Asist. mag. Saba Battelino, dr. med., specialistka otorinolaringologije s Klinike za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana je v pogovoru povedala, da se ljudje, predvsem pa mladi, premalo zavedajo, kako dragocen je sluh. Jemljejo ga kot nekaj samoumevnega, kot nekaj, kar se ne more izrabiti ali odpovedati.

Hrup je le eden izmed vzrokov, ki lahko povzroči izgubo sluha, vendar je to razlog, na katerega imamo ljudje največ vpliva in se mu lahko izognemo. Dolgotrajna izpostavljenost hrupu, pa naj gre za delo na gradbiščih, obiskovanje koncertov ali za vsakodnevno poslušanje glasbe iz predvajalnika MP3 na največji glasnosti, vodi po besedah asist. mag. Sabe Battelino v obrabo sluha. »Če primerjamo obrabo sluha z vidom, je to enako, kot če bi dolgo časa, ure in ure ali celo mesece, gledali v močno luč. Če je na koncertu zvok tako močen, da ga čutimo v notranjih organih in da je valovanje zvoka tako močno, da nas neka nevidna sila potiska stran od zvočnikov, si lahko predstavljamo, kaj takšna glasnost naredi centimetrskemu bobniču, drobcenim slušnim koščicam in nekajmilimetrskemu notranjemu ušesu. Dolgotrajna izpostavljenost hrupu počasi, a vztrajno pripelje do obrabe zaznavnega dela sluha, okvaro pa lahko sproži tudi nenaden, silovit pok, pisk ali eksplozija s povišanim zračnim tlakom, vendar v tem primeru ne gre za obrabo, ampak neke vrste šok poškodbo.« Po besedah strokovnjakinje s področja otorinolaringologije sta obe okvari ireverzibilni, nepopravljivi, čeprav pri nenadnih izgubah sluha obstaja večja verjetnost učinkovitejše pomoči. »Pri poškodbi zaradi silovitega poka predlagamo hospitalizacijo in uvedbo zdravil za izboljšanje cirkulacije, zdravil, ki redčijo kri in zmanjšujejo oteklino, ter vitaminov, svetujemo pa tudi počitek in neslano dieto. Če zaznavna celica ni okvarjena do te stopnje, da je ireverzibilno nedelujoča, jo z vztrajnimi prizadevanji še lahko 'oživimo',« je povedala asist. mag. Battelinova.

Ker se vse prevečkrat zgodi, da zaradi nepopravljive škode tudi pomoč najuglednejših otorinolaringologov ne zadošča, ostaja prva in najpomembnejša zaščita preventiva, tj. opozarjanje in ozaveščanje zdravega prebivalstva, da sluh ni nekaj samoumevnega in da svojih čutil ne smemo zlorabljati oziroma izrabljati. »Že vrsto let bijemo boj proti petardam in nekatere ljudi so njihovi učinki že ''streznili'', vendar je predvsem med mladimi še veliko takih, ki se ne zavedajo nevarnosti hrupnega pokanja. Pokanje petard ne povzroči le začasnega šumenja, Mogoče se kakšnemu 15-letniku težave s sluhom ne zdijo drastične, toda zaradi njih se mogoče ne bo mogel vpisati na želeno srednjo šolo ali fakulteto, ne bo mogel opravljati želenega poklica in ob poškodbi bobniča nikoli ne bo mogel več plavati brez zaščite sluhovodov pred vodo. Vse te trajne posledice so obžalovanja vredne, zato je na njih treba misliti že zdaj,« opozarja asist. mag. Battelinova.

Kako slišimo?
V nadaljevanju smo otorinolaringologinjo povprašali po številnih drugih okvarah sluha in zaradi lažjega razumevanja najprej spoznali anatomijo ušesa in fiziologijo zaznavanja sluha. Uho tvorijo trije deli: zunanje, srednje in notranje uho. Zunanje uho, ki ga sestavljata uhelj in sluhovod, usmeri zvok, tj. valovanje razredčin in zgoščin iz zraka, do bobniča in srednjega ušesa, srednje uho pa v nadaljevanju poskrbi za to, da se valovanje zraka prenese na valovanje tekočine. Ker je tekočino težje vzbuditi k valovanju kot zrak, se mora valovanje okrepiti; za to poskrbijo bobnič in slušne koščice, ki so sestavni deli srednjega ušesa. Okrepljeno valovanje se nato prenese v notranje uho, ki ga tvorita ravnotežnostni del in polž, ki je najpomembnejši del ušesa, saj spremeni valovanje tekočine v električne impulze. Ti impulzi se nato po slušnem živcu prek nevronskih povezav prevedejo do možganske skorje, kjer nastane zaznava zvoka. Slišimo torej šele, ko se tega zavedamo.

Največ težav (na srečo) odkrijemo v zunanjem ušesu
»Če kjer koli na slušni poti od sluhovoda do možganske skorje nastane motnja, govorimo o okvari sluha,« je povedala asist. mag. Battelinova in pojasnila, da težave, ki so vzrok za okvare sluha, najpogosteje odkrijemo v zunanjem delu ušesa, predvsem v sluhovodu, ki ga na primer zamaši čepek iz ušesnega masla ali tujek, razmeroma pogoste so tudi mehanične poškodbe sluhovoda zaradi uporabe vatiranih paličic in drugih predmetov za čiščenje sluhovoda, nenadne krvavitve ali glivice v sluhovodu. »V srednjem ušesu je najpogostejši vzrok za okvaro sluha akutno vnetje ali ponavljajoča se vnetja, ki sprožijo nabiranje tekočine in pozneje tudi gnoja. Čeprav že sama vnetna vsebina v srednjem ušesu oslabi sluh, lahko pri gnojnih vnetjih poči tudi bobnič, kar v vsakem primeru povzroči izgubo sluha. Še hujše vnetje lahko pripelje do gnitja slušnih koščic in prekinitve slušne verige ali celo do okvare notranjega ušesa, pri čemer pretvorba zvoka v električne impulze ne deluje več,« je pojasnila asist. mag. Battelinova. Izgubo sluha lahko sproži tudi motnja na katerem koli delu poti med slušnim živcem in možganskimi povezavami, pri čemer je vzrok lahko poškodba, možganska krvavitev, tumor, degenerativo obolenje, infekcijske bolezni osrednjega živčnega sistema, včasih pa tudi uporaba ototoksičnih zdravil, ki je sicer redka, v življenjsko ogrožajočih okoliščinah pa vendarle nujna izbira. Kot je povedala sogovornica, je na srečo še najmanj primerov osrednjih okvar sluha, tj. okvar na polžku, slušnem živcu, možganskih povezavah ali možganski skorji. »Na srečo zato, ker na takšne okvare zelo težko vplivamo. V nekaterih primerih stanje mogoče izboljša uporaba slušnega aparata, pogosto pa za takšne bolnike ne najdemo rešitve,« je pojasnila.

Način življenja vpliva na sluh
Poleg omenjenih vzrokov je otorinolaringologinja kot dejavnike tveganja za izgubo sluha navedla še nekatere spremljevalce nezdravega načina življenja. »Sluh lahko postopoma z leti okvarijo tudi nekatera sistemska obolenja, motnje v delovanju žil, povišan krvi tlak ali povišana vsebnost lipidov. Med dejavniki, ki lahko neposredno vplivajo na zaznavne celice, pa so tudi pitje alkohola, kajenje, uživanje poživil, nezdrava hrana in pomanjkanje spanja, zato so načela zdravega načina življenja in ohranjanje kvalitet, ki jim naše telo (še) premore, enako pomembna za sluh kot za druga področja zdravja,« je povedala asist. mag. Battelinova in kot dejavnik tveganja navedla tudi starost, saj začneta že po 30. letu vid in sluh postopoma pešati, zato je starost sama po sebi zaradi pešanja zaznavnih funkcij lahko vzrok za okvaro sluha. S staranjem pregledovanega prebivalstva nad 60 let se delež moteče izgube sluha povzdigne na 10–50 %.

Testirati znamo sluh novorojenčkov
Težav vedno ne sproži način življenja, včasih so te zapisane že v naših genih. Kot nam je povedala sogovornica, so ob rojstvu gluh približno 1–3 otroci na 1.000 novorojenčkov; v okoli 60 % je gluhost posledica nepravilnosti v genetskem zapisu. Do petega leta starosti se odstotek še nekoliko poveča, ker se nekatere genetske bolezni, ki povzročijo okvaro, izrazijo pozneje, do petega leta pa zaznavamo tudi več obolenj zaradi okužb, ki lahko povzročijo okvaro sluha (meningitis, otroške bolezni, zlatenica ob rojstvu, metabolne bolezni, poškodbe ...). V vseh slovenskih porodnišnicah izvajajo t. i. screening preiskave sluha z merjenjem sevanja notranjega ušesa. Asist. mag. Battelinova je pojasnila potek preiskave: »Če je notranje uho aktivno, če je torej sposobno izvajati prenos zvočnega signala v električne impulze, v njem nastaja zvočno sevanje, ki ga lahko izmerimo. Preiskava je razmeroma preprosta in hitra; izvaja jo lahko izučeno strokovno osebje v porodnišnici, izvid pa se prikaže v obliki preproste trditve »je opravil« oziroma »ni opravil«. Ob neuspehu novorojenčka naročijo na pregled v avdiološko ambulanto, kjer opravijo nadaljnje diagnostične posege; včasih le-ti pokažejo, da otrok povsem dobro sliši.« Kot je pojasnila otorinolaringologinja, že sam ostanek tekočine v srednjem ušesu po rojstvu, ki je razmeroma pogost pojav in samodejno izgine do približno tretjega meseca starosti, lahko vpliva na neželen izvid preiskave, čeprav otrok v resnici dobro sliši. »Testi v porodnišnicah so z namenom tako nastavljeni, da pride k nam v obravnavo več otrok, kot bi bilo mogoče potrebno, vendar visoki kriteriji screening preiskave zagotavljajo temeljito pregledovanje in so ne nazadnje zanesljiva varovalka; če bi postavili mejo nekoliko nižje, bi najverjetneje kakšnega izmed naglušnih otrok spregledali. Prva novica o možnosti, da je otrok mogoče gluh, je za starše nedvomno šok, vendar še zdaleč ne pomeni dokončne diagnoze. Zaskrbljene starše, ki pridejo k nam, zato skušamo razbremeniti preuranjenih skrbi in vedno znova svetujemo, naj počakajo na izvide nadaljnjih preiskav,« je povedala asist. mag. Saba Battelino.

Motnje ravnotežja ali piskanje v ušesu vzemite resno
Odrasli se moramo po pomoč obrniti, če opazimo, da z našim sluhom nekaj ni v redu. Kdaj se dogaja nekaj sumljivega, pa najbolje vemo sami, je povedala asist. mag. Battelinova. »Če zaznamo nekaj, kar nas moti, omejuje in večkrat dnevno preusmeri našo pozornost, pa naj gre za slabši sluh, bolečino, moteče srbenje, iztekanje tekočine iz ušesa, občasne vrtoglavice, nenadno piskanje ali slabše gibanje obraza, je smiselno obiskati zdravnika. Ob vsaki motnji, ki se zdi neobičajna, tudi če težave niso zelo hude, posvet s strokovnjakom ni odveč; sploh, če težava vztraja, se pojavi večkrat ali se stopnjuje. Izbrani zdravnik opravi osnovni pregled in če odkrije težavo, ki je ne zna rešiti sam, bolnika usmeri k nam. Občasne motnje ravnotežja, ki postajajo vse pogostejše, naraščajoče piskanje v ušesu ali občasno iztekanje tekočine iz ušesa, čeprav brez bolečine, so nedvomno znaki, ki zahtevajo obravnavo specialista,« je poudarila asist. mag. Battelinova.

Zdenka Đokić