudi vse bližjega konca Asadovega režima v sosednji Siriji. Le vprašanje časa je še, kdaj se bo prvi del državljanske vojne v Siriji zaključil. Obroč okoli Asada se oži. Uporniške in džihadistične skupine sedaj ne obvladujejo več zgolj skorajda celotne mejne črte s Turčijo. Utrdili so se tudi na Golanski planoti, napadi v prestolnici pa so že tako mesece skorajda dnevna stalnica. Francija je kot prva država priznala poenoteno opozicijo kot edinega legitimnega predstavnika sirskega ljudstva. Od tukaj poti nazaj ni več. Sledile bodo ostale države, podobno kot v libijski zgodbi. Kakšna usoda čaka Sirijo, kakšen režim bo padec Asada prinesel v oblastniške sobane Damaska, še zdaleč ni jasno. Skoraj zagotovo bo imel podoben islamističen pridih kot v Egiptu, izraleski zahodni sosedi. Ker je negotovo, kako se bodo ob padcu Asada odzvali v Hezbolahu in Iranu, je zadnji napad na Gazo kot novo opozorilo namenjen tudi njim.
Benjamin Netanjahu sta se vnovič dokazala kot »odlična« notranje in zunanjepolitična stratega. Določila sta potek volilne kampanje, zalučala še eno lopato peska v Abasovo kolesje in svojemu najtesnejšemu zavezniku navrgla novo kost za glodanje. Če se Barack Obama prejšnje leto na vrhuncu volilne kampanje Benjaminu Netanjahuju ni pustil zvabiti k napadu na Iran, je dobil le nekaj dni po dobljeni bitki za Belo hišo na pladnju servirano novo bližnjevzhodno krizo. Ta zgolj na prvi pogled ni tako nevarna kot preigravanje vojnih iger v Perzijskem zalivu.