Četudi je pomanjkanje samozavesti in ljubezni do samega sebe vzrok mnogih ovir, sploh v partnerskih odnosih in na delovnem mestu, se marsikdo izvora svojih težav  ne zaveda. Poglejte, če se najdete v naslednjem opisu. »Oseba, ki se ima rada, se zna postaviti zase, kritiko zna ovrednotiti, in če je neupravičena, si je ne jemlje k srcu. Zvesta je sami sebi in svojim odločitvam. Ob novih izzivih si ne napoveduje neuspeha. Morebitne spodrsljaje in napake sprejme kot lekcijo, jih popravi in gre pogumno naprej,« je Barbara Širovnik Hatta naštela vedenjske vzorce, ki odsevajo popolno sprejemanje samega sebe. Žal jih pri večini ljudi – po oceni sogovornice kar pri 90 odstotkih – ni mogoče zaslediti.

Zavest, da nismo dovolj dobri, izvira iz otroštva
Dojenček ima samega sebe zelo rad. Na žalost le malo staršev in vzgojiteljev to stanje ohranja in spodbuja. »Ko otroka pogojeno ljubimo, zatiramo njegovo ljubezen do sebe,« je poudarila sogovornica. »Ko mu pravimo: 'Ali moraš res vse narediti narobe' ali pa 'Ti si pa taka zguba', 'Tiho bodi, kaj pa ti veš', 'Nikoli ti nič ne bo uspelo' ... To so primeri povedi, pri katerih si otrok v podzavest vtisne informacijo, da ni dovolj dober. S ponavljajočimi se grajami, ki so usmerjeni nanj in ne v njegova dejanja, se ustvarijo vzorci, po katerih deluje tudi kot odrasel,« je razložila psihologinja, ki je med študijem spoznavala najbolj sodobne psihološke metode iz različnih vej psihologije. Zavest, da nismo dovolj dobri, torej živi z nami ob vsakodnevnih opravilih. »Če naredimo kaj narobe, ne grajamo svojega dejanja, pač pa sebe. Le da v vlogi kaznovalca v dobi odraslosti ni staršev, pač pa to vlogo zasedemo sami,« je še dodala.

Nič hudega sluteče vzgojne napake
Starši (pa tudi vzgojitelji v vrtcih in učitelji v šolah) so prepričani, da delajo v najboljšem interesu otroka. Napake, kot se izkažejo čez leta, niso bile prizadejane zanalašč ali iz zavestne želje škodovati. »Starši grajajo otroka, ker mislijo, da je to prav in da jih bodo s tem vzgojili v dostojne ljudi. Tako so vzgajali njih, njihove starše, njihove stare starše ..., zato se ne sprašujejo, ali je v tem kaj narobe. Čas pa je, da spremenimo zasidrane vzorce, da bi prihodnje generacije lažje živele,« je poudarila Barbara Širovnik Hatta, mamica dveh deklic, triletnice in sedemmesečne dojenčice. Pri vzgoji sama dosledno upošteva omenjeno pravilo: »Starejši hčerki ob neprimernem vedenju rečem: 'Tvoje obnašanje je nesprejemljivo', nikakor pa ji ne rečem: 'Grozna si.' Dodam tudi: 'Mami te ima rada in je žalostna, če mora vpiti nate.' To običajno otroka ustavi, ne da bi ranilo njegovo bistvo ali mu dalo vedeti, da je ljubljen pogojno.«

Vsi delamo napake
»Razlike med nami so v tem, kako se z njimi soočimo,« je poudarila psihologinja in dodala, da so napake celo potrebne, saj se skozi njih razvijamo in rastemo. Samo pomislite: vsi znanstveniki so naredili vse mogoče napake, preden so prišli do velikega odkritja. Če bi se ob prvi napaki ali dveh prepričali, da so izgubljen primer, bi zavrgli vsako možnost za napredek. »Z napako se nikoli ne smemo identificirati. Napaka nismo mi, napačno je bilo dejanje. Tega pa vedno lahko popravimo,« je najpomembnejše sklenila sogovornica.

Če se cenimo, cenimo svoje misli
Ljubezen do samega sebe po besedah Barbare Širovnik Hatta temelji na številnih dejavnikih. Med drugim na poznavanju sebe, svojih želja, potreb in čustev. Če smo jezni, vedno znova potrebujemo pohvalo, si vztrajno želimo obogateti ali kar koli četrtega, vse to nam da vedeti, kdo smo. Če sledimo navodilom teh vzgibov in ko jih znamo zadovoljiti, se rodi samozavest. Če sledimo svojemu bistvu ne glede na to, kakšna so prepričanja in mnenja drugih, se rodi še zvestoba samemu sebi. Odličen primer za to je zgodba Walta Disneyja, ki si je želel delati kot risar ali karikaturist za časopise, vendar so ga v uredništvu odpustili, ker naj bi mu primanjkovalo domišljije in naj ne bi imel dobrih zamisli. Tudi njegovi nadaljnji posli so končali v bankrotu. Toda ni se vdal, ostal je zvest samemu sebi in svojemu cilju ter na koncu le našel recept za uspeh. Posameznik, ki si ostaja zvest v vsaki situaciji, je do sebe tudi radodaren. Če torej čutimo željo po počitku, užitku, potrebo po delu, samoizražanju ..., je naša dolžnost, da si to damo. Da v poklicnem življenju delamo stvari, ki so nam pisane na kožo, je še en izraz ljubezni do sebe. S samozavestjo se v nadaljevanju rodi zaupanje vase. To je prepričanje, da smo opremljeni z vsem, kar potrebujemo, da uresničimo svoj namen. Z njim je morebitna negotovost vase le prehodnega značaja. In ne nazadnje, če se imamo radi, se cenimo. Tudi če nas prevara in zapusti dolgoletni partner, se prepričamo, da si zaslužimo biti znova ljubljeni. Cenimo tudi svoje misli in skrbno pazimo, da so pozitivne.

Negativno naj se umakne pozitivnemu
Psihologinja Barbara in hipnoterapevtka Asja Širovnik sta sestri, ki skupaj delujeta kot terapevtki. Po pomoč se je nanju pred časom obrnil fant, ki je želel storiti samomor. Naročili sta mu, naj si dva tedna zapisuje vse misli, ki se mu porodijo čez dan, in ob tem je ugotovil, da je kar 95 odstotkov njegovih notranjih sporočil negativnih. Ko je začel zavestno spreminjati svoje misli in pozitivne afirmacije nadomeščati z negativnimi, se je spremenil tudi njegov pogled na svet. »Ko govorimo o afirmacijah, se ljudje čudijo, kot da gre za neko novodobno odkritje. V resnici si  vsak dan in nenehno ponavljamo določene afirmacije, vendar v veliki večini na nezavedni ravni in največkrat na podlagi negativnih vzorcev,« je še povedala Barbara Širovnik Hatta.

»Srečen sem in cenim se!«
Z zavestnimi in pozitivnimi afirmacijami oblikujemo sedanjost in spreminjamo tisto, kar nam v danem trenutku ni všeč. Sogovornica je svetovala iz osebnih izkušenj: »'Srečna sem' je afirmacija, ki mi pomaga. Ko jo desetkrat ponovim, začutim srečo in odprejo se vrata hvaležnosti. Tudi 'cenim se' ponavljam večkrat na dan. Ko se zalotim pri negativnih mislih, se ustavim in te iste misli zamenjam s pozitivnimi.« Tudi če ne razumemo v celoti, zakaj je afirmacije treba ponavljati, psihologinja zagotavlja, da bo naša podzavest vedela, kaj z njihovimi informacijami narediti in kako jih udejanjiti. 

Teorija ni dovolj
Asja in Barbara Širovnik vodita delavnice o samoljubezni in vseh težavah, ki izvirajo iz njenega pomanjkanja, pred kratkim pa sta izdali še samohipnotični CD za samoljubezen. Zavedata se, da ne pomaga, če preberemo vse psihološke knjige, če ne znamo delovati v skladu z njimi. V ta namen pri svojem delu poudarjata integracijo teorije v prakso. Vsak, ki se udeleži njune psihološke delavnice, dobi v trajno last delovne knjižice, v katere vpisuje svoje čustva, misli in zaznavanje sprememb ob pozitivnih afirmacijah. »Skozi dejanja spreminjamo svoje notranje nastavitve. Zasidramo nove in odstranimo stare vzorce, kot pri nalaganju novih programov na predhodno očiščen računalnik. Izkazalo se je, da je 21 dni doslednega izvajanja dovolj, da zaznamo pozitivne spremembe,« je za konec povedala Barbara in pozvala vse, ki bi radi izvedeli več, da obiščete spletno stran www.sirovnikinstitute.com