V Sloveniji, kjer je zahodna doktrina, po kateri so vse terapije, ki ne vključujejo konvencionalnih metod zdravljenja, imenovane kot alternativa, še vedno zelo močno ukoreninjena, je metoda kljub znanstvenim dokazom odrinjena na stran, pravi dr. Milan Hosta, registriran butejko terapevt, ki je znanje o metodi pridobil v tujini. Naš sogovornik je na osnovi lastnih izkušenj z astmo v otroštvu in mladosti ter z znanjem, pridobljenim na Fakulteti za šport, pobudnik za aktivno pristopanje k zdravljenju astme. Od leta 2000 vodi Društvo Astma in šport, kjer se letno okoli 200 bolnikov udeležuje njegovih programov, s svojim delovanjem pa želi v zdravljenje astme vnesti metode, ki dopolnjujejo konvencionalno medicino.

Kaj je Butejkova metoda dihanja?
»Pri odraslih metoda vključuje vaje, ki so še najbližje jogijskim vajam pranajame, medtem ko vaje za otroke vključujejo gibanje. Vaje temeljijo na logiki hiperventilacije, ki jo zdravniki povezujejo s številnimi bolezenskimi stanji. Njeni vzroki so lahko: nepravilen način življenja in prehranjevanja, uživanje težke beljakovinske hrane pozno zvečer in hrane s preveč kemičnimi dodatki, telesna neaktivnost, otopelost in zakrnelost funkcionalnosti organizma, stres, ki ga ne znamo pravilno obvladati, življenje v preveč ogrevanih prostorih in toplih oblačilih ter predolgo spanje. Negativna posledica hiperventilacije je med drugim ta, da vodi v dihanje skozi usta tudi takrat, kadar za to ni potrebe. Kadar ima človek vsaj malo odprta usta, že diha skoznje, čeprav nezavedno, usta pa niso namenjena dihanju, ampak prehranjevanju.«

Zakaj je nos tako pomemben?
»Nos je primarni, medtem ko so usta le pomožni dihalni organ. Nos ima več kot 20 funkcij, med drugim zrak očisti, ga navlaži, če je hladen, ga segreje, v njem se zrak zavrtinči ter tako lažje in globlje vstopa v dihala. V nosu so končiči olfaktornega živca; to je živec, ki oživčuje tudi oči in ki je povezan z limbičnim sistemom v možganih, torej s sistemom, med drugim odgovornim za urejanje čustvenih stanj. Čustva torej razvijamo pod vplivom dihanja in nasprotno, z zavestnim nadzorom čustev lahko vplivamo na dihanje. Medtem ko se zelo poudarja čiščenje ustne votline, smo na nos pozabili in ga čistimo le takrat, ko je zamašen ob prehladu ali alergiji. V drugih kulturah, predvsem v indijski, poznamo posodico za čiščenje nosa, ki ohranja organ v formi in ki omogoča nosu, da sprejema zrak, da je pripravljen na vse viruse in bakterije, ki vstopajo v telo. Nos je prvi organ, ki informira imunski sistem, kaj je prišlo v telo.«

Lahko podrobneje opišete posledice hiperventilacije?
»Pri hiperventilaciji je ključno porušenje ravnovesja kisika in ogljikovega dioksida (CO2) v pljučih. Načelno imamo kisika dovolj, vendar moramo v pljučih zadržati tudi dovolj CO2, saj ga mora biti več, kot ga je v zunanjem zraku. Če preveč dihamo, nam pade raven CO2 v pljučih. Ko se to zgodi, se kisik zelo močno veže na krvna telesca, zaradi premočne vezi pa ne more prehajati v celice. Tako dobimo paradoks, da v krvi sicer imamo dovolj kisika, nimamo pa ga dovolj v celicah. Ker celice ne dobijo dovolj kisika, postanejo vzdražene in informirajo imunski sistem, da želijo več kisika. Organizem se na signal odzove tako, da zapre dihalne poti z namenom, da bi človek manj dihal, s tem izdihal manj CO2 in uravnovesil raven med obema plinoma. Najprej se tako pojavi vnetje sluznice v nosu. Če bi človek upošteval napotek telesa, bi se stanje kmalu izboljšalo. Ker človek ne zna prisluhniti telesu, pa odpre usta, saj skozi nos ne nore dihati, ker je zamašen, in začne dihati skozi usta. Raven CO2 v pljučih se spet zniža, celice ne dobijo dovolj kisika, o njegovem pomanjkanju obvestijo imunski sistem, ki se odzove tako, da blokira še spodnje dihalne poti. Pojavi se vnetje v pljučih, mogoče se še izloča več sluzi in poti za dihanje postanejo zelo tanke. Mišice okrog dihalnih poti se stisnejo in zožijo dihalno pot, da bi se v pljučih ohranil CO2. Če se zna človek z dihalno stisko pomiriti, umiriti dihanje in ne hlasta za zrakom, se mehanizem menjave plinov vzpostavi na normalno raven. Če poseže po bližnjici in za lajšanje stiske vzame zdravila, kot so olajševalci, pa agresivno raztegne dihalne poti in umetno razbremeni skrčene mišice. Tako vzdržuje stanje, ko se telo bori z vnetjem, on se pa z njim bori tako, da v telo vnaša vedno več zdravil. Tako dobimo situacijo, ko z zdravili ohranjamo nizko raven CO2 v pljučih, ohranjamo iritirano tkivo, ne odpravimo pa pravega vzroka. V resnici se borimo proti sebi. Butejkove vaje torej temeljijo na uravnovešanju ravni CO2 in kisika v pljučih.«

Vaje torej niso namenjene samo astmatikom?
»Dr. Butejko, ki je razvil to metodo, je ugotovil, da so napačni vzorci dihanja in predvsem prikrita hiperventilacija vzrok za približno 150 bolezni. Hiperventilacija je neposredno najbolj povezana z boleznimi dihal pa tudi z glavobolom, visokim krvnim tlakom in s sladkorno boleznijo. Ker sem sam astmatik, sem se usmeril k bolnikom z astmo, bronhitisom in z alergijami.«

Lahko podrobneje opišete, kakšne so te vaje?
»Ko delam z odraslimi, skušamo v minuti narediti čim manj vdihov. Dihamo plitko ter podaljšujemo fazo vdiha in izdiha. Tako želimo na začetku doseči 6 vdihov na minuto, z nadaljnjo vadbo pa 4 ali celo 3. Takšen ritem dihanja ohranjamo čim dlje, od 5 do 10 minut. Gre za plitko in počasno dihanje ter za ustvarjanje občutka lakote po zraku. Človek je sicer sproščen, vendar se počasi ustvarja želja, da bi vdihnil na vso moč. S tem vzpostavljamo ravnovesje CO2 in kisika v pljučih oziroma malo že pretiravamo in delamo nekaj CO2 na zalogo. Na tečajih imamo seveda protokol, da človeka že na samem začetku ne obremenimo preveč. Ob vajah zahtevamo tudi čiščenje nosu, spremljamo srčni pulz, ljudi pa želimo tudi spodbuditi, da prisluhnejo modrosti telesa, saj ta običajno vedno ve, kaj je zanj dobro.«

Lahko tudi otroci izvajajo opisane vaje?
»Pri otrocih so te vaje podobne, saj znajo iz zadrževanja vdiha narediti pravo igro, tako da jim je kar zanimivo. Najmlajši, to je mlajši od 10 let, pa vendarle ne zmorejo takšne koncentracije in zanje ni tako izzivalno, da bi 5 minut dihali zelo počasi. Z njimi zato delamo bolj dinamične vaje skozi igro, kot so: počepi brez dihanja, lovljenje soigralca brez dihanja, ko lahko otrok teče le tako dolgo, dokler lahko zadržuje fazo izdiha. Umirjanja dihanja se učimo skozi igro mačke in miši; čim bolj neslišno bo miška dihala, tem težje jo bo mačka slišala in našla. Neslišnost dihanja nato preverimo tako, da otroku pod nos nastavimo prst, pri čemer mora otrok tako neslišno in plitko dihati, da na prstu ne čutimo nobene sape, le toploto.«

Ali naj bi človek te vaje stalno izvajal ali se iz njih nauči pravilnega dihanja in jih pozneje ne potrebuje več?
»Nekaj od tega lahko človek uporablja vsak dan, tudi če nima težav. Ključno pa je – po pomoč največkrat pridejo tisti s težavami –, da gre človek skozi 5-tedensko fazo, ko trikrat po 20 minut dnevno izvaja Butejkove vaje. Po tem obdobju je učinek pri tistih, ki imajo težave s hiperventilacijo, izjemen. Sicer pa človeku ni treba opravljati vaj trikrat dnevno v nedogled, ampak jih običajno dela po potrebi. Če na primer opazi, da se pri naporih prehitro zadiha, da se ponoči zbuja, da se je spet ujel v stresne okoliščine, se vrne k vajam in si tako pomaga. Ljudi učimo tudi hitre pomoči, kaj storiti ob dihalni stiski, ko je ključno, da se ne prepustijo hiperventilaciji. Takrat si lahko z roko pokrijejo usta in si fizično preprečijo, da bi hlastali za zrakom ter se prisilijo dihati skozi nos. Delujemo podobno, kot zdravniki predpisujejo zdravila. Za astmatike obstajajo protivnetna zdravila, ki se jemljejo redno in ki preprečujejo vnetje, pa tudi zdravila, to je olajševalce, ki se vzamejo po potrebi. Podobno je z našimi vajami. Izvajamo takšne, ki se opravljajo na dolgi rok in ki preprečujejo vnetje, in vaje, ki jih izvajamo takrat, ko imamo težave. Obstajajo raziskave, ki dokazujejo, da vaje po Butejkovi metodi zmanjšujejo uporabo bronhodilatatorjev za 90 % ter uporabo protivnetnih zdravil za 50 %. Je pa res, da je treba vanje vložiti malo več truda kot v to, da posežemo po zdravilih, medtem ko je učinek približno enak.«

Kako dolgo že učite dihanje po Butejkovi metodi?
»Osnove že od leta 2000, sistematično in po licenci butejko terapevta pa od leta 2006.«

Kaj pomeni licenca? Kako se jo pridobi in kdo vse jo ima pri nas?
»Prva se je izšolala fizioterapevtka Alenka Albreht, ki je specialistka za respiratorno fizioterapijo. Ona me je seznanila z metodo. Ko sem se tudi jaz prepričal, da gre za izjemno metodo, sem se odpravil na šolanje v Veliko Britanijo in pridobil licenco butejko terapevta. Od takrat naprej skupaj organizirava tečaje. Sama metoda je ruskega izvora, ob tem pa moram poudariti, da ne gre za alternativno metodo, saj so jo razvili zdravniki. Medicina dobro ve, kakšni so učinki hiperventilacije, metoda pa temelji prav na njenem preprečevanju. Učinki so znanstveno dokazani, hkrati pa poudarjam, da tečajnike zmeraj prosimo, naj o izvajanju vaj seznanijo zdravnika, ki lahko spremlja bolnikovo terapijo in ki lahko oceni učinek zdravil in učinek terapije.«

Kakšen je odnos uradne medicine do metode pri nas?
»Zdravniki in respiratorni fizioterapevti poudarjajo vlogo dihalnih vaj, vendar mogoče ne na primeren način oziroma ne izbirajo najučinkovitejših metod prav zaradi zahodne doktrine farmakološkega zdravljenje ter cehovske zaprtosti, ki ne dopušča možnosti, da bi lahko tudi ljudska modrost pomagala bolnikom.«

Ste poskušali navezati stik z zdravniki?
»Kot posameznike nas veliko zdravnikov podpira in z nekaterimi zelo dobro sodelujemo. Omenil bi otroško pulmologinjo Doro Jeler Kačar, ki je spoznala, da lahko mi opravimo tisto, česar zdravniki ne zmorejo. Mi namreč organiziramo tudi plavanje za otroke z astmo, bolnikom se posvečamo več ur, česar si zdravnik ne more privoščiti. Tudi dr. Matjaž Fležar je bil večkrat na naših dogodkih, kjer je poudaril pomembnost vloge respiratorne fizioterapije in to, da hiperventilacija škodljivo vpliva na stanje astme. Smo se pa na samem začetku, ko smo začenjali uvajanje ideje v slovenski prostor, obrnili na društvo pljučnih bolnikov Slovenije, kjer pa so nas postavili pred vrata z izgovorom, da gre za alternativo, ker smo dejali, da bomo v vaje vključevali tudi jogo.«

Ali se lahko začetnik vaj loti sam ali je bolje, da se jih nauči izvajati pod vodstvom strokovnjaka?
»So ljudje, ki imajo žilico za te stvari, znajo prisluhniti samemu sebi in lahko vaje ob nekih kratkih navodilih sami izvajajo. Tak je bil tudi moj vstop v Butejkovo metodo, to je prek literature. Je pa res, da lahko mi ob bolezenskem stanju ali pri otrocih hitreje in učinkoviteje razložimo izvajanje vaj, ob tem pa tudi kot zunanji opazovalec človeka ocenjujemo. Ključno je to, da je človek v intenzivni fazi 5 tednov discipliniran, da sledi korakom in da dobi največ koristi od tečaja. Če zmore sam, super, če ne, se lahko zateče k našemu vodstvu.«

Kam naj se obrne človek, ki bi se želel naučiti izvajati vaje?
»Na Društvo Astma in šport, več informacij lahko poišče na spletni strani društva ali na strani www.buteyko.si, ki je posebej namenjena Butejkovi metodi. Na njej so objavljene tudi povezave na druge, sicer tuje spletne strani z obsežno literaturo o metodi. K obisku strani vabimo tudi zdravnike.«

Kje in kako pogosto potekajo tečaji?
»Približno enkrat mesečno, odvisno od povpraševanja, skličemo interesente, ki jih glede na starost razdelimo v majhne skupine. Delavnice so v prostorih društva na Koprski ulici v Ljubljani, se pa jeseni obračamo tudi k bolnikom zunaj Ljubljane. Imamo partnerja, ki nam bo pomagal pri organizaciji delavnic v Mariboru, pogovori potekajo tudi na Primorskem.«

Kako dolgo poteka tečaj?
»Običajno je razdeljen na 6 delov, odvisno pa je, na kakšno obdobje razdelimo teh šest delov. Lahko je vikend intenzivni tečaj, ko razdelimo 6 ur vadbe na dva dni, najučinkoviteje pa je, da tečaj razdelimo na šest tednov, to je dve uri vsaka dva tedna. Tako lahko dlje časa spremljamo bolnika, ki nas lahko vpraša, ali česa ne razume, preveri pravilnost izvajanja vaj in deli z nami svoje občutke.«

Martina Žoldoš