V svojem končnem poročilu "tesno verigo indicev", kot so Finci označili ugotovitve ob predstavitvi obtožnice, še bolj zatesnjujejo. Časnik ugotavlja, da so sledili domnevnemu toku denarja, vse od zapiska v beležki nekdanjega direktorja Patrie Jorme Wiitakorpija, ki je zapisal, da "predplačilo za organizacijo, ki stoji za Zagožnom, ni dobra stvar".
Delo razkriva, da Finci "v predkazenskem postopku preiskave (niso) prišli do druge ugotovitve kot te, da je Riedl na Patrio pritiskal s tem, da bi lahko Zagožen izstopil iz projekta, če ne bi bilo predplačila".
Finski kriminalisti pa so osvetlili tudi vlogo lobista Lebana, ki ima s Patrio sicer sklenjeno pogodbo iz naslova protidobavne dejavnosti: "Obstaja sum, da je (ta) del nagrade plačal vsaj Tonetu Krkoviču."
Časnik še piše, da so Finci ugotovili, da so bile podkupnine plačane na posebej sofisticiran način, prek cele vrste posrednikov. Delo ugotavlja, da je pogodba, stara pet let in mesec dni, v kateri je zapisano, da bo naša država kupila 135 oklepnikov, še vedno veljavna. Zgodba o slovenskem nakupu oklepnikov se torej spet seli v novo vlado Janeza Janše, kjer se je pravzaprav dobro tudi začela.
